Od izgorelega zdravnika do vinogradnika, ki živi svoje sanje

Ko se pogled na ogromen zelen vinograd konča in se pred nami počasi odprejo masivna železna vrata, po dovozu pa se mimo nekaj manjših kamnitih hišk pripeljemo do razkošne vile, nas za trenutek prevzame občutek, da smo se znašli pod toskanskim soncem. Na nizkih drevesih se bohotijo rdeča granatna jabolka, ob urejenih potkah so lično posajena zelišča, ki prijetno dišijo, na klancu pod eno od hišic stoji čebelnjak. Ne v Toskani, vinska klet Radević se nahaja v vasici Rogami, le 10 minut stran od obrobja Podgorice. 

'Kdor verjame, bo ustvaril'

"Poglejte okoli sebe. Pred 13 leti tukaj ni bilo ničesar," uvodoma pove Goran Radević – lastnik posestva, ki nas sprejme. Nato nas vljudno vpraša, ali razumemo srbohrvaško. Kajti lahko se pogovarjamo tudi angleško, nizozemsko, kitajsko, špansko ali rusko, ponudi. Na vprašljive oči novinarjev, ki zrejo vanj, mirno pojasni: "Na Kitajskem sem zaključil podiplomski študij, to je moj prvi tuji jezik. Moja žena je Američanka, angleščina je moj tretji tuji jezik. 27 let sem živel in delal v tujini kot zdravnik, šest let v Južnoafriški republiki, pa tudi na Japonskem. Delal sem kot črnec, od jutra do večera, nisem se ugasnil. Moje sanje so bile, da se vrnem v Črno goro in počnem to, kar počnem zdaj – sem vinar in vinogradnik."

Nekega majskega jutra pred 13 leti je na kraj, kjer danes stoji vse zgoraj našteto, pripeljal svojega najboljšega prijatelja, prav tako zdravnika. "Tu je bilo samo kamenje, grmovje in kače, ki se jih on zelo boji. Tistega dne sva videla tri! S seboj sva prinesla dve mačeti in dva srpa. Začel sem mu pojasnjevati: tukaj bo stala garaža, tam bo hiša, v kateri bomo živeli, pa vinska klet, destilarna ... On pa me je gledal, poslušal, na koncu pa rekel: Znorel si, saj ne veš, kaj govoriš! Pozneje, ko sva zavihala rokave, pa mi je rekel: Kdor verjame, bo ustvaril!" 

'Tukaj ni niti grama grozdja iz Makedonije'

Najprej so s približno dveh kilometrov razdalje pripeljali elektriko. Očistili so zemljišče in naredili pot, po kateri smo se pripeljali. Prvo trto so posadili leta 2007, prvo steklenico pa naredili dve leti pozneje – v garaži, brez kakršne koli tehnologije. "Ljubezen do grozdja in do tega, kar danes delam, sem podedoval od dedka po materini strani. Živel je nedaleč stran, v Piperih. Naučil me je rezati trto, še preden sem znal brati in pisati. Tako da veste, kako dolgo že traja ta ljubezen. Ves čas, ko sem živel v tujini, sem sanjal o hiši – sicer ne tako veliki, vinograd pa ... oh, vinograd sem sanjal še večji, kot ga imam! In tudi bo, marca smo namreč posadili še 8000 sadik."

Nato ponosno pove: v naši vinski kleti ni niti grama grozdja iz Makedonije! Tega namreč uporablja veliko tamkajšnjih vinarjev. "Če vzameš makedonsko grozdje, in ne razumite me narobe – Makedonija je največji proizvajalec grozdja nekdanje Jugoslavije – in na steklenico prilepiš črnogorsko nalepko ... v mojem slovarju je to prevara."

'Čudovito' vino in 'grozno' pakiranje

Pot do uresničitve njegovih sanj pa ni bila lahka. "Vi veste, da Črna gora ni industrijska država, vse se uvaža, od steklenic, zamaškov, nalepk, ... samo grozdje oz. vino je naše. Poslali smo ga v New York, na Manhattnu je bila slepa degustacija. Bilo je sedem vrst vina – pet italijanskih, eno francosko in naše. Naše je imelo številko 4. Prav vsi, ki so bili prisotni, so obkrožili številko 4. In ko so nas z Manhattna ob približno 3. uri zjutraj poklicali, so nam rekli: "Fabulous"! (Čudovito!) Ne bom hvalil našega vina, poskusili ga boste sami. Ampak rekli so tudi: steklenica je slaba – bila je klasična bordo steklenica –, za nalepko so rekli "it doesn't match the product" (ne ujema se s proizvodom), zamašek pa se jim je zdel naravnost "awful" (grozen)! In ne mislite, da je bil to nek poceni zamašek! Bil je najdražji, kar se jih je takrat lahko kupilo v Črni gori – italijanski, iz naravne plute, zanj sem plačal več kot evro. Oni pa so rekli: Ne, to je rak-rana vseh vin z Balkana! Če  želite svoje vino prodajati v ZDA, ga morate bolje zapakirati!" 

Goranova soproga Renee je po poklicu kriminologinja, odkar sta se preselila v Črno goro, pa mu pomaga pri vinarjenju in skrbi za marketing. Po kritikah, ki sta jih prejela, sta se odpravila v Italijo, kjer so jima naredili kalup za novo steklenico stožčaste oblike, papir za nalepke iz naravnih vlaken sta naročila iz Nemčije. "To se vse sliši zelo pompozno, ampak ne gre za nek velik denar, rad bi vam samo povedal, kako dolgo je trajalo, da smo naredili proizvod, ki bi zadovoljil ameriško tržišče!" In kar je bilo najbolj pomembno – Renee je na spletu našla zamašek, ki ima garancijo! "V enologiji, tehnologiji vina, vam nihče na svetu nikoli ničesar ne garantira. Rekel sem ji, da to ni mogoče, pa mi je prinesla računalnik in mi ga pokazala. Kdo drug kot Francozi!" je bil navdušen. 

Zamašek se imenuje diam in je edini zamašek na svetu z garancijo – za 2, 5, 10, 20, 50 ali 100 let. Opravili so pogovore, Francoz je prišel k družini Radević v Črno goro in podpisali so pogodbo. "Ko je prišel drugič, mi je v dar prinesel 300 zamaškov diam s 50 leti garancije. Rekel mi je: Nisem vedel, kje je Črna gora, a  v vaši kleti sem pil nekaj, kar me je navdušilo! Prosim vas, ko boste imeli zelo dobro bero, uporabite naš zamašek, mi pa bomo čez 50 let poslali nekoga, da bo to steklenico odprl! Rekel sem mu, da sem star že čez 50 let in da tega ne bom doživel, pa mi je odvrnil, da je tudi sam somelier četrte generacije. Saj veste, da so Francozi in Italijani veliki ceremonialni mojstri, oni bodo te steklenice po 50 ali 100 letih odpirali z mečem in če bo vino enako dobro še po toliko letih, bo to dobra reklama tudi zanje!" 

In še nad nečem, kar je videl v Črni gori, je bil Francoz navdušen – tam se nahaja največji vinograd v Evropi! Na več kot 2310 hektarjih zemlje raste 11,5 milijona trt. "To zelo rad povem Francozom in Italijanom, oni pa se držijo za glavo in govorijo: "Don't tell us it's here! (Ne recite nam, da je tukaj!). As a matter of fact, it's here! (Tukaj je!)" 

Pa je Goran že uporabil kakšnega od tistih 300 podarjenih zamaškov? Sem, prikima, leta 2017 na steklenici vina Vranac. "To vino smo poslali na vinsko tekmovanje v Šanghaj na Kitajsko. Ne vem, koliko se spoznate na vino, a za primerjavo vam povem, da je kultno italijansko vino Amarone dobilo točko manj od našega Vranca."

Izvažajo celo na Kajmanske otoke in Japonsko

Tako kot Goran med svojim pripovedovanjem prav prikupno večkrat omeni svojo ženo, po kateri je poimenoval celo vino, in štiri otroke, ne pozabi zaslug za vse, kar je dosegel, pripisati svojemu dobremu prijatelju in priznanemu tehnologu Ivanu Dašiču, ki ga opiše kot človeka z ogromno izkušnjami. "Lahko me vprašate kar koli, če ne bom vedel, bomo poklicali Ivana Dašića – on vam bo znal povedati vse!" 

Danes na posestvu Radević pridelujejo štiri različne vrste vin (Chardonnay, Shiraz, Cabernet Sauvignon in Vranac), izvažajo pa ga v ZDA – New York, na Florido, v Indiano in Washington DC – pa tudi v Nemčijo, Švico, Norveško in Švedsko. Od daljnih in eksotičnih destinacij lahko njihovo vino najdete na Kajmanskih otokih, Hongkongu in na Japonskem.

"Smo majhna vinska klet in uporabljamo samo naše grozdje – naše kapacitete so 45 ton, to je 2000 paketov. Naš standardni paket je 12 steklenic. To je 24.000 steklenic, kar je malo. Takšne količine še nismo proizvedli, naredimo nekje med 15 in 16.000 steklenic. Gremo na kvaliteto in ne na kvantiteto – ena trta, ena steklenica," pojasni razloge, zakaj vina ne izvažajo v Slovenijo. Je pa Goranu všeč naše vino, še posebej Malvazija in Teran.

Domače žganje, konjak, med in zelišča

Da od besed končno preidemo k dejanjem, nas Goran po tej predstavitvi povabi v vinsko klet na preizkušnjo njegovih vin. Na poti do tja pa našteva: "Imamo Žižo, staro avtohtono črnogorsko sorto, srbsko Tamjaniko, Malvazijo, Gewürztraminer ... Imamo tudi destilarno, v kateri delamo konjak in sadno žganje, rakijo iz grozdja, sliv, jabolk, hrušk, kutin, travarico, pa liker iz granatnega jabolka, ki smo ga tudi avtorsko zaščitili, saj ga je zelo težko narediti.  Tri leta sva se z ženo ukvarjala samo s kemijo, da sva vse to naštudirala! Vse delamo brez prevare, brez sladkorja in dodatkov. Prav tako na tem posestvu ne uporabljamo pesticidov, insekticidov, herbicidov – moja žena je čebelar, pridelujemo med, tukaj raste tudi 14 različnih zelišč – rožmarin, sivka, smilj, kamilice, glog, materina dušica ..." Med sprehodom trga ta zelišča in nam jih deli, da jih lahko povohamo. 

Preden vstopimo v vinsko klet, si moramo na noge nadeti zaščito, da ne bi česa kontaminirali. Nato nas popelje mimo sodov in na kratko razloži proces izdelovanja vina. Pokaže nam tudi obe vinski steklenici, o katerih je razlagal prej, da ju lahko tudi sami primerjamo. Čeprav imata obe enako prostornino – 750 ml – je sedanja težja (850 g), temnejša in se lepše prilega v roko. Ob tem nam pojasni še, da ima vino tri sovražnike – svetlobo, zrak (kisik) in temperaturo. "Pred svetlobo smo ga zaščitili s temnejšo steklenico. Kisik iz nje izločimo s posebno napravo italijanske tehnologije. 90 odstotkov vinskih kleti na svetu uporablja CO2, mi uporabljamo dušik, ker je 100-odstotno čist. Prepričanje, da so visoke temperature slabe za vino, je samo delno resnično. Vino najbolj ne prenese nihanj,  biti mora na stalni temperaturi, kar se da uravnavati na dva načina – s pomočjo kemije ali fizike."

Kozarec za 55 evrov in nesreča, v kateri je skoraj umrl

V prijetni sobi za degustacijo se nato lahko sami prepričamo o okusih in večina nas najbolj pohvali vino Renee, ki je poimenovano po Goranovi ženi. Spotoma omeni še to, da so kozarci, ki jih držimo v rokah in imajo njihov logotip – dvojni R (Renee Radević), primerni tako za belo kot rdeče vino, stanejo pa kar 55 evrov po kosu. 

Ena od zanimivosti, ki nam jo pove med druženjem, je tudi, da je njihovo vino najbolj prepoznavni proizvod Črne gore v luksuzni hotelski verigi Aman Resort. Ko so se dogovarjali za sodelovanje, je njihov predstavnik hotel, da na steklenice Goranovega vina, kot je to stalna praksa, nalepijo svoje nalepke. A Goran tega ni dovolil, vztrajal je, da morata na nalepki ostati njihov logotip in država izvora. Dovolil je le, da se z nje umakne fotografija njihove hiše. "Rekel sem – ali bo tako ali pa nimamo dogovora. In to je bilo prvič, da je Aman pristal na kompromis," ponosno pove.

Ko pogovor postane bolj sproščen, izvemo še, da je Goran pred leti doživel hudo prometno nesrečo – na železniških tirih tik pod njegovim posestvom je avtomobil, v katerem sta bila s hčerko, zbil vlak in ga več sto metrov potiskal pred seboj. Hčerka je k sreči utrpela le nekaj prask po roki, on pa je bil kar šest dni v komi. Danes je hvaležen za to, da je živ in da je uspel uresničiti svoje sanje. "Ko je bila moja mama še živa, mi je rekla: Sine moj, imaš dve specializaciji, pa poglej svoje roke! Jaz vinarjem vedno rad pogledam roke – če v tem času, ko se dela z grozdjem in vinom, niso žuljave in umazane, niso pravi vinarji. In odgovoril sem ji: Mama, jaz živim svoje sanje. Koliko ljudi lahko to reče?"