Pobeg iz oblegane Buče: Babica nas je rotila, naj jo pustimo, a vlekli smo jo naprej

"Kaplja čez rob je bila, ko je ruski tank obstrelil sosedovo hišo in bližnjo cerkev. Zvonik je bil povsem uničen," pripoveduje 30-letni ukrajinski odvetnik Dmitro Tkačuk. Takrat se je odločil, da je čas, da z družino zapustijo svoj dom – Bučo.

Buča je obkrožena z rusko vojsko, vse od začetka vojne je tarča neusmiljenega obstreljevanja. Ukrajinske službe za nujne primere so ocenile, da je situacija v Buči in njeni okolici med najhujšimi. Huje je samo še v pristaniškem mestu z več kot 400.000 prebivalci Mariupol. Mesto nima humanitarnega koridorja, pomoč in hrana v zadnjih dneh vanj nista prišli. Ni elektrike, ni ogrevanja, plin so zaprli. Na tisoče prebivalcev je ujetih v mrzlih kleteh, veliko jih je starejših in nepokretnih. Komunikacija je prekinjena, zato obstaja malo verjetnosti, da bi prebivalci lahko stopili v stik s prijatelji in svojci. 

"Pobeg iz Buče je za nas pomenil 17-kilometrski pohod," pripoveduje Dmitro. Na pot je odšel skupaj s sestro, mamo in dvema babicama, starima 74 in 83 let. Pridružila sta se jim še dva soseda in manjši pes. Zaradi stalnega obstreljevanja so se morali vsaj 20-krat vreči na tla. 

Kmalu potem ko so se podali na pot, je eni od babic zmanjkalo moči. Dmitro in njegova sestra sta jo vlekla naprej. "Rotila nas je, naj jo pustimo tam. Ni nam hotela biti v breme, ampak svojih ljubljenih ne moreš pustiti za seboj," je opisal za BBC.

Šrapneli so leteli mimo njih, zadevali hiše in mostove. Ob izstopu iz mesta so se morali izogibati ruski kontrolni točki, ko so prišli do sosednjega Irpina, so se skrili pod napol porušen most. Najmočnejše obstreljevanje je prihajalo prav iz smeri, v katero so bili namenjeni. "Kljub glasnim eksplozijam, ki so prihajale od tam, sem vedel, da je to naša pot na varno." Zato so nadaljevali. 

Buča bi sicer morala biti eden od evakuacijskih koridorjev, o katerih sta se v sredo dogovorila ukrajinska vlada in rusko obrambno ministrstvo. Toda prekinitev ognja ni obveljala. 

"Na poti sem videl trupla, ki so ležala na tleh. Videl sem ljudi, ki so kričali pred svojimi gorečimi hišami. Videl sem cele stanovanjske bloke, iztrgane iz zemlje. Bilo je grozljivo. Vse življenje se mi je odvrtelo pred očmi. Molil sem, da bi preživeli," je še opisal. 

Naposled so le prispeli do avtobusa, ki je bil namenjen proti Kijevu. Uspelo jim je brez varnih koridorjev in pomoči. To je bil pravi čudež, pravi Dmitro. Bili so rešeni. Za mnoge druge ljudi v njihovem mestu pa se nočna mora nadaljuje.