Dr. Nursah Keskin prime za roko deklico na intenzivni negi, znano le po napisu na njeni postelji: "Anonimna". Deklica ima več zlomov, njen obraz prekrivajo hude modrice. Kljub temu se obrne proti zdravnici in novinarju BBC in se jima nasmehne. "Vemo, kje so jo našli in kako je prišla sem. Še zmeraj pa iščemo njen naslov," je za BBC povedala dr. Keskin, pediatrinja in namestnica direktorja v bolnišnici.
Bolnišnica v Adani je ena od zgradb, ki je potres ni uspel uničiti, zato je postala reševalno središče tudi za otroke iz drugih regij. To pa iskanje "anonimnih otrok" še otežuje. Iz turških zdravstvenih vrst prihaja, da je na območju katastrofe v državi trenutno več kot 260 otrok, ki jih ne morejo identificirati. Ta številka pa se lahko še poveča, opozarjajo.
Hodniki bolnišnice v Adani so polni poškodovanih ljudi. Nekateri so na invalidskih vozičkih, drugi zaviti v odeje ležijo na vzmetnicah. Tudi na kirurškem oddelku imajo pediatri ogromno dela. Tam je tudi deklica, po ocenah zdravnikov, stara pet ali šest let. Ob prihodu novinarja v bolnišnično sobo deklica spi in je priključena na infuzijo. Ima poškodovano glavo in več zlomov. Zaradi šoka, pove zdravnica, jim deklica ni bila zmožna zaupati svojega imena. "Ti otroci poznajo svoja imena, a zaradi šoka ne morejo govoriti. Ko se bodo čez nekaj dni stabilizirali, se bomo z njimi ponovno skušali pogovarjati," je povedala pediatrična kirurginja dr. Ilknur Banlicesur.
Zdravstveni uradniki so skušali neidentificirane otroke povezati z naslovi, a so ti naslovi največkrat zgolj ruševine. Najmanj 100 takšnih otrok so tako že prevzeli socialni delavci.
Iskanje pa se dogaja tudi v obratni smeri. Turški družbeni mediji so polni fotografij, na katerih so pogrešani otroci. Poleg fotografij so pripete informacije o tem, kje in v katerem nadstropju so otroci živeli. Svojci pa pogrešane otroke, v upanju na najboljše, iščejo tudi osebno po bolnišnicah.
Tudi v bolnišnico v Adani prihajajo skrušeni sorodniki, prijatelji in znanci pogrešanih otrok, pove pediatrinja Dr. Keskin, ki je zaradi potresa tudi sama izgubila sorodnike. Po potresu se je skupaj s svojimi preživelimi otroki zatekla v bolnišnico. "Trudim se biti dobro, ker nas otroci potrebujejo. Rečem pa si tudi hvala bogu, še vedno imam svoje otroke. Ne morem si zamisliti večje bolečine za mamo, kot je izguba otroka," je povedala o svojem počutju.
Bolnišnica je polna otrok, ki čakajo na vrnitev svojih staršev. Nekatere družine so se ponovno združile, drugi otroci pa ostajajo neidentificirani.
KOMENTARJI (22)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.