Novi reševalci izpod ruševin – podgane

Zgradbe se ne zrušijo prav pogosto – ko pa se, je to katastrofalno za tiste, ki so ujeti v njih. Naravne nesreče, kot so potresi in orkani, lahko uničijo cela mesta, za iskalne in reševalne ekipe, ki iščejo preživele, pa je to zares težka naloga. Zato si je belgijska neprofitna organizacija APOPO zamislila prav posebnega rešitelja. Podgano.

"Podgane so običajno zelo radovedne in rade raziskujejo – in to je ključnega pomena za iskanje in reševanje," pravi Donna Kean, vedenjska znanstvenica in vodja projekta. Poleg svojega pustolovskega duha so podgane zaradi svoje velikosti in odličnega voha odlične za iskanje stvari v tesnih prostorih, doda Keanova.

Podgane se trenutno urijo, da najdejo preživele na simuliranem območju katastrofe. Najprej morajo poiskati ciljno osebo v prazni sobi, potegniti stikalo na jopiču, ki sproži pisk, nato pa se vrniti v bazo, kjer so nagrajene s priboljškom.

Medtem ko so glodalci še v zgodnjih fazah usposabljanja, APOPO sodeluje s Tehnološko univerzo v Eindhovnu pri razvoju nahrbtnika, ki je opremljen z video kamero, dvosmernim mikrofonom in oddajnikom lokacije, ki pomaga prvim reševalcem pri komunikaciji s preživelimi.

Projekt podgana

To pa sicer ni prvi projekt APOPO organizacije, ki že več kot desetletje v svoji bazi v Tanzaniji usposablja pse in podgane za odkrivanje min, pa tudi tuberkuloze. Program uporablja afriške vrečaste podgane, ki imajo v ujetništvu daljšo življenjsko dobo, do približno osem let. Za uresničitev "iskalnih podgan" sicer nikoli niso imeli dovolj finančnih sredstev, dokler se na njih ni obrnila prostovoljna iskalna in reševalna organizacija GEA.

Ključna komponenta misije iskanja in reševanja je bila tehnologija, ki je prvim reševalcem omogočila komunikacijo z žrtvami prek podgan. APOPO tega ni imel – dokler se ni vključil inženir elektrotehnike Sander Verdiesen.

V želji po "uporabi tehnologije za izboljšanje življenj" med magistrskim študijem na Tehnološki univerzi v Eindhovnu je Verdiesen leta 2019 stažiral pri APOPO in dobil nalogo, da ustvari prvi prototip nahrbtnika za podgane, da bi reševalcem pomagal dobiti boljšo predstavo o tem, kaj se dogaja znotraj območij nesreče.

Prototip je bil sestavljen iz 3D-natisnjene plastične posode z video kamero, ki je pošiljala posnetke v živo sprejemnemu modulu na prenosnem računalniku, hkrati pa je visokokakovostno različico shranila na kartico SD. Na podgane se ga pritrdili z neoprenskim jopičem, torej enakim materialom, kot se uporablja za potapljaške obleke.

Težava je nastopila šele pri zaznavanju lokacije, saj GPS ne more prodreti skozi goste ruševine in ostanke porušenih zgradb. Alternativa temu je Inertial Measurement Unit, merilnik lokacije, ki se običajno uporablja v petah gasilskih škornjev. Prav tako je bil težaven dvosmerni mikrofon, saj je bil za podgane prevelik in se niso mogle "stlačiti" v tesne in ožje prostore. Verdeisen zdaj poskuša zmanjšati mikrofon tako, da vse integrira na eno samo tiskano vezje, kar bo sprostilo več prostora. Ta nadgrajena različica nahrbtnika bi morala biti pripravljena pozneje letos.

"Za usposabljanje vsake podgane je potrebnih vsaj devet do dvanajst mesecev"

Medtem Keanova v Tanzaniji povečuje kompleksnost okolja za treniranje podgan, "da bi bilo bolj podobno tistemu, s katerim se lahko srečajo v resničnem življenju". To vključuje dodajanje industrijskih zvokov, kot je vrtanje, za posnemanje resničnih izrednih razmer.

Zaenkrat so rezultati obetavni. Po svojih opazovanjih Keanova pravi, da se podgane dobro odzivajo na čedalje težje simulacije. "Morajo biti zelo samozavestne v vsakem okolju in v vseh pogojih in to je nekaj, v čemer so te podgane naravno dobre."

Podgane so že od rojstva izpostavljene različnim okoljem, prizorom, zvokom in ljudem kot del "procesa navajanja", zaradi česar je njihova postopna izpostavljenost ekstremnejšim situacijam manj stresna, pojasnjuje Keanova.

Ker so živali v središču projektov in misij APOPO, je njihovo dobro počutje prednostna naloga. Živali se usposabljajo na 15-minutnih treningih pet dni na teden in živijo same ali z istospolnimi brati in sestrami v kletkah, kjer tudi preživijo svoje dneve, ko se upokojijo iz delovnega življenja.

Za naslednjo stopnjo usposabljanja Keanova pravi, da bo ekipa ustvarila "nivoje za posnemanje več nadstropij podrte stavbe" in se približala "scenarijem iz resničnega sveta". Ko bodo podgane samozavestne v bolj zapletenih okoljih, se bo projekt preselil v Turčijo, kjer ima GEA sedež, za nadaljnje priprave v bolj realističnih okoljih. Če bi šlo dobro, bi podgane potencialno vstopile v resnične situacije.

Za zdaj pa sta Keanova in ekipa v Tanzaniji osredotočeni na to, da podgane spravijo skozi prvo fazo usposabljanja. "Tudi če naše podgane najdejo samo enega preživelega na kraju ruševin, je vredno," je dejala.