Od vojne utrdbe do umetniške destinacije

Vdahniti novo življenje starim vojaškim objektom. Umetniki skušajo otok Macu, ki je nekdaj služil kot pomembna vojaška baza, z glasbo, skulpturami in razsvetljavo spremeniti v umetniško destinacijo, privlačno za turiste. Obala, od koder se razgled razprostira na tajvanske vojaške ladje in včasih še odmevajo zvoki mitraljeza, je postala umetniška galerija.

Odgnati senco vojne, ki ostaja od obdobja vojaške vladavine, je primarni cilj, razlaga domačin in umetnik Cao Kai-dži, ki razlaga, kako so lokalnim prebivalcem vsakdan krojile prepovedi in omejitve: "Restrikcije so nam vsilili, da ne bi pobegnili z otoka. Tajvanska vlada nam ni dovolila sprehoda do obale, saj se je bala, da bodo ljudje zbežali. Zvečer ni bilo samoumevno imeti prižgane luči. Imeli smo policijsko uro. Po deveti uri zvečer ni bilo življenja." 

Zaradi restrikcij razsvetljave je bila elektrarna svojevrsten simbol. "V obdobju vojaške vladavine zvečer nismo smeli imeti luči. Ljudje so prižigali sveče. Ogenj in svetloba sta imela poseben pomen," pojasnjuje Liu Ping-ji, oblikovalec svetlobe, ki je poskrbel za osvetlitev elektrarne kot umetniškega projekta. V spomin na soj sveč, ki so imele poglavitno vlogo ob večerih brez prižganih luči, stara elektrarna žari v topli oranžni barvi. Tega projekta se je Ping-ji lotil z ženo Annie Ču, ki pravi, da pri tem ne gre le za memorial, temveč tudi za povsem fizično obliko objekta.

Elektrarno so zgradili v predoru pod skalnatim previsom, ki bi v primeru invazije Kitajske prevzel funkcijo bombnega zaklonišča. Zdaj, ko so se časi spremenili in na otoku ostaja le peščica vojakov, se industrijski zvoki mešajo s sproščujočo klavirsko glasbo. O pomenu mešanja zvokov govori Vang Ju-džun, tajvanska skladateljica in zvočna umetnica: "Ko zaslišimo glasno brnenje elektrarne, ljudje vedo, da gre za zvok, ki ga proizvaja elektrarna. To je zelo neposreden in fizičen občutek. Ko smo temu dodali klavirski vložek, pa je v ljudeh dodatno vzbudil nostalgične občutke."

A kljub temu, da se Macu spreminja v umetniško destinacijo, ta ni odgnala vseprisotnega strahu pred kitajsko invazijo. Na otočju, na katerem prebiva okoli 8 tisoč ljudi, kljub zapuščenim vojaškim objektom ostajajo tako vojaki, četudi v zreduciranem številu, kot tudi vojaške vaje. Z bore malo orožja naši otoki proti mogočni kitajski velesili nimajo nobene možnosti, so novinarjem francoske tiskovne agencije AFP v en glas zatrjevali domačini, prepričani, da bi jih Kitajci v trenutku zravnali z zemljo.

S to zemljo, kjer danes na temelju odsluženih vojaških objektov rastejo umetniške instalacije. In kjer Tajvan še vedno za vsak primer v nekaterih predorih, ki jih zdaj postavljajo na ogled turistom, skriva vojaško opremo. Ali jih v primeru napada namerava uporabiti za zaklonišče.