Začasno združitev socializma in liberalizma v boju zoper fašizem je kaj hitro zopet nadomestil skupni boj proto-fašistov in liberalcev zoper socializem. Namreč ko je kmalu po koncu druge svetovne vojne prišlo do napovedi in dolgega trajanja hladne vojne med kapitalizmom in socializmom, se je tudi diskurz glede vprašanja nacizma, fašizma in socializma postopoma začel spreminjati, kar je močno vplivalo na razumevanje in samorazumevanje antifašizma. Začele so nastajati prve teoretske študije o totalitarizmu, hkrati pa je tudi v politični besednjak vse močneje stopala beseda totalitarizem. Pri tem je ključno, da je temeljni antifašistični element – socializem/komunizem – naenkrat postal uvrščen v totalitarizem in to skupaj z naci-fašizmom. To pa je imelo seveda tudi pomembne politične posledice, ki so postale povsem in dokončno razvidne šele v 90. letih prejšnjega stoletja.
Že v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja je danes močno opevani neoliberalni teoretik Friedrich von Hayek razlagal vznik nacizma in fašizma kot odgovor na izvirno nevarnost za liberalno civilizacijo – to pa je bil 'aziatski' in 'barbarski' socializem. Njegov tesni sodelavec in ravno tako eden izmed ključnih utemeljiteljev 'neoliberalnega miselnega kolektiva' Ludwig von Mises je ob koncu 20. in začetku 30. let prejšnjega stoletja v fašizmu videl orodje za obrambo liberalne civilizacije. Takšno stališče potrjujejo številne podpore ali vsaj nekritične drže liberalnih intelektualcev in politikov v tistem času, ki so molče ali aktivno podpirali italijanski fašizem in nemški nacizem zaradi večje nevarnosti socializma, pri čemer ne gre spregledati tudi podpore nacifašizmu s strani velikih kapitalistov v obeh državah. Čeprav je poraz nacifašizma delegitimiral možnost odkrite podpore le-temu, pa je še vedno obstajala nevarnost za sam kapitalizem in v luči hladne vojne je prišlo do novega teoretsko-političnega izuma. Pojavil se je totalitarizem.
V 50. letih prejšnjega stoletja so bile objavljene tri ključne knjige, ki so zaznamovale trend umeščanja fašizma in socializma v totalitarizme, medtem ko je seveda liberalni zahod bil postavljen kot temelj in smoter svobodne družbe in politike. Hannah Arendt je objavila znamenito knjigo Izvori totalitarizma, pri čemer je v totalitarizme vštevala nacizem in stalinizem. Jacob Talmon je objavil knjigo The Origins of Totalitarian Democracy, v kateri je poskušal pokazati, da totalitarizem izhaja iz francoskih revolucionarnih idej in proto-komunističnih uporov tekom in po francoski revoluciji. Carl Friedrich in Zbigniew Brzezinski pa sta objavila knjigo Totalitarian Dictatorship and Autocracy, kjer sta predvsem analizirala skupne značilnosti fašizma, nacizma in socializma.

Čeprav je treba omeniti, da je Hannah Arendt nekoliko drugače pristopila k vprašanju, saj je izvore totalitarizma iskala v zahodnih praksah kolonializma in imperializma, pa so te tri knjige vsekakor postavile temelje za poznejše teoretske razprave, politične prisvojitve in revizionizme na področju (anti-)fašizma, saj če sta si fašizem in socializem tako zelo podobna, je edina zares možna antifašistična drža postala liberalna.
Najbolj znana teoretska in politična razprava na temo odnosa med fašizmom in antifašizmom, predvsem v luči odnosa med liberalizmom in socializmom, je potekala v 80. letih v Zahodni Nemčiji. Glavna protagonista sta bila zgodovinar Ernst Nolte in znani filozof Jürgen Habermas. Znameniti Historikerstreit je potekal ravno glede vprašanja unikatnosti nacizma ter odnosa med naci-fašizmom in sovjetskim socializmom, pri čemer je Nolte skupaj z drugimi konservativnimi zgodovinarji utemeljeval nacizem kot premočen odziv na socializem, kar je tudi pomenilo, da je bil 'izvirno zlo' socializem in ne nacizem/fašizem.
Ravno obdobje konca 80. let prejšnjega stoletja, ko se je razplamtela velika razprava v Nemčiji glede narave naci-fašizma in odnosa do socializma, je bilo ključno za prihodnost razumevanja narave fašizma ter odnosa med socializmom in fašizmom ter socializmom in antifašizmom. Poraz real-socializma v hladni vojni ter obdobje konca zgodovine (Fukuyama) in konca ideologije (Bell) je postavilo vprašanje antifašizma v povsem novo luč. Poraz socializma v hladni vojni je delegitimiral socializem kot realno alternativo kapitalizmu, vrata pa so se odprla za popolni politični revizionizem.
Namreč ko je bil zgodovinski nasprotnik kapitalizma poražen – to je bil socializem/komunizem, ne pa fašizem, ki je bil predvsem ekstremna in neliberalna obramba kapitalizma pred nevarnostjo socialistične revolucije – je prišlo do vnovične teoretske in predvsem politične reinterpretacije zgodovine. Ker je velika večina antifašističnih uporniških gibanj bilo levih, je bilo treba to zgodovinsko dejstvo zamegliti. Študije in teorije o totalitarizmu so nadomestile idejo antifašizma in ključne vloge socialistov/komunistov/socialdemokratov v boju zoper fašizem. Socializem in fašizem sta postala politično izenačena, prevlada liberalcev in konservativcev v evropski politiki pa je pripeljala do množice različnih deklaracij o obsodbah vseh totalitarizmov. Takšne tendence potrjujejo številne deklaracije v Evropskem parlamentu in tudi v OZN, kjer se obsojajao vsi 'totalitarizmi'. V Evropskem parlametnu je leta 2009 bila sprejeta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, leta 2019 pa Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. V obeh resolucijah sta naci-fašizem in socializem izenačena. Totalitarizem je vse bolj nadomestil fašizem, boj proti fašizmu pa boj proti totalitarizmom (tudi v Sloveniji je NOB legitimen samo in izključno skozi prizmo nacionalnega vprašanja, socialna podstat oz. socialna revolucija NOB pa je razumljena kot totalitarna).
Antifašizem je postal možen zgolj kot liberalni anti-totalitarizem oz. kot liberalno-moralistično zavračanje tako naci-fašizma kot socializma v zagovoru trga, individuuma in potrženih človekovih pravic. Ekonomska podstat fašizma – kapitalizem – in vprašanje zgodovinskega konteksta vznika fašizma kot obrambe kapitalizma in privilegijev najbogatejših pred socialistično revolucijo je bilo povsem potisnjeno v ozadje. Namesto o antifašizmu se vse več govori o zmagi nad vsemi totalitarizmi. Na ravni EU se namesto dneva zmage nad fašizmom slavi dan Evrope – Evrope, ki je utemeljena na zavračanju vseh totalitarizmov in ki je zakleta v kapitalizem. Na ta način se tudi alternativa kapitalizmu – kakršen koli socializem oz. negacija kapitalizma – potiska iz zgodovinskega spomina.
Zgodovinski revizionizem je kulminiral v političnem revizionizmu. Tako se skupaj z liberaliziranim antifašizmom in obsojanjem vseh totalitarizmov jemlje legitimnost vsakršni levi antikapitalistični kritiki obstoječega stanja. Redukcija antifašizma na zavračanje vseh totalitarizmov zaslepi tisto bistveno v fašizmu – šlo je za neliberalno rešitev kapitalizma pred revolucijo in zaščito bogastva manjšine. Ko bomo čez nekaj dni slavili dan liberalne Evrope, se velja spomniti, da so največji in najvplivnejši teoretiki liberalizma pozdravljali fašizem kot rešitev evropske civilizacije.
KOMENTARJI (52)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.