Pandemija kaže težavno podobo ameriških zaporov

V New Yorku so najbolj na udaru pazniki, zbolelo jih je že 1259, približno vsak osmi, šest jih je umrlo. Po poročanju New York Timesa so dolgo morali delati brez zaščitne opreme, uprava v razvpitem zaporu Rikers Island jih je sprva silila, da so na delo prihajali, tudi ko so že kazali znake obolenja, saj ob izbruhu pandemije niso imeli dostopa do testiranja. Večina je temnopoltih ali latino in prihaja iz revnih mestnih četrti, ki so bile žarišča okužb. Jetnikom gre za las bolje, doslej jih je zbolelo 363 (slabih deset odstotkov), pet jih je umrlo. V Arizoni so virus odkrili pri komaj 0,33 odstotka jetnikov. Toda testirali so le 533 od skupaj 41.248 zapornikov. V zaporu Marion v Ohiu, kjer so opravili obseženo testiranje zaprtih, je bilo pozitivnih skoraj 90 odstotkov, 14 jih je umrlo.

Ameriški zapori so že pred pandemijo sloveli kot nehigienični in prenatrpani, sedaj po njih pustoši še širjenje koronavirusa. Pri čemer država, ki še vedno ni rešila vseh težav s testiranjem, nima jasne slike, kaj se dogaja v njenih zaporih. Ti so bili že doslej zaviti v skrivnostnost, saj je v sedemdesetih, ko se je začel trend množičnega zapiranja, vrhovno sodišče odločilo, da imajo uprave pravico omejiti dostop javnosti in medijev. Kar je po besedah Sharon Dolovich, profesorice prava na kalifornijski univerzi UCLA in strokovnjakinje za politiko kazenskih sankcij, ustvarilo "kulturo tajnosti". Organizacija Ameriško združenje za državljanske svoboščine (ACLU) je konec aprila opozorila, da so ječe inkubatorji za koronavirus, širjenje okužb iz njih pa bi lahko povzročilo dodatnih sto tisoč mrtvih v ZDA. 
 

Črnogleda napoved

Ameriški pravosodni sistem loči ječe, ki jih upravljajo lokalne skupnosti, služijo pa kot pripor med sodnim postopkom in za krajše zaporne kazni (običajno do enega leta). Za daljše kazni je treba v zapore, ki sodijo pod nadzor zveznih držav ali ameriške vlade, ponekod pa jih upravljajo zasebna podjetja. Študija ACLU je zajela samo ječe, njihova ocena je, da bo v njih okoli 23.000 žrtev virusa, 76.000 ljudi pa naj bi umrlo v njihovi okolici, ko naj bi izpuščeni jetniki razširili okužbe. Številka ne zajema zaporov ali tretje kategorije, ustanov za zadrževanje nedokumentiranih priseljencev, ki čakajo na izgon iz države. Iz slednjih prihajajo številni klici na pomoč, saj se okužba nezadržno širi med skoraj 28.000 zaprtimi.

V prenatrpanih ustanovah je skoraj nemogoče vzdrževati priporočena dva metra oddaljenosti med ljudmi, kaj šele vzpostaviti samoizolacijo. Zaporniki se starajo, mnogi že imajo zdravstvene težave in so tako še bolj dovzetni za okužbo. Uprave dolgo niso dovolile nošenja mask, razkužila za roke pa so prepovedana, ker vsebujejo alkohol. V nekaterih ustanovah so zaradi širjenja okužb že nekoliko omilili pravila.

Najbolj jasen vpogled v razmere je projekt Covid-19 za rešetkami, ki ga na UCLA vodi Dolovicheva. Toda po njenih besedah so vsi podatki podcenjeni, "zaporniški sistem se pretvarja, da zaporniki ne umirajo zaradi posledic okužbe". Po zbranih podatkih je tako bilo doslej okuženih skoraj 32.000 zapornikov, umrlo jih je najmanj 423. Zbiranje otežuje razdrobljenost zaporniškega sistema, saj gre za preplet zvezne, državnih in lokalnih pravosodij. To hkrati pomeni, da morajo organizacije, ki skušajo pomagati zaprtim, nagovarjati in pregovarjati na stotine uradnikov po vseh ZDA ter vlagati tožbe na številnih sodiščih.
 

Pozivi k praznjenju ječ

Liberalni del ameriške družbe že dolgo opozarja, kako škodljive posledice prinaša politika množičnega zapiranja. Z njim ne odpravljajo osnovnih vzrokov za odvisnosti in nasilje, obsežen zaporniški sistem je izjemno drag, hkrati takšna politika poglablja rasno neenakost v ZDA. Pandemija je pokazala tudi na grožnjo javnemu zdravju. Zapori so bili že prej gojišča za prenose bolezni, nalezljivost in smrtnost koronavirusa je poudarila nevarnost. Zato so se po državi začeli vrstiti protesti, naj pravosodje dovoli bolj številne odhode iz zaporov za nenasilne, tiste, ki so bližajo koncu kazni in za zdravstveno ogrožene. 

To je sprožilo velik družbeni eksperiment, saj so se ponekod odzvali z obsežnim izpuščanjem dela zapornikov. San Francisco je v dveh mesecih število zaprtih zmanjšal za 40 odstotkov, celotna Kalifornija načrtuje, da bo iz svojih zaporov izpustila več tisoč ljudi. Vrhovno sodišče New Jerseyja je dovolilo izpustitev tisoč jetnikov iz lokalnih ječ. Število zapornikov v zveznih zaporih se je do maja zmanjšalo na najnižjo raven v zadnjih dvajsetih letih. Policija je dobila navodila, naj priprejo manj osumljencev, tožilci opuščajo primere z nizkimi zagroženimi kaznimi, sodniki preklicujejo naloge za aretacijo zaradi manjših prekrškov, kot so neplačane kazni.

Čakanje na Hortona

Toda zaporniki na svobodo prihajajo v izjemno zapletenih razmerah. Služb ni, še posebej na za tiste s kazensko kartoteko. Za socialno pomoč je potreben osebni dokument, uradi, ki jih izdajajo, so zaprti. Zaprta so mnoga zatočišča za brezdomce, ki običajno nudijo prvi dom izpuščenim brez prijateljev ali sorodnikov. Mnogi so končali na ulicah ali pa se zanašajo na pomoč nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z ameriško kaznovalno politiko.

Zagovorniki njene omilitve strahoma čakajo na nov primer Williama Hortona, morilca, ki je izrabil izpust za konec tedna za pobeg ter kasneje zakrivil surov napad in posilstvo. Kar so konservativni krogi uporabili kot primer nevarne liberalne politike in spodbudili novo zaostrovanje ameriškega odnosa do kriminala. "Lahko bomo uspešni pri 97 odstotkih zapornikov, ki se bodo vrnili domov in začeli novo življenje z družinami. Dovolj je en primer novega kaznivega dejanja – čemur se ne moremo izogniti – in vrnili se bodo pozivi k strogim kaznim. Na žalost pa to spodbuja mnogo politikov," ugotavlja Udi Ofer iz ACLU.