Skupnost Ujgurov živi v istanbulski soseski Zeytiburnu, še nekaj pa v soseski Sefakoy – vseh je okoli 50.000. V zadnjih nekaj letih je prav turška prestolnica postala največja urgujska diaspora na svetu. A srca mnogih so ostala v vzhodnem Turkistanu, kot oni pravijo kitajski provinci Šindžang.
Kitajske oblasti obtožbe o surovem ravnanju s to muslimansko manjšino zanikajo in trdijo, da Ujguri z drugimi etničnimi skupinami na tem ozemlju živijo v harmoniji. A zgodbe tistih, ki pogrešajo svojce in tistih, ki so iz zaporov prišli živi, so drugačne.
55-letna Gulbahar Jalilova je v zaporu pod zemljo skupaj s 40 drugimi ženskami preživela eno leto, tri mesece in 10 dni. Aretirali so jo v hotelski sobi in jo obtožili "terorističnih aktivnosti". Prvih 24 ur v zaporu so jo zasliševali, priklenjeno na železni stol. Po enem dnevu mučenja ni mogla več stati. Ko je omedlela, so jo odpeljali v bolnišnico, po okrevanju pa je izvedela, da so jo obsodili na smrt, Jalilova pripoveduje za Sky News.
Celica je bila tako polna, da so morale ženske spati v izmenah. Tudi do 17 ur na dan so bile priklenjene druga na drugo, dali pa so jim tudi tablete, s katerimi so jim ustavili menstruacije. Vsakih 10 dni so skozi luknjo v vratih prejele injekcijo, nikoli pa niso dobile pojasnila, kaj je v njej. Ko je Jalilova prišla iz zapora, je obiskala svojega zdravnika, saj je bila prekrita z rdečimi izpuščaji. Ta ji je dejal, da je bila očitno zastrupljena.
Izpustili so jo, ker je bila iz kazahstanske ujgurske skupnosti, ne kitajske. Političnega pritiska, da jo izpustijo, je bilo veliko. Njena družina je pisma pošiljala tudi ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. "Mislila sem, da nikoli ne bom prišla ven. Še vedno si nisem opomogla od travme," še pove novinarju, ki je v Turčiji obiskal svojce pogrešanih Ujgurov.
Pripovedovali so tudi o posnetkih dronov, ki prikazujejo, kako stotine ujgurskih moških s prevezami na očeh na Kitajskem "nalagajo" na vlake. "To se neprestano dogaja," opozarjajo. Mnogi med temi, ki so prebegnili, dobivajo grozeče klice kitajskih diplomatov, ki delajo v Turčiji – opozarjajo jih, da ne smejo biti kritični do kitajskih oblasti.
Kitajsko veleposlaništvo v Ankari je za SkyNews zanikalo vse obtožbe: "Naša ambasada nikoli ne bi grozila komu od naših državljanov. Če nam posredujete informacije in podrobnosti, smo pripravljeni začeti preiskavo, če je kdo od naših zaposlenih naredil kaj podobnega."
Čeprav je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan označil pritisk na Ujgure za "kulturni genocid", je gospodarsko sodelovanje s Kitajsko za državo še vedno zelo pomembno, zato se to ljudstvo boji, da bodo ostali popolnoma sami.
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.