O frakcijah in demokraciji

Sektaštvo oziroma nastanek frakcij je že od antičnih časov prepoznano kot hiba vladavin ljudstva, skoraj neizogibna posledica dejstva, da v demokratičnem političnem procesu sodeluje množica državljanov, med katerimi predvidoma obstaja mnoštvo interesov in želja, vsi ti interesi pa ne sovpadajo nujno z interesom skupnosti. Tako tudi ni nenavadno, da so že ameriški ustanovni očetje (ang. founding fathers) opozarjali na nevarnost frakcij, še preden je ameriška demokracija formalno nastala.

 V Federalističnih spisih (ang. The Federalist Papers), zbirki esejev, kjer so trije ameriški državniki skušali prepričati javnost v ratificiranje nove ameriške ustave, je James Madison posvetil deseti spis prav problemu frakcij in razlagi, zakaj je novo napisana ustava, ki predvideva federalno zvezo posameznih bivših kolonij – zveznih držav, najboljše zdravilo za ta problem.

Kot frakcijo Madison razume "neko število državljanov, bodisi manjšina ali večina celotne populacije, ki so združeni in aktivirani z nekim skupnim interesom ali željo, ki je v nasprotju s pravicami drugih državljanov oziroma stalnimi in agregatnimi interesi skupnosti". Torej, frakcije – če jih ne reguliramo – lahko vodijo v to, da partikularni interesi prevladajo nad skupnimi, državljani, na račun katerih gredo ti interesi, pa se počutijo nezastopane v političnem procesu. Madison nam najprej ponudi na izbiro dve metodi za spopadanje s frakcijami: "Odprava njihovih vzrokov ali nadzorovanje njihovih posledic." A kaj kmalu pojasni tudi, zakaj prva metoda ni vzdržna.

Eden od vzrokov za frakcije je namreč svoboda odločanja, ki jo posameznemu državljanu podeli demokratična ureditev, edina rešitev pa bi bila omejitev ali odprava te svobode, kar se Madisonu zdi "zdravilo, ki je hujše kot bolezen sama". Drug vzrok za nastanek frakcij je že prej omenjena raznolikost mnenj, želja in interesov med posamezniki, ki neizogibno vodijo v delitev družbe na podlagi vseh vrst spremenljivk, pa tudi raznolikost naravnih danosti in sposobnosti med posamezniki, zaščita katerih je po Madisonu "prva naloga vlade". Ta vzrok bi lahko nevtralizirali, če bi vsem državljanom dali iste interese, misli in hotenja, kar je spet poseganje v svobodo posameznika, obenem pa nerealističen scenarij.

Na tem mestu je zanimivo, da od vseh družbenih spremenljivk, na podlagi katerih lahko nastanejo raznoliki interesi, Madison takoj kot ključno izpostavi pravico do akumuliranja lastnine oziroma neenakomerno distribucijo te. Neenaka razporeditev bogastva je zanj direktna posledica neenakih zmožnosti za pridobivanje lastnine, politične institucije pa morajo to neenakost braniti. "Iz zaščite raznolikih in neenakih zmožnosti za pridobivanje posesti/lastnine takoj sledi posedovanje različnih stopenj in vrst posesti; in iz vpliva teh na sentimente in poglede posestnikov sledi delitev družbe na različne interese in stranke." 

Tu se pokaže, zakaj je ustanovne očete, ki so bili večinoma bogati veleposestniki, v resnici skrbel problem frakcij v demokratični ureditvi: kaj če bi se mnogo številčnejši ljudje brez zemlje in omembe vredne lastnine združili in v lastnem (večinskem) interesu izglasovali kakšen redistributiven ukrep, ki bi bil na škodo (manjšinskim) veleposestnikom? Madison sam prepoznava, da je bila neenaka distribucija lastnine "najbolj pogost in najbolj vzdržljiv vzrok frakcij", zato je treba biti previden in temelje novonastale države postaviti tako, da bo zadoščeno skupnemu interesu, ki v tem primeru sovpada z interesom maloštevilnih veleposestnikov, katerih privilegiji so menda stvar naravnih danosti. 

"Latentni vzroki za nastanek frakcij so tako vtkani v človeško naravo", stabilna in robustna demokracija pa zato potrebuje določene omejitve, ki bodo omogočale, da interes veleposestnikov vedno ostane javni interes, medtem ko interes manj privilegiranih državljanov predstavlja frakcijo, katere namen je potemtakem destabilizirati politično skupnost.

Posledično Madison sklene, da se vzrokov za nastanek frakcij ne da odpraviti – vsaj ne na način, ki bi ohranil pravico do neskončne akumulacije kapitala; "rešitve je tako treba iskati pri sredstvih za reguliranje frakcij". Čista oziroma neposredna demokracija po njegovem ni najboljša v boju proti frakcijam, medtem ko republika oziroma predstavniška demokracija ponuja prave institucionalne vzvode za reguliranje frakcij. Madison izpostavi dve razliki med demokracijo in republiko: "Prvič, pri slednji vlada manjše število državljanov, ki so jih izvolili ostali; in drugič, večje število državljanov in večja sfera ozemlja je pod okriljem vlade." 

V manjših političnih skupnostih lažje neka skupina uveljavi svoje interese na račun celotne skupnosti. V večjih skupnostih je to težje, še težje pa, če politične odločitve sprejemajo predstavniki ljudstva, ki bodo po Madisonovih besedah s svojo modrostjo filtrirali strasti ljudske volje in s svojim razumom ter etičnim kompasom, ki presegata lastne interese, bolj zanesljivo odločali v interesu celotne skupnosti, kot bi to storili ljudje sami. Naj bo dosedanja zgodovina arbiter te teze. Seveda Madison dopušča možnost, da bi ljudje z delnimi interesi zasedli predstavniška mesta v taki ureditvi in skupnost pahnili v frakcijske boje, kar se mu zdi bolj verjetno v manjši republiki kot v večji. Posledično Madison zagovarja, da se posamezne zvezne države oziroma bivše kolonije povežejo v federativno republiko. Torej: republika je boljša od demokracije; večja republika (ali federativno združenje več republik) je boljša od manjše republike. Vsaj kar zadeva nadzorovanje negativnih vplivov frakcij.

V luči današnjih političnih razprtij je Federalistični spis št. 10 lahko brati kot jasnovidno svarilo enega izmed snovalcev ameriške demokracije glede nevarnosti, da vladavina ljudstva ne bo nujno dajala rezultatov, ki so v interesu celotne skupnosti. Obenem se zdi, da so ustanovni očetje, ki so se nevarnosti očitno zavedali, zasnovali ameriško ustavo in politični sistem tako, da karseda uspešno varuje skupnost pred sektaškimi interesi, zato se neka vrnitev k ustavnim načelom ponuja kot smiselno zdravilo za nestabilnost, ki je zaznamovala obdobje Trumpovega predsedovanja. Še več, novoizvoljeni predsednik Biden se kot kandidat statusa quo s svojo "Amerika je nazaj" držo ponuja natanko kot nekakšen branitelj ustavnega reda in skupnih interesov, ki bo državo združil in normaliziral.

A spis se da v sodobnem kontekstu brati tudi drugače, in sicer da gre pri omejevanju frakcij kot tudi pri posledični izbiri republike za najboljšo politično ureditev, bolj za ohranjanje lastniških odnosov na način delnega omejevanja politične participacije, kakor za ohranjanje političnega reda samega. Ni nenavadno, da se Madison kot bogat veleposestnik zavzema za ustanovitev Združenih držav, kjer bo manj verjetno kot v posamezni članici, da bi "sla po denarju, zavzemanje za odpravo dolgov, za enakopravno delitev lastnine in kar je še ostalih neprimernih in zlobnih projektov" prevladala politično telo države.

 Vsi primeri, ki res skrbijo Madisona, so vprašanja ekonomske pravičnosti. Tako so ustanovni očetje ustanovili republiko namesto demokracije, izvoljeni predstavniki – povečini bogati veleposestniki – pa so skrbeli, da je ohranjanje neenakih lastniških odnosov (prek specifičnega razumevanja zasebne posesti kot pravice do akumulacije lastnine in kapitala) ostalo v skupnem interesu. Naj torej gledamo na današnji populistični val, ki je destabiliziral ameriško politiko zadnja štiri leta, kot na nevarno frakcijo, ki je nesrečni stranski produkt demokratične svobode, ali pa kot posledico družbenih nepravičnosti, predvsem ekonomskih, ki tarejo ameriško družbo zadnjih par desetletij (drastična ekonomska neenakost v neoliberalizmu) in ki so vtkane v sam ustavni red države?

Če je prvo, lahko mirno pričakujemo, da bo izvolitev Bidna na čelo države stabilizirala politični prostor. Če pa je drugo, se ukvarjamo z napačnim problemom: namesto ukvarjanja s frakcijami bi se morali ukvarjati z demokratičnim mankom v političnih institucijah; mankom, ki je bil načrtno zasnovan. Morda ti republikanski vzvodi do neke mere preprečijo sektaštvo, a človek se vpraša podobno, kot se je vprašal Madison: kaj ni zdravilo tu hujše od bolezni? Bolezen so lastniški odnosi, ki bi se večini verjetno zdeli nepravični, zdravilo ustanovnih očetov pa je omejevanje politične participacije in opolnomočenje razsvetljenih predstavnikov ljudstva. Madison je spet jasnovidno napovedal, da "razsvetljeni državniki ne bodo vedno za krmilom". So sploh kdaj bili?