Pasti zelenega prehoda?

Vendar – paradoksalno – navkljub številnim pozivom, konferencam, sklepom itd., ki pozivajo k nujnemu ukrepanju in zmanjševanju izpustov CO2, se globalno stanje vse bolj slabša. Vsi ti programi in konference ne naslavljajo temeljnega problema sodobnega človeštva, ki najbolj poganja onesnaževanje okolja – kapitalistični produkcijski način.

V zadnjem desetletju sta bila napovedana dva obsežna zelena programa – v ZDA so napovedali Zeleni novi dogovor (Green New Deal), v EU pa Zeleni dogovor (European Green Deal). Pri obeh pa je zeleni prehod postal prepleten in povezan z ekonomskim razvojem in rastjo. Reševanje podnebne krize je tako prišlo v središče najrazličnejših poskusov zagona gospodarstva. Od takrat naprej se zeleni prehod oz. preprečevanje podnebnega zloma pojavlja kot neločljivi dvojček z digitalizacijo gospodarstva in življenja vseh. Vendar digitalizacija vseh segmentov življenja ne bo prinesla nikakršnih čudežnih rešitev, kajti ves ta digitalizirani svet temelji na izjemno močni materialni in fizični infrastrukturi, hkrati pa tudi na povečevanju porabe električne energije. Določene segmente lahko izboljša, vendar radikalnih sprememb zaradi digitalizacije ni pričakovati.

Osrednji okvir, na katerem temeljita oba Zahodna "zelena" projekta, je ozelenitev kapitalizma prek tehnološkega razvoja. Jedro zelenega novega dogovora in zelenega dogovora ni zmanjšanje porabe ali drugačna produkcija, ki ne bi zahtevala vedno večje porabe surovin, energije in materialov zaradi zasledovanja dobičkov, temveč produkcija z zelenimi tehnologijami in sprememba nekaterih potrošniških navad v družbi.

Problem, s katerim se soočamo danes, je, da države v razvoju (recimo države BRICS) nikakor ne želijo prehitro prenehati z uporabo fosilnih goriv, saj bi to pomenilo ustavitev njihove industrializacije in tehnološkega razvoja. Kitajska in Indija sta se zavezali k ogljični nevtralnosti, vendar precej pozneje, kot bi si to želel "Zahod". Preprečitev podnebnega zloma je lahko zgolj globalna: zmanjšanje izpustov na enem delu planeta in povečevanje na drugem ne predstavlja zelenega prehoda.

Glede na najnovejše Oxfamovo poročilo je najbogatejši odstotek ljudi na Zemlji odgovoren za toliko onesnaževanja kot spodnji dve tretjini človeštva oz. pet milijard ljudi. Po drugi strani pa največje negativne posledice čutijo ravno najrevnejši – tako v državah globalnega juga kot tudi v državah globalnega severa. Okoljski izpusti najbogatejšega odstotka ljudi so 22-krat večji od ravni, ki bi bile skladne s cilji Pariškega dogovora in mejo segrevanja planeta za 1,5 stopinje. Torej: podnebne spremembe so izjemno razredno vprašanje – najbogatejši ljudje na svetu onesnažujejo bistveno več kot večina človeštva.

Ravno vprašanje kapitalizma in razrednih neenakosti je eno izmed ključnih vprašanj tudi pri podnebnem zlomu, kajti obstajajo izjemno velike razlike med onesnaževanjem planeta najbogatejših in najrevnejših. V tekmi kapitalističnega dohitevanja ni nikakršnih trdnih temeljev za zeleni prehod: najbogatejši onesnažujejo največ; zeleni prehod Zahoda je postavljen na relativno trhlih temeljih opuščanja fosilnih goriv in slepe vere v tehnološki razvoj ter deindustrializacijo (zaradi opuščanja energetsko intenzivnih industrij); "tretji svet" pa želi doseči vsaj nekaj višjo stopnjo ekonomskega in družbenega razvoja ravno z uporabo fosilnih goriv.

V tem okviru velja opozoriti še na eno pomembno zadevo – tehnološki razvoj je vsekakor nujen in potreben, kajti nove tehnologije imajo lahko zelo pomembno vlogo pri zmanjševanju onesnaževanja okolja kot tudi pri poskusih preprečitve popolne apokalipse. Vendar se je treba zavedati, da imajo lahko različne tehnologije precej različne okoljske učinke v različnih produkcijskih načinih. Če vemo, da imajo električni avtomobili vsekakor manjši ogljični odtis od navadnih avtomobilov na notranje izgorevanje, množična produkcija osebnih avtomobilov z litijskimi baterijami tako ne bo bistveno prispevala k zmanjšanju onesnaževanja, saj bosta množična proizvodnja osebnih avtomobilov in tudi potrebe po dodatni električni energiji vedno znova poganjala različne okoljske rizike (pridobivanje litija, shranjevanje drugih redkih kovin, vprašanje deponiranja odsluženih baterij, proizvodnja zadosti električne energije za polnjenje vseh teh osebnih avtomobilov ipd.). Vendar pa lahko takšna tehnologija ob uporabi za proizvodnjo prevoznih sredstev javnega prometa (in ne le za dobičke ali za umetno ustvarjanje potreb) pomembno zmanjša onesnaževanje.

Če se želimo izogniti najhujšemu scenariju, je potrebna drugačna materialna zasnova življenja na našem planetu. Neskončna rast, ki je temelj kapitalizma, v kakšnem drugem produkcijskem načinu ne bi nujno bila v ospredju, saj bi lahko materialne in socialne potrebe zadovoljevali tudi z drugačno produkcijo in potrošnjo ter z redistribucijo že ustvarjenega in v rokah malega števila ljudi akumuliranega bogastva. Podobno velja tudi za odnose med državami, ki jih je Zahod, če uporabim izraz Walterja Rodneyja, skozi stoletja izkoriščanja pozdravil, kar velja za večji del preostalega sveta.

Zasledovanje rasti in dobičkov ter nenehno kolesje produkcije in potrošnje ne more nikoli – četudi v zeleni tehnološki paradigmi – preprečiti najhujših posledic podnebnega zloma. Hkrati pa lokalne oz. nacionalne omejitve takšnih paradigem ne morejo nikoli prinesti zares globalnih sprememb. Da bi zeleni prehod postal dejanskost, je potrebno, da pride do sovpadanja dveh procesov: spremembe produkcijskega načina in zmanjšanja produkcije in potrošnje na globalni ravni. Potrebna je radikalna sprememba življenja in produkcije. To bi lahko imenovali tudi globalna sprememba produkcijskega načina in prerazdelitev bogastva ter tehnologije znotraj držav in med državami, kar bi tudi odpravilo imperativ pospešene porabe energije iz fosilnih goriv zaradi dohitevanja industrijskega standarda razvitega sveta. Hkrati bi se prek redistribucije bogastva odvzela možnost in pravica najbogatejšim, da onesnažujejo Zemljo, medtem ko hkrati na podnebnih vrhovih in konferencah pridigajo o zelenem prehodu.