'Ostal je samo pepel, pomešan z blatom'

To, kar se je v zadnjih dveh dneh septembra 1941 dogajalo v ukrajinskem Babinem Jaru, je eden najhujših nacističnih zločinov. Žrtve so bili kijevski Judje in med njimi bi morali biti tudi trije, danes starejši moški, ki pa so ušli krempljem morilskega stroja. A niti 80 let kasneje niso pozabili enega najbolj mračnih epizod človeštva. 

Jurij Fuks je 22. junija 1941, ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, z družino živel v okraju Podil. Star je bil pet let. "Stal sem na ulici in opazoval Nemce, ki so se z motorji pripeljali v mesto in kako so jim metali rože," je povedal za Spiegel. Večjega strahu ni bilo.  Ukrajina je pod Stalinovo diktaturo doživela lakoto in politični teror. Mnogi so mislili, da ne more biti slabše, kot je bilo pod Stalinom. 

To je mislil tudi dedek Jurija Fuksa Josif. "Nemci nam ne bodo storili nič žalega, to je civiliziran narod," se njegovih besed spominja Fuks. Dedek Josif je videl, kako so Nemci ob koncu prve svetovne vojne zasedli Kijev in kako so takrat zaščitili Jude pred nemiri. Ni pa vedel, kako zelo so se Nemci spremenili.

28. septembra so se nato v mestu pojavila obvestila, v katerih je pisalo, naj se vsi Judje v mestu Kijevu in okolici naslednje jutro z dokumenti, denarjem, dragocenostmi in toplimi oblačili pojavijo na zbirnih mestih. Kdor zahteve ne bo izpolnil, bo najden in ustreljen.

Dedek Josif in babica Fanja sta naredila, kot je bilo rečeno, bila sta le dva med mnogimi, ki so z vsem premoženjem, tudi hišnimi ljubljenčki, prišli na zbirno mesto na pokopališčih. Govorilo se je, da jih bodo preselili. Večinoma so bile  to ženske, otroci in starejši ljudje, saj so bili moški večinoma na fronti. 

Jurij Fuks po tem dnevu ni nikoli več videl starih staršev.

Toda njegova mama ni šla z njimi. Vzela je otroke in se skrila v bližnje stanovanje. "Teta mi je nekoč rekla, da mama ni videti kot Judinja." 

To je bil dan, ko je Jurij Fuks prvič ubežal smrti. Vsi, ki so šli na zbirne točke, so namreč umrli. Tam je bila globoka soteska, imenovana Babin Jar, ki so jo Nemci namenoma izbrali. Bila je namreč vnaprej dokončan grob, ki ga ni bilo treba izkopati.

Wehrmacht in ukrajinska pomožna policija sta pomagala zbrati ljudi, jim vzeti prtljago in jih odpeljati v sotesko. Nato so se morali ljudje sleči in se uleči obrnjeni navzdol na sveža trupla ubitih. Sledil je strel v vrat.

Le ena žrtev, Dina Pronitschewa, ki se je pretvarjala, da je mrtva, se je ponoči osvobodila izpod kopice trupel. Da bi zakrili sledi, so sicer krvniki vse skupaj razstrelili. 

A Jurij ni bil dolgo na varnem. Njegovo mamo so odkrili in obsodili, a ko so policisti prišli po njo, je spet imel srečo, da se je ravno igral pri sosedi, ki je bila Rusinja. Ko je skozi okno videla, da prihajajo policisti, je fanta skrila in postala njegova nadomestna mati. 

Ko se je vojna končala, je bil Fuks star devet let in je popolnoma osirotel. Tudi njegova nadomestna mati se ga je odrekla, ko si je ustvarila svojo družino. Končal je v sirotišnici in bil nekaj časa pri sorodnikih v Uzbekistanu, potem pa se je znova vrnil v Kijev. 

Nemci so medtem poskrbeli, da je bil množični grob Babin Jar čim bolj neprepoznaven, malo pred odhodom iz mesta leta 1943 so celo poskušali odstraniti vsa trupla.

Oče Aleksandra Berljanta je bil eden tistih, ki so morali pomagati zakrivati sledi - in ki naj bi jih nato prav tako ustrelili, piše Spiegel. Berljant živi na obrobju Kijeva, ko so se z njim srečali, je imel pred seboj na mizi foto album in kup dokumentov. Kar ve o očetu, je izvedel šele po očetovi smrti. To je zgodba o človeku, ki je šel skozi pekel.

Aleksander je imel šest let, ko so Nemci napredovali proti Kijevu. Njegov oče Semjon Berljant je bil v vojski frizer. Medtem ko sta njegova žena in sin pobegnila, je bil Semyon poslan v koncentracijsko taborišče.

Septembra 1943, dve leti po množičnih pobojih, so ga pripeljali v Babin Jar, da je skupaj s stotinami drugih taboriščnikov izkopal in zažgal trupla. Trupla so gorela so več dni, med njimi pa je bila tudi njegova mama - in Aleksandrova babica - Lisa.

Ujetnike koncentracijskega taborišča, podhranjene in v okovih, naj bi nato ustrelili. Semjon je bil med redkimi preživelimi.

Ko se je Alexander po vojni z mamo vrnil iz Kazahstana, je bil star dvanajst let. Oče je medtem našel novo ženo, stikov sta imela malo. "Od srečnega človeka je nastalo otopelo bitje," pravi o svojem očetu, ki mu ni nikoli povedal svoje zgodbe, to je kasneje sestavil na podlagi dokumentov.  

Sovjetska zveza je sicer dokumentirala grozote nacistične vladavine. A hkrati je vzpostavljala nove tabuje. Ker je spomin na mrtve Jude kot ločeno skupino žrtev veljal za judovski nacionalizem, je Babin Jar tonil v pozabo.  

Tega dela se je za Spiegel spominjal Vladimir Pinchuk, čigar življenje je bilo desetletja povezano z Babin Jarom in okolico. Pinschuk je 87-letnik z mladostnim glasom, gradbeni inženir, ki še vedno vsak dan hodi v službo. Ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo je bil star šest let. Tri mesece kasneje je mali Vladimir poslušal pogovor družine o tem, ali naj pobegnejo. A tudi oni so imeli lepe spomine na Nemce, ki so v prvi svetovni vojni zasedli Kijev.

Njegova mama in teta sta se vseeno odločili za beg. Ko so se oktobra 1944 vrnili iz Kazahstana, so izvedeli, da je bilo vseh 13 sorodnikov umorjenih. "Ampak nikoli nismo rekli, da so bili ustreljeni. Odšli so," se spominja. Boli ga, ker ne more obiskati groba, kjer bi lahko jokal za mrtvimi: "Od mojih sorodnikov ni ostalo nič. Ostal je samo pepel, pomešan z blatom," pravi Pinchuk.

V Babin Jar je leta 1959 prišel kot mlad gradbeni inženir. Kraj je bil neprepoznaven, vmes so tja odlagali blato iz sosednjih opekarn, mesto Kijev se je razširilo proti zahodu, zato je bila soteska moteča. "Morda so tudi hoteli preprečiti, da bi tja romali Judje," sumi Pinchuk.

Tja je prišel, ker naj bi tam zgradili nove stanovanjske bloke. Ob prvem obisku je našel eno samo kočo, pred katero je bila privezana koza. Stanovalko je vprašal, ali ve za umore, dejala je, da je vse videla in povedala, kako so streljali. 

To ga je močno pretreslo. A v Babin Jaru je bil tudi leta 1961, ko je mesto pretresla nova katastrofa - počil je jez. Sodeloval je pri čiščenju. Umrle so nove žrtve, pepel umorjenih med nacističnim nasiljem pa je razneslo po okolici. 

Nekoč je med polaganjem cevi daljinskega ogrevanja videl dečke, ki so igrali nogomet z lobanjo, voznik bagra je nato zadel kosti. Pinchuk je poskrbel, da so bile lobanje ponovno zakopane, cevovod daljinskega ogrevanja so premestili drugam. Niso pa primera prijavili: "Stanovanjski bloki so bili že zasedeni. Ljudje so potrebovali ogrevanje."

Do postavitve spomenika v Babin Jaru so nato minila dolga leta, to se je zgodilo šele leta 1976. To je spomenik mrtvim "prebivalcem mesta Kijev". Šele s padcem Sovjetske zveze se je postalo lažje spominjati pomorjenih Judov, a Fuksa jezi, da spominsko središče še vedno ni dokončano. Nekoč so ga vprašali, ali bi za ta muzej lahko prispeval kakšen predmet. Kot je dejal za Spiegel, si resnično želi, da bi doživel ta trenutek. 

Namesto tega so maja v spomin žrtvam zgradili simbolično leseno sinagogo v obliki knjige. Ideja centra vzbuja celo odpor, saj je umetniški direktor centra dobil zamisel, da bi obiskovalcem omogočili, da doživijo pokol v vlogi žrtve ali krvnika. Zgražanje nad tem, da skuša narediti "Disneyland holokavsta", je bilo močno. 

Skupaj naj bi sicer v Babinem Jaru v času okupacije pobili do 200.000 ljudi. Poleg Judov še Rome, vojne ujetnike, duševne bolnike, partizane in ukrajinske nacionaliste. Grozodejstva so se končala šele po 6. novembru 1943, ko je Rdeča armada osvobodila Kijev.