"Otroci, naslednjo uro se bomo učili streljanja," je v objavi na Instagramu osnovnošolcem v razredu zaklical Kristijan Golubović, večkrat obsojeni kriminalec in zvezdnik resničnostnih oddaj. Posnetek je nastal pred nekaj tedni na osnovni šoli Đura Jakšić v beograjskem naselju Cerak med snemanjem videospota skupine Crni Cerak. V luči pokola na Osnovni šoli Vladislav Ribnikar pa je posnetek zdaj znova zakrožil po spletu. Mnogi, ki so že večkrat opozarjali, da takšne osebe s sumljivim slovesom nikakor ne sodijo med osnovnošolce, so znova na nogah.
Psihologi ob tem opozarjajo, da se v Srbiji nasilje že več desetletij na različne načine tolerira in celo normalizira. Nasilje se "poveličuje" v filmih, serijah, glasbi in videospotih. Kriminalcem se prepogosto daje prostor v medijih, kjer odkrito govorijo o svojih roparskih podvigih, strelskih obračunih in celo posilstvih.
Za normalizacijo nasilja, ki je eden od potencialnih dejavnikov, ki lahko privedejo do izbruhov nasilja in ki v skrajnih primerih preidejo tudi v množične pokole, je krivo pomanjkanje obsojanja nasilja oziroma celo hvalisanje in povzdigovanje kriminalcev, je za 24ur.com poudaril Dragan Popadić, socialni pedagog in profesor psihologije na beograjski Filozofski fakulteti. Kot izpostavlja, je eden takšnih primerov tudi sodelovanje obsojenih kriminalcev v srbskih resničnostnih oddajah, ki "otrokom nato dajejo avtograme".
Izpostavil je tudi družbena omrežja in različne platforme, kjer lahko zaznamo zaskrbljujoče komentarje, ki pozdravljajo in poveličujejo nasilna dejanja. Kot pravi, se je podobno zgodilo tudi v primeru sredinega masakra. Nekateri uporabniki družbenih omrežjih so dejanje 13-letnika hvalili in označili kot nekaj herojskega, medtem ko so drugi celo napovedali, da bodo nekaj podobnega storili tudi sami. Kar se je nato dan po napadu v Beogradu tudi zgodilo v Mladenovcu. V teh primerih, pravi Popadić, moramo takšen govor nujno obsoditi in sankcionirati, če ne želimo prispevati k še večjemu stopnjevanju nasilja.
Čeprav je treba vsako takšno dejanje obravnavati posebej, pa tragedijo lahko apliciramo tudi na širšo družbo, pravi beograjska psihologinja in psihoterapevtka Tijana Mirović. "Saj posameznik deluje v družbi in ob individualnih so družbeni in širši faktorji še kako pomembni," je prepričana.
Pri tem je tudi ona izpostavila vlogo srbskih medijev, ki da so "v veliki meri tudi odgovorni za prenašanje vrednot". "Mislim, da pri nas mediji ljudi sekundarno travmatizirajo z naslovi in slikami. Naloga medijev je tudi, da negujejo vrednote, da so izobraževalni. Nekoč, še v Jugoslaviji, smo odraščali ob veliko več poučnih in kulturnih vsebinah. Danes so prav te vsebine omejene. In ko pogledate, katere vsebine so danes dominantne, je vse skupaj precej zaskrbljujoče. Že za odrasle, kaj šele za otroke," je dodala.
Srbija na tretjem mestu po številu orožja na prebivalca
Dogodki minulega tedna pa so odprli tudi razpravo o dostopnosti strelnega orožja v srbski družbi. Po podatkih iz leta 2018 se Srbija uvršča na tretje mesto po številu strelnega orožja na prebivalca na svetu. Z okoli 39 kosov orožja na 100 ljudi se na tem seznamu uvršča za ZDA in Jemnom, med evropskimi državami pa je v samem vrhu. Čeprav natančnih podatkov ni, se po nekaterih ocenah v rokah prebivalcev Srbije nahaja najmanj milijon kosov orožja.
"Zagotovo, da je problem dostopnost orožja ... Pa tudi ti neki kulturološki modeli, zakaj je orožje na tem območju sploh sprejemljivo. Tudi obrazci toksičnega moškega vedenja so nekaj, kar v Srbiji obstaja. Ta kultura je še vedno močna," nam je pojasnil Danilo Pešić, psihiater in psihoterapevt z Inštituta za duševno zdravje v Beogradu.
Po drugi strani pa je, kot pravi, svet postal globalna vas. "Smo v polnem kapitalizmu in ni več jasnih meja med državami. To se je zgodilo v Srbiji, ampak na nek način to ni presenetljivo za naše otroke – mislim, naši otroci novice o takšnih pokolih iz tujine ves čas spremljajo prek medijev," je dodal Pešić.
Politika povezav s kriminalnimi organizacijami ne skriva, ljudje se počutijo nemočne
Srbsko javnost pa je močno razburil tudi odziv srbskih oblasti po tragediji v šoli. Pred poslopjem ministrstva za šolstvo se je zato v sredo zvečer zbralo več kot tisoč ljudi, ki so pristojne pozivali k odstopu, med drugim tudi ministra za izobraževanje Branka Ružića.
"Ljudi je poleg grozodejstva razburil tudi odziv politikov. Ti bi morali javnost ohrabriti. Politiki bi morali nastopiti suvereno in mirno, namesto tega pa je minister govoril, da so za nasilje krive zahodne vrednote," je izpostavil Popadić. Pri tovrstnih izjavah gre za poskus preusmerjanja pozornosti z razumevanja situacije, pa je prepričan Pešić. "Gre za neke vrste eksternalizacijo in iskanje neke preproste razlage," je dejal.
Gre torej za iskanje zunanjega sovražnika, namesto da bi se ukvarjali z resničnimi težavami doma. Za normalizacijo nasilja in kriminala je po mnenju socialnega pedagoga Popadića odgovoren tudi politični vrh države, ki svojih povezav s kriminalnimi organizacijami pogosto niti ne skriva.
Spomnil je na množične proteste pred petimi leti, na katerih so državljani opozarjali na represivno oblast, ki – tudi z nasiljem – utiša vse politične nasprotnike in drugače misleče državljane, aktiviste in novinarje. Očitki protestnikov so leteli predvsem na vlado Aleksandra Vučića. Povod za proteste, ki so se odvijali pod geslom "Stop krvavim srajcam", je bil umor srbskega politika Oliverja Ivanovića na Kosovu in poskus umora srbskega opozicijskega politika Borka Stefanovića. Med obtoženimi za umor Ivanovića so bili sicer štirje policisti, ena od Ivanovićevih tesnih sodelavk v stranki in trojica, ki je bila na begu. Med njimi tudi lokalni srbski poslovnež in politik Milan Radojčić.
"Ti protesti so trajali več dni, tednov. Ljudje so z njimi opozarjali na to, da dejansko ne morejo več prenašati tega (nasilja, op. a) in so želeli spremeniti odnos oblasti. A le pet let po množičnih protestih se nasilje znova dogaja. In ljudje se počutijo nemočne. Imamo evidentno sodelovanje oblasti s kriminalnimi združbami. Tega sodelovanja ne morejo, morda pa tudi ne želijo prikriti. Imamo tudi visoko stopnjo verbalnega nasilja s strani politikov in to ljudje gledajo in spremljajo. To so ti načini normalizacije nasilja, ki ljudi delajo nemočne," je dejal socialni pedagog.
Kot je še pojasnil, njihova nemoč izhaja iz zavedanja, da sami tovrstnega nasilja ne morejo spremeniti, niti se pred njim zaščititi. S tem državljani izgubljajo tudi voljo za politični aktivizem, s katerim bi ohranjali upanje, da se stvari lahko spremenijo.
