Okoljski udar Bele hiše

Trumpova odločitev, da omeji doseg enega ključnih zakonov za varovanje okolja, bo pospešila gradnjo naftovodov, elektrarn in avtocest, toda kritiki trdijo, da bo hkrati prizadela interese najrevnejših in manjšin. Vlada trdi, da bo z novimi ukrepi v prihodnjem desetletju prihranila stotine milijonov dolarjev, saj bo odpravljeno "gore in gore birokratskih ovir v Washingtonu", kot je napovedal njen predsednik. Zakon o nacionalni okoljski politiki (NEPA) od zveznih ustanov zahteva, da ocenijo okoljske učinke projektov, hkrati morajo javnosti in interesnim skupinam dovoliti vpogled in komentiranje teh ocen. Bela hiša je sprejele novo razlago zakona in z njo omejila, kateri projekti še potrebujejo takšno oceno, močno skrajšala čas za njeno izdelavo in javni pregled ter odpravila zahtevo, da morajo vanjo zajeti celovit vpliv projekta na podnebne spremembe.

NEPA je poskrbela, da so samo v zadnjem tednu obstali sporna naftovoda Keystone XL in Dakota Access ter plinovod Atlantic Coast. Vsi trije so imeli podporo Washingtona in so bili del Trumpove "energetske prevlade". Nova pravila bodo poskrbela, da bodo takšni zastoji precej redkejši. "To je morda največje darilo onesnaževalcem v zadnjih štiridesetih letih," je bil ogorčen Brett Hartl iz okoljske organizacije Središče za biološko raznovrstnost. Po njegovih besedah se ZDA vračajo "v čas, ko so reke gorele, zraka se ni dalo dihati, nam najbolj drage divje živali pa so se hitro bližale izumrtju". Hkrati bodo prizadete revne skupnosti, ki so po navadi najbolj pogosto žrtve onesnaževanj. "Namesto da bi poslušali njihov glas, je načrt Trumpove vlade njihovo utišanje," meni Sharon Buccino, pravnica okoljske organizacije Svet za varovanje naravnih virov.
 

Okolje bo pomembna tema volitev

Poseg prihaja ob koncu Trumpovega prvega predsedniškega mandata, kar pomeni, da bo imel precejšen vpliv na jesensko odločanje volivcev in bo varovanje okolja potisnil med pomembnejše teme. Če namreč zmaga demokrat Joe Biden, ga lahko z navadno večino v kongresu zelo hitro razveljavi. Razkorak med njima pri odnosu do okolja ne more biti večji. Trumpu je v komaj treh letih uspel eden največjih udarov na zakonodajo za zaščito okolja. Razrahljali so omejitve izpustov toplogrednih plinov iz termoelektrarn in vozil, odpravili številna pravila za čistejši zrak in vodo ter za ravnanje s strupenimi kemikalijami. Po analizi New York Timesa so uradno že posegli v 68 okoljskih pravil, spremembe v 32 pa še potekajo.

Na drugi strani je Biden v torek objavil 2.000 milijard dolarjev vreden načrt za boj proti podnebnim spremembam in za obnovo ameriške infrastrukture, pri čemer naj bi bila v ospredju njena prijaznost do okolja. Dobrika se predvsem mladim volivcem, ki v vseh anketah kažejo zaskrbljenost nad usodo planeta, in levemu krilu demokratske stranke. Hkrati nenehno ponavlja, da bodo njegovi programi, kot je proizvodnja elektrike brez fosilnih goriv do 2035, prinesli številna nova delovna mesta. Tako skuša povrniti zaupanje belih delavcev, ki so 2016 volili za Trumpa in jih je strah za zaposlitve v naftni in plinski industriji.

Na drugi strani se predsednik še vedno izgublja v enakih labirintih, kot se je pred desetimi leti. Po eni strani je že priznal, da obstaja segrevanje podnebja, a je to hkrati nemudoma spet označil za prevaro. Svojim volivcem razlaga, da naj bi vetrne elektrarne povzročala raka (ne drži), da so energetsko učinkovite naprave zanič, energetsko učinkovite stavbe pa "praktično nimajo oken". V sredo je ob razglasitvi svojega zadnjega udarca varovanju okolju tekmeca obtožil, da "želi obsežna nova pravila za energetsko industrijo, rad bi nas znova priključil pariškemu podnebnemu sporazumu, kar bi povsem ubilo našo energetiko, zapreti bi morali okoli četrtino podjetij ter ubiti razvoj nafte in plina".

Sloviti lingvist in aktivist Noam Chomsky pravi, da se ves svet skuša upreti spreminjanju podnebja, ZDA pa vodi predsednik, ki še krepi krizo, ki drvi proti prepadu, pospešuje uporabo fosilnih goriv in ki razdira nadzorni sistem, s katerim skuša država omiliti njihov vpliv. "Ve, kaj počne, a mu ni mar. Če lahko jutri prelije več dobička v svoje žepe in žepe svojih premožnih volivcev, koga briga, da lahko svet v roku nekaj generacij izgine," je prepričan Chomsky. Zato je Trump zanj "brez dvoma največji kriminalec v zgodovini".
 

Zasuk desnice 

Republikanci niso bili vedno stranka, ki je s kepami v parlamentu dokazovala, da je zunaj sneg, torej se ozračje ne segreva. Razvpiti Nixon je 1970 ustvaril okoljsko agencijo in Nacionalno upravo za oceane in ozračje (NOAA). Nato je kongres sprejel zakone o varovanju zraka, vode in zaščiti ogroženih živalskih vrst. Vse tri sta v kongresu podprli obe stranki. Pol stoletja pozneje je varovanje okolja politično strupena tema, podnebne spremembe pa vrh tega nestrinjanja. Seme tega preobrata je tako kot mnoga druga zasejal prihod Ronalda Reagana v Belo hišo. Nekdanji hollywoodski zvezdnik je skrb za okolje enačil s pesimizmom, tega pa s pomanjkanjem patriotizma.

Tudi Reagan je imel tako kot zdaj Trump precej ohol odnos do znanosti in dejstev. V volilni kampanji iz 1980 je trdil, da kislega dežja ne povzročajo izpusti iz termoelektrarn in vozil, kot so dokazovali strokovnjaki, pač pa ga je pripisal katastrofalnemu izbruhu vulkana Sveta Helena maja tega leta v zvezni državi Washington. Med tedanje bisere sodi tudi izjava, da "osemdeset odstotkov onesnaženja zraka izvira od ogljikovodikov, ki jih izloča vegetacija". Po prevzemu oblasti je na čelo EPA postavil neizkušeno republikanko Anne Gorsuch (mati sedanjega vrhovnega sodnika Neila Gorsucha), med njenimi prvimi odločitvami pa je bil predlog, da proračun agencije sklestijo za 40 odstotkov.

Protiokoljska naravnanost se je od takrat zažrla globoko v pore ameriške desnice. K temu so izdatno pripomogla darila onesnaževalcev, saj je po podatkih spletne strani Open Secrets, ki spremlja donacije strankam na zvezni ravni, naftna industrija samo v prejšnjem volilnem ciklu republikancem v kongresu namenila 24 milijonov dolarjev, demokratom le pet. Profesorja James Morton Tuner in Andrew Isenberg, avtorja knjige Republikanski zasuk: Konservativci in okolje od Nixona do Trumpa (The Republican Reversal: Conservatives and the Environment from Nixon to Trump), trdita, da dolarji niso edini vzrok. "Ne korporacije ne evangelijski kristjani niti delavci iz rjastega pasu, ki se s težavo prebijajo in so nazadnje volili za Trumpa, ne vidijo nobene koristi v zakonodaji za boj proti podnebnim spremembam." 

Pred dobrim desetletjem se je zdelo, da so celo na desnici spoznali resnost razmer, ko sta Nancy Pelosi in Newt Gingrich, kongresna voditelja obeh polov, v skupnem oglasu sedla na kavč pred kongresom in oznanila, da mora država ukrepati proti spremembam podnebja. Potem se je Gingrich pokesal in dejal, da je bil "tisti kavč ena največjih neumnosti". Od takrat smo priča novemu valu republikanskega podnebnega ludizma, ki ga je nekdanji predsednik senatnega odbora za okolje Jim Inhofe strnil v misel, da se moramo zanesti na boga in njegovo obljubo, da "dokler bo trajala Zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali".