'Niso nas naučili razlike med močjo in avtoriteto. Niti, kako oboje pravično izvajati'

Razprava o moči in njenih posledicah je v ZDA te dni povezana z zahtevami po reformi policije, potem ko je med aretacijo v rokah policistov umrl George Floyd, kar je vodilo v množične proteste proti rasizmu in policijskemu nasilju. Ni jih malo, ki so prepričani, da je slednje močno povezano z "nedotakljivo vlogo", ki jo v ameriški družbi uživajo pripadniki policije, vojske in podobnih služb. Prav ta ugled in zgledovanje po policistih, ki imajo marsikje priviligiran družbeni položaj, naj bi jim v roke dalo preveč moči – nad katero je premalo nadzora. Medtem ko je podočje nadzora te dni predmet predlogov reformiranja ameriške policije, k čemur pozivajo predvsem ameriški demokrati in več nevladnih organizacij, so pri Psychology Today pod drobnogled vzeli, kako občutek (ne)moči vpliva na vedenje ljudi – torej tudi policistov. 

Ne gre za nov predmet raziskav. Te so že v preteklosti potrdile, da že samo začasno nošenje "simbolov moči" in "več moči" močno vpliva na možgane in lahko vodi v vedenje, ki si ga posameznik sicer ne bi privoščil. 

V razvpitem eksperimentu na univerzi Stanford je leta 1971 raziskovalec Philip Zimbardo postavil "zapor", udeleženci njegove raziskave pa so igrali vloge zapornikov in stražarjev. Stražarji so bili oblečeni v uniforme, dobili so piščalke, zapornike pa so označili z zaporniško številko. Predpostavka eksperimenta je bila, da bodo vedenje ljudi opazovali dva tedna, a se je vse skupaj končalo po šestih dneh, saj so "stražarji" postali agresivni, poniževali so "zapornike", ki so postali pasivni in so kazali simptome poslabšanja mentalnega zdravja. 

Leta 2017 so na univerzi McMaster eksperiment v nekoliko spremenjeni obliki ponovili, tukaj so ljudi oblekli v dva "ekonomska statusa" – ene v draga oblačila in druge v oblačila, ki kažejo na revščino. Rezultati so znova pokazali, kako takšni faktorji vplivajo na vedenje ljudi. 

"Možgani "močnih" posameznikov na različne socialne znake reagirajo drugače, podobno kot možgani psihopatov ali pacientov z možgansko poškodbo frontalnega režnja. Oboji imajo težave z empatijo in vživljanjem v situacijo druge osebe. In raziskave kažejo, da lahko moč deformira možgane. Ljudje z višjim socialnim statusom slabše razumejo čustva ljudi z nižjim ekonomskim statusom," pravi Azabova. Gre za pojav, še posebej izrazit v družbah, ki stavijo na individualizem, še dodaja strokovnjakinja. 

Pretiran občutek moči postane še posebej težaven, če je jasno, da ob zlorabi moči ni prav veliko posledic. Zato bi ameriška policija po mnenju strokovnjakov potrebovala spremembe v vodenju. "Namesto tega se zdi, da vseskozi na odgovorna mesta imenujemo podoben profil ljudi," je pred časom za Vox ocenil bostonski kriminolog Thomas Nolan. Predvsem ljudi, ki naj bi pomagali vzdrževati "toksično kulturo", ki vlada v ameriški policiji in je povezana s tem, da se o napakah policistov molči, znotraj enot pa kaznuje tiste, ki bi spregovorili o kršiteljih. Kako velika je ta težava, pogosto na svoji koži izkusijo tudi družinski člani policistov, ki so za štirimi stenami nasilni, žrtve pa ne le, da pri njihovih kolegih nato ne najdejo zaščite in posluha, pogosto naj bi jih celo ustrahovali in odvračali od tega, da podajo prijavo. 

"Študije kažejo, da je primerov družinskega nasilja v policijskih družinah ponekod tudi do štirikrat več kot v splošni populaciji, a se prijavljeni primeri ponavadi obravnavajo "neformalno", kar je v jasnem nasprotju z zakonodajo. Tudi zaradi družinskega nasilja obsojeni policisti pa so redko odpuščeni," je pred časom o tej temi poročal The Atlantic, kjer so se sklicevali na organizacije za zaščito žrtev družinskega nasilja. Strokovnjaki pravijo, da je ena najpomembnejših nalog reforme policije ta, da opravi z nepravilnostmi v svojih vrstah in neha ščititi "gnila jabolka v svojih vrstah", saj si bo le tako lahko povrnila zaupanje javnosti. 

Med načini, kako to doseči, je, da se postavijo "višji standardi", ki jih dosega oseba, da postane policist. Pri Voxu izpostavljajo, da mora na Floridi brivec preživeti več časa v izobraževalnem programu kot policist. Za brivce je program dolg 1200 ur, za policiste 770. Razlika med deli ZDA je sicer velika, ponekod je zahtevana stopnja izobrazbe veliko višja. Strokovnjaki tudi menijo, da bi bilo potrebno boljše preverjanje osebnih karakteristik bodočega policista, preden se ga pošlje na teren. Bi pa drugačna kadrovska struktura s seboj prinesla tudi potrebo po drugačni plačni politiki, plače policistov bi se morale marsikje zvišati, še dodajajo zagovorniki tovrstnih sprememb. 

Zanimiv vpogled v življenje ameriškega policista je v blogu leta 2018 ponudil Larry Smith, ki se je, kot je zapisal, v policijo odpravil, ker je bila to stabilna služba in ni zahtevala pretirano visoke izobrazbe. Odpoved je dal po 18 letih in po tem, ko so pri njem potrdili posttravmatsko stresno motnjo in je 10 dni preživel v psihiatrični bolnišnici. "Na akademiji so nas naučili, kako voziti avto, streljati, pisati poročila in izvajati aretacije. Niso nas naučili ničesar o osnovni razliki med močjo in avtoriteto – niti, kako oboje pravično izvajati," piše. 

"Moja tranzicija od civilista do policista je bila zato šokantna. Nisem bil navajen na takšno raven moči, ampak po šestih mesecih treninga so mi dali avtoriteto, da nekomu vzamem svobodo ter orodja, da mu vzamem življenje."  V praksi je hitro ugotovil, da je črto uporabe pretirane sile možno zelo hitro prekoračiti. Priznava, da mu je prišlo v navado ljudem, ki so se družili po pločnikih, groziti z aretacijo, četudi za to ni bilo jasnih razlogov. "Začel sem sem počututi kot član okupatorske vojske."

Eden nasilnejših incidentov ga je poslal nazaj v prometno policijo, zloraba moči se je prelila v njegovo zasebno življenje, tudi profesionalno pa mu je postajal problem vse bolj jasen, še posebej potem, ko je leta 2013 postal detektiv pri notranjih zadevah. "Nič nenavadnega ni bilo, da so policisti po razpadu zveze zalezovali bivše žene, dekleta, partnerje. S pomočjo policijskih baz so ugotavljali, kdo so novi partnerji."

Policijsko delo je vplivalo na njegovo mentalno zdravje. "Ni vedno dovolj časa, da se človek sooči z vsem, kar vidi, prav tako je slabo poskrbljeno za mentalno zdravje in psihične težave so stigmatizirane, zato policisti molčijo," je zapisal Smith. Na koncu je odšel. Prepričan, da policijski uradi nimajo v mislih tega, kar je najbolje za skupnost ali policiste, ampak lasten obstoj in čim večje proračune.