Kako sta Izrael in Iran od zaveznikov prešla v sovražno 'vojno v senci'?

V času dinastije Pahlavi, ki je v Iranu vladala od leta 1925 do strmoglavljenja z revolucijo leta 1979, so bile vezi med Iranom in Izraelom vse prej kot sovražne. Iran je bil v posebnem odboru ZN, da bi pomagal pri pripravi rešitve za Palestino po koncu britanskega nadzora nad tem ozemljem. Prav Iranci so bili med tistimi, ki so glasovali proti načrtu ZN za razdelitev Palestine, saj so bili zaskrbljeni, da bi se zaradi tega nasilje v regiji povečalo še za naslednjih nekaj generacij. 

"Iran je poleg Indije in Jugoslavije predložil alternativni načrt, federativno rešitev, ki je Palestino ohranila kot eno državo z enim parlamentom, vendar razdeljeno na arabske in judovske kantone," je za Al Jazeero pojasnil zgodovinar Eirik Kvindesland. To je bil iranski kompromis, s katerim so poskusili ohraniti pozitivne odnose tako z Zahodom kot tudi z arabskimi državami. 

Toda mirni časi med državama niso trajali dolgo. Dve leti po tem, ko je Izraelu po začetku prve arabsko-izraelske vojne leta 1948 uspelo zavzeti več ozemlja, kot ga je odobril ZN, je Iran, takrat še pod oblastjo Mohameda Reze Pahlavija, postal druga država z muslimansko večino po Turčiji, ki je priznala Izrael, medtem ko so cionistične milice etnično očistile že več kot 700.000 Palestincev. To prisilno razselitev in razlastitev Palestinci imenujejo Nakba, kar v arabščini pomeni katastrofa.

Teheran je sicer želel s tem priznanjem upravljati z iranskim premoženjem v Palestini, saj je tam  živelo približno 2000 Irancev, ki jim je izraelska vojska med vojno zaplenila premoženje. No, stvari so se drastično spremenile, ko je Mohamed Mosaddegh leta 1951 postal predsednik iranske vlade in nacionaliziral naftno industrijo, ki jo je monopolizirala Velika Britanija. Mosaddegh je nemudoma prekinil vse vezi z Izraelom, ki je po njegovem mnenju služil zahodnim interesom v regiji.

Po mnenju Kvindeslanda so bila prizadevanja Mosaddegha in njegove politične organizacije Nacionalna fronta, ki se je borila za nacionalizacijo nafte, odstranitev britanske kolonialne oblasti in oslabitev monarhije izredno pomembna. Skrhane vezi z Iranom pa so bile le "kolateralna škoda".

Stvari so se obrnile, ko je bila Mosaddeghova vlada leta 1953 strmoglavljena v državnem udaru, ki so ga organizirale obveščevalne službe Združenega kraljestva in ZDA. Po tem so na oblast znova postavili šaha, ki je postal trdni zaveznik Zahoda. Sledilo je "zlato" obdobje. Izrael je v Teheranu postavil veleposlaništvo, v 70. letih sta si državi izmenjali veleposlanike, okrepile so se trgovinske vezi in kmalu je Iran postal glavni dobavitelj nafte za Izrael. Skupaj sta državi vzpostavili naftovod, po katerem naj bi iransko nafto pošiljali v Izrael in nato v Evropo. 

Teheran in Tel Aviv sta po poročanju Al Jazeere imela tudi obsežno vojaško in varnostno sodelovanje, ki pa je bilo večinoma prikrito, da ne bi izzivali arabskih držav v regiji. Mosad naj bi deloma usposabljal tudi iransko varnostno in obveščevalno službo SAVAK. 

Iranska revolucija leta 1979

Vendar Iranci niso bili najbolj zadovoljni s tem tesnim sodelovanjem. Napočil je čas za državni udar. Strmoglavljen je bil šah, nastala je nova Islamska republika Iran. Vodja revolucije, ajatola Ruholah Homeini, je uvedel novi nazor, ki je zagovarjal islam in se zavzemal za upor proti "arogantnim svetovnim silam in njihovim regionalnim zaveznikom, ki so zatirali druge, da bi služili svojim interesom". Izrael je za Irance postal "mali satan", ZDA pa "veliki satan".

Kljub temu se je sodelovanje do neke meje nadaljevalo tudi v 80. letih. A ko je Iran v Siriji, Iraku, Libanonu in Jemnu začel vzpostavljati in financirati razne milice in druge skupine, so se že tako krhke vezi dokončno skrhale.

Teheran je prekinil popolnoma vse vezi z Izraelom, državljani niso mogli več potovati iz ene države v drugo, izraelsko veleposlaništvo pa so spremenili v palestinsko. Vsak zadnji petek muslimanskega meseca ramadana je bil razglašen za dan Kuds in na ta dan so po vsem Iranu potekala ogromna zborovanja v podporo Palestincem.

Homeini je skušal palestinsko vprašanje preoblikovati v arabsko nacionalistično vprašanje in posledično v islamsko vprašanje, da bi s tem Iranu omogočil, da palestinsko vprašanje ne le podpira, temveč ga tudi vodi. "Da bi premagal tako arabsko-perzijski kot sunitsko-šiitski razkol, je Iran zavzel veliko bolj agresivno stališče glede palestinskega vprašanja, da bi se izkazal kot voditelj v islamskem svetu," je za Al Jazeero pojasnila izvršna podpredsednica Quincy Institute for Responsible Statecraft Trita Parsi.

In sovraštvo se je z leti le še večalo, naraščalo in širilo. Zdaj Iran podpira mrežo "osi odpora", ki jo sestavljajo politične in oborožene skupine v več državah v regiji, med drugim v Libanonu, Siriji, Iraku in Jemnu. No, Izrael pa naj bi v preteklih letih podpiral druge skupine, ki nasprotujejo iranskemu režimu. Po trditvah iranskih uradnikov so med njimi Mojahedin-e-Khalq, sunitske organizacije v iranski jugovzhodni provinci Sistan in Beludžistan ter kurdske oborožene skupine s sedežem v iraškem Kurdistanu.

A napetosti med državama niso tako omejene na ideologije in militantne skupine. Obe naj bi na skrito izvajale napade na interese drug drugega, kar pa javno zanikata. To "razmerje" med njima je postalo znano kot "vojna v senci". 

Ena izmed možnosti je iranski jedrski program. Izrael, ki naj bi sam skrivaj posedoval več 10 kosov jedrskega orožja, se je zaobljubil, da Iranu ne bo nikoli dovolil razviti jedrske bombe. V zadnjih letih je bilo veliko sabotažnih napadov na iranske jedrske in vojaške objekte, Teheran pa krivi Izrael. Izrael in zahodni zavezniki pa obtožujejo Iran, da stoji za številnimi napadi na izraelske interese, vključno z več napadi z brezpilotnimi letali na naftne tankerje v izraelski lasti. 

Bosta državi kdaj vsaj korak bližje zavezništvu?

Kljub temu, da se je več arabskih držav v regiji odločilo za normalizacijo odnosov v Izraelom, pa po zadnjih dogodkih ta možnost še ni na vidiku za Iran. Savdska Arabija je po sedmih letih prekinitve diplomatskih odnosov z Iranom obnovila odnose na podlagi sporazuma, ki ga je sklenila Kitajska. 

ZDA si prizadevajo posredovati pri podobnem sporazumu med Savdsko Arabijo in Izraelom in v nekem trenutku je kazalo, da bo vse potekalo, kot mora, dokler se Izrael ni odločil v povračilnem napadu bombardirati Gazo. 

"Gre za rivalstvo za prevlado in moč v regiji," je dejala Parsijeva za Al Jazeero.