Pisalo se je leto 2013 in sirska revolucija, sprva ljudsko protestno gibanje, v katerem je oče Paolo močno sodeloval, se je sprevrgla v kruto državljansko vojno. Za duhovnika, ki je bil za svoje oboževalce vizionar, za nasprotnike pa nevaren idealist, je bilo značilno, da ni hotel sprejeti dejstva, da je trenutek za dialog že davno minil.
Paolo Dall'Oglio, rojen leta 1954 v Rimu, je poleti po končani šoli nemudoma odpotoval na Bližnji vzhod, da bi tam širil vero in pomagal pri doseganju miru. Kot so razložili njegovi prijatelji, sta ga vedno privlačili arabščina in islamska kultura, skoraj enako kot katoliška vera. Pri mladih 21 letih je namreč vstopil v jezuitski red.
Leta 1977 je v Bejrutu začel univerzitetni študij islama in arabskega jezika. Malo manj kot desetletje pozneje je med raziskovanjem Sirije naletel na starodavni samostan svetega Mojzesa Etiopijca (Deir Mar Musa al-Habashi). Ker je bil samostan na robu propada, se je oče Paolo odločil, da ga obnovi. Deset let je trajalo, preden je bil samostan končan, nato pa se je končno preselil vanj. Na vztrajanje očeta Paola je bil samostan posvečen muslimansko-krščanskemu dialogu.
Obiskovalcev v samostanu ni manjkalo, vsako leto jih je bilo več deset tisoč, vse od kristjanov do muslimanov.
V italijanski katoliški reviji Popoli je oče Paolo zapisal, da so nekateri muslimanski gostje prišli iz radovednosti. Druge je pritegnil občutek, da so krščanski samostani, ki so v Koranu dvakrat omenjeni z odobravanjem, tudi zanje sveti prostori. "Celo menihi in nune so v njihovih očeh sveti!" je bil navdušen oče Paolo.
V samostanu sicer ni živel samo Paolo, temveč tudi njegov prijatelj Yagob Mourad, lokalni semeniščnik. Sčasoma so se jima pridružili še drugi, predvsem Sirci in državljani sosednjih držav, pa tudi številni Evropejci. Odnosi v tej nastajajoči samostanski skupnosti niso bili vedno lahki. Menihi in nune se očeta Paola spominjajo kot prijaznega in karizmatičnega, a tudi trmastega in avtoritarnega.
Revolucija, izgnanstvo in izginotje
Oče Paolo se je povsem predal sirski revoluciji. Večina Cerkve v državi, ki je bila previdna zaradi domnevne vse večje "radikalnosti" nekaterih uporniških skupin, je podpirala predsednika Bašarja al Asada. Oče Paolo se je kljub temu, da je kritiziral tako vlado kot nasilje upornikov, znašel na črni listi predsednika. To ga je kmalu stalo življenja v Siriji, bil je namreč izgnan.
Leto dni je preživel zunaj dežele, ki jo je imel za svojo, in za italijansko televizijo povedal, da "nikoli ne bi verjel, da je izgnanstvo lahko tako grenko". Leta 2013 se je ilegalno vrnil in iz Turčije prečkal ozemlje na severu države, ki je pod nadzorom upornikov. To je bilo pred desetimi leti. Od takrat so se pojavila poročila, ki kažejo, da je bil duhovnik ubit, vendar dokončnih dokazov ni bilo. Mnogi, ki so poznali očeta Paola, dvomijo, da je preživel, drugi, zlasti njegova družina, pa še vedno upajo.

Zakaj je oče Paolo odšel na pogovore s skupino ISIS, ostaja uganka. Nekateri trdijo, da se je želel pogovarjati o prekinitvi ognja med skupino in kurdskimi borci, drugi pa, da se je nameraval z borci pogovoriti o pravicah verskih manjšin. Jasno pa je, da se je oče Paolo zavedal nevarnosti, v katero se je podal – prijateljem je dejal, naj sprožijo alarm, če se v treh dneh ne vrne –, a se je vseeno odločil, da bo odšel.
Duh očeta Paola ostaja tudi v samostanski skupnosti Mar Musa, za katero so mnogi napovedovali, da ne bo mogla preživeti izginotja svojega karizmatičnega ustanovitelja. Samostan v Siriji je pred kratkim znova odprl svoja vrata za goste, s čimer nadaljuje vizijo gostoljubnosti in medverskega dialoga očeta Paola. V kurdski pokrajini na severu Iraka je drugi samostan, ki ga vodi skupnost, ponuja jezikovne tečaje za begunce, muslimane, kristjane in jezide.
KOMENTARJI (72)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.