Mama 25-letne Nizozemke je svojo ženo spoznala pred dobrimi 30 leti. Po približno petih letih zveze sta se odločili, da bosta ustvarili družino. Odpravili sta se na kliniko, kjer je ena od mam s pomočjo umetne oploditve zanosila in rodila Liz. Dobra tri leta kasneje je rodila še drugo hčer. "Mama, ki me je rodila, si je res želela iti skozi proces nosečnosti. Druga mama ni bila prepričana, če bi rada zanosila. Po tem, ko je mamo spremljala skozi prvo nosečnost, pa se je odločila, da gotovo ne želi zanositi," je v smehu povedala Liz Vermeulen in pojasnila, da je zato tudi sestro rodila ista mama.
Prva mama jo je rodila, druga pa bi jo morala nato posvojiti. Vendar pa je na Nizozemskem sistem tak, da bi morala njena druga mama za posvojitev plačati veliko vsoto denarja, zato se ob rojstvu za to nista odločili. Ko je postala polnoletna, je Liz lahko svojo mamo kot mamo uradno registrirala na mestnem uradu. "Vse štiri smo se odpravile v mestno hišo in podpisala sem dokument, s katerim svojo mamo tudi uradno prepoznavam kot svojo mamo," je ponosno delila. Je pa bila druga mama sicer že od Lizinega rojstva tudi njena uradna skrbnica.
S sestro imata tudi istega darovalca sperme, kar pomeni, da sta stoodstotno, in ne zgolj polsestri. Razložila je, da na banki s spermo bodočim staršem ponudijo možnost izbire darovalca. Bodoči starši tako lahko izberejo darovalca, ki ima podobne lastnosti kot starš, ki ne bo zanosil. "Da se ti na primer ne rodi temnopolti otrok, če sta oba starša bela in želita, da bi jima bil otrok čim bolj podoben," je pojasnila. In seveda obratno, da se temnopoltemu paru ne bi rodil bel otrok, če tega ne bi želela.
"Rojena sem bila iz same ljubezni"
"Rojena sem bila iz same ljubezni. Toliko truda je bilo treba vložiti, da sem prišla na ta svet. Tako močna želja mojih mam ter veliko srce in dobrodelnost moškega, ki je daroval spermo in jima dal to priložnost," pripoveduje Liz. Pravi, da sta se mami zanjo odločili popolnoma zavestno in vse napore usmerjali v to, da bi jo lahko imeli in da bi jo lahko imeli radi.
Preden se odločijo za darovalca lahko starši izberejo, če želijo t. i. znanega ali anonimnega darovalca. Lizini mami sta se odločili za znanega darovalca, kar pomeni, da je pri 16. letih dobila možnost, da ga spozna. "Nikoli me ni zares zanimalo, kdo je darovalec. S svojo družino sem se počutila dovolj izpopolnjeno," pripoveduje, a malo radovednosti je kljub temu bilo.
Ko je napočil čas, ko bi lahko kaj več izvedela o darovalcu, so ji izročili njegov prijavni obrazec. Dokumente je želela videti predvsem zato, ker jo je zanimalo, kako izgleda, ne zato, ker bi z njim želela graditi nekakšen odnos. Podatki na obrazcu so bili zelo osnovni, tudi slike ni bilo, zato je bila nekako razočarana in je vse skupaj pometla pod preprogo.
Si pa predstavlja, da se, če si posvojen, morda ne moreš povsem prepoznati v svojih starših in te zato tudi zanima, če bi imel z biološkimi starši drugačno navezo. Sama se je sicer vedno prepoznala v obeh starših. "Včasih se celo bolj vidim v mami, ki me ni rodila." Prav zato je bila vedno zadovoljna in ni imela občutka, da bi ji kaj manjkalo. "Imela sem zelo ljubeče otroštvo," dodaja.
"Odrasli so tisti, ki imajo mnenja, ne otroci"
Ko se je rodila, so živeli v enem od večjih nizozemskih mest, kjer je bila obdana z ljudmi različnih ras, veroizpovedi in spolnih usmerjenosti. "Moji sošolci in sošolke so bili vseh barv, zato je bilo tudi splošno vzdušje zelo odprto in sprejemajoče," se spominja. Nato pa se je družina, ko je bila stara približno sedem let, preselila na podeželje. Obe mami sta bili s podeželja in sta želeli biti bližje družini, poleg tega sta želeli hčerama omogočiti več stika z naravo.
"Tam sem doživela precejšnji kulturni šok. Ko si tako majhen, veliko stvari še ne razumeš. Mami sem na primer vprašala, zakaj v šoli ni nobenih otrok drugih barv. Zanimalo me je, če so na počitnicah," je delila svojo otroško radovednost. Kar naenkrat se je znašla v šoli, kjer so bili vsi otroci belci, večina iz kmečkih družin.
"Zanje bi morala biti velika čudakinja," je nasmejano povedala in naštela, da se je oblačila bolj fantovsko, zato niso bili prepričani, če je fant ali dekle, poleg tega je imela hud naglas, saj je odraščala v mestu, po vrh vsega pa je imela še dve mami. "Ampak najbolj zanimivo je to, da kljub temu, da je bilo vse na meni nekoliko čudaško, otrokom ni bilo mar. Otrokom pač ni mar," je povedala.
Interakcija s sošolci v osnovni šoli:
Sošolec (mimogrede): Torej imaš dve mami?
Liz: Ja.
Sošolec: Torej nimaš očeta?
Liz: Ne.
Sošolec (skomigne z rameni): Okej.
In igrala sta se naprej, kot da se ne bi nič zgodilo.
"Otrokom je res vseeno za takšne stvari"
Povedala je tudi, da je še vedno najboljša prijateljica z eno od sošolk iz osnovne šole na podeželju. Ko sta se odrasli pogovarjali o tem, kakšni so bili njeni vtisi o Liz, je povedala, da je edina stvar, ki je na Liz izstopala, to, da je v šolo prinesla majhnega zajčka. "Enega od malih zajčkov, ki smo jih imeli doma, sem prinesla v šolo, in potem so me imeli vsi radi, ker sem imela pač zajčke," razlaga.
Poleg tega si je njena prijateljica zapomnila še, da so pri Liz doma posodo prali kar pod tušem. "Ker smo ob selitvi še urejali hišo, kuhinja še ni bila povsem končana, zato smo posodo nekaj časa pomivali pod tušem," se je nasmejala Liz in razložila, da so si sošolci takšne stvari veliko bolj zapomnili kot to, da ima dve mami, kratke lase ali pa "čudaški" naglas. "Otrokom je res vseeno za takšne stvari," je še enkrat izpostavila.
"V šoli se zaradi tega tudi nikoli niso spravljali name," je še poudarila. Meni, da je bila situacija nekoliko težja za njeni mami. "Odrasli so tisti, ki imajo mnenja, ne otroci," pravi. A tudi njeni mami se nista pustili motiti. Vedno sta ji govorili, da ljudje ne morejo narediti problema iz nečesa, kar se tebi ne zdi problem.
"Ker sta bili mami vedno tako odprti in 'chill', sva bili tudi s sestro odprti in 'chill', prav zato pa nam tudi nihče ni moral priti do živega. Vedele smo kdo smo in kaj smo," pravi. "Redko sem naletela na koga, ki bi iz tega, da imam dve mami, delal problem, verjetno zato, ker se to meni ni zdel problem. In vedno se mi je zdelo zabavno, ko me je kdo kaj o tem vprašal, saj sem jim z vsem srcem razlagala o svoji družini," še pravi.
Vsak otrok, ne glede na vrsto družine, iz katere prihaja, se v življenju sooči z raznimi težavami in frustracijami. "Tudi jaz imam kakšno travmo, kakšna je povezana tudi s starši, a prepričana sem, da bi jih imela, čeprav morda nekoliko drugačne, tudi če bi imela klasično družino z mamo in očetom," pravi. Spomnila je, da obstajajo tudi družine z mamo in očetom, kjer je družinska dinamika lahko nezdrava. Da je kdo od staršev na primer alkoholik, ali pa se izvaja nasilje v družini, na otroke lahko vpliva tudi ločitev. "Lahko je družinska dinamika tudi povsem zdrava, pa je na primer oče zgolj čustveno odsoten," razmišlja in dodaja, že to vpliva na otroka.
Ji je v življenju manjkala očetovska oziroma moška vloga?
Liz se zdi povsem logično, da se ljudje sprašujejo o tem, če otroku, ki ima na primer dve mami, v življenju manjka moška vloga, ali če otroku, ki ima dva očeta, manjka ženska vloga. Kot pravi, je naš svet zelo dualen, ločimo moško in žensko vlogo, moško in žensko energijo. "Toda staromodno je misliti, da ima ena oseba samo moške ali pa samo ženske lastnosti oz. energijo," je prepričana, saj ima prav vsak človek tako nekatere značilnosti, ki jih sicer bolj pripisujemo ženskam, kot značilnosti, ki jih sicer bolj pripisujemo moškim.
Po njenem mnenju se vlogi, ko si z nekom v zvezi, uravnotežita. Tudi pri hetero parih, ima lahko ženska nekatere lastnosti, ki bi jih sicer prej pripisovali moškim in obratno, pravi. "Vsak nosi obe energiji. Čeprav sem sicer zelo ženstvena, sem tudi zelo močna, kar bi sicer šteli kot bolj moško lastnost," razlaga.
"Mama s katero sem se bolj zafrkavala, prerivala in z njo igrala nogomet, je hkrati tudi mama, ki obožuje nakupovanje. Ona je tista, ki jo bolj zanima moda in je hkrati tista, ki bolj skrbi za hišna opravila. Druga mama pa je bolj kreativna in ustvarjalna, a hkrati tista, ki skrbi za preživljanje družine in finance. Ne zdi se mi, da ima katera od njiju bolj žensko ali bolj moško vlogo," je izpostavila in pojasnila, da imata obe lastnostni obeh spolov, kot vsi ljudje. "Zato se njun odnos tudi lepo dopolnjuje," pravi Liz.
Izpostavila je še, da na nas vplivajo tudi druge osebe, od katerih lahko dobimo na primer več moške energije, in sicer od sorodnikov kot so dedki in strici pa vse do učiteljev in trenerjev.
Liz privlačijo moški: Spolna usmerjenost ni izbira
Nekateri, ki ne podpirajo možnosti, da istospolni partnerji lahko posvojijo otroke, imajo tudi pomisleke glede spolne usmerjenosti posvojenih otrok. "Smešno se mi zdi, ko ljudje pomislijo na kaj takšnega," je povedala Liz, ki jo privlačijo moški. Tudi njena sestra je heteroseksualka. "Dejansko mi je to vprašanje zastavilo že veliko ljudi, ki so mislili, da boš, če imaš gej starše, tudi sam gej," pravi in poudarja, da spolna usmerjenost ni izbira.
"Nikoli nisem naletela na žensko, ki bi me tako privlačila, da bi se spraševala o svoji spolni usmerjenosti," je povedala in dodala, da so jo že od nekaj pač privlačili moški.
"Mislim pa, da bi, ker sem odraščala v okolju, kjer je homoseksualnost tako zelo sprejeta, če bi bila lezbijka, domov veliko lažje pripeljala žensko kot kdo, ki ne prihaja iz takšnega okolja," je dodala. Mami sta ji večkrat rekli, da jima je povsem vseeno, koga bo pripeljala domov, dokler bo srečna. "Mislim, da imam doma zelo močne temelje, da sem lahko točno to, kar sem," pove. Počuti se namreč v celoti sprejeto.
"Zadnje čase poznam več ljudi, ki se sami zanimajo za posvojitev otrok"
Na vprašanja rada odgovarja tudi zdaj, ko ima za sabo četrt stoletja. "Zadnje čase poznam več ljudi, ki sicer nimajo homoseksualnih staršev, ampak so homoseksualci in se sami zanimajo za posvojitev otrok," pravi. Ena od njenih sodelavk je kar zasijala od navdušenja, ko ji je Liz povedala, da ima dve mami, saj sta se z ženo ravno odločali za posvojitev otroka.
"Tudi ena zelo dobra prijateljica me pogosto kaj vpraša, saj ve, da si tudi njena partnerka želi otrok," dodaja. Z mamama ima še vedno zelo dober odnos, vendar pa se zadnja leta z njima, odkar se je preselila, nekoliko manj pogosto vidi. No, tako kot otroci vseh staršev, ki so v obdobju osamosvajanja.
Istospolni partnerji v Sloveniji se lahko poročijo in posvojijo otroke
Slovensko Ustavno sodišče je v začetku julija ugotovilo, da je ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev. S tem je odločilo, da se istospolni partnerji lahko poročijo in skupaj posvojijo otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
Sodišče je odločilo tudi, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti šteje, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca. Državni zbor ima sicer šest mesecev za odpravo neustavnosti, toda minister Luka Mesec je takrat napovedal, da bodo spremembe zakonodaje pripravljene v tednu ali dveh. Do tedaj velja, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
