'Nekateri se spomnijo prvega poljuba, jaz se spomnim, kdaj sem bil prvič zaprt'

"Nekateri se spomnijo prvega poljuba, jaz se spomnim, kdaj sem bil prvič zaprt," je v svojem hudomušnem stilu Albie Sachs začel pogovor, ki ga je vodila mlada brazilska odvetnica v okviru Blejskega strateškega foruma. Leta 1952, ko je bil študent drugega letnika, star 17 let, se je pridružil kampanji državljanske nepokorščine proti apartheidu. Aretirali so ga, ker je skupaj s še nekaj aktivisti vkorakal v glavno pošto v Cape Townu in se usedel na stole, ki so bili rezervirani za nebelce. 

"Sedem let pozneje sem postal odvetnik, kar je bilo zelo lepo. Prisegel sem, a sem izrekel laž, saj sem prisegel, da bom spoštoval tedanjo južnoafriško ustavo in zakonodajo. Lagal sem. Čez dan sem bil odvetnik, ponoči pa sem bil revolucionar," se spominja. Kot pravi, so sicer živeli v "pravni državi", a je bilo to "pravo" rasizem. Sam se je zato oklical za "spoštovanega nespoštljivega sodnika". 

Albert Louis Sachs se je rodil v judovski družini v Johannesburgu v Južni Afriki. Njegova oče in mati sta se tja priselila kot otroka, ko sta njuni družini zaradi preganjanja Judov zbežali iz Litve, ko je bila ta še del Ruskega imperija. Prav ta izkušnja diskriminacije in pregona je močno zaznamovala njegove starše in posledično vplivala tudi na njegovo vzgojo, zato si je od majhnih nog prizadeval za svobodo vseh ljudi. 

A njegov aktivizem je bil trn v peti južnoafriškemu režimu, ki je uzakonil 300 let trajajočo rasno diskriminacijo in segregacijo. Sachs je bil zaradi svojega boja proti apartheidu večkrat zaprt. Ko so ga leta 1966 izpustili iz zapora, kjer so ga mučili z različnimi metodami, pa so mu dovolili, da zapusti državo, pod pogojem, da se nikoli več ne vrne. Najprej je živel in delal v Angliji, po osamosvojitvi Mozambika pa se je leta 1977 preselil v to afriško državo. Od tam je pomagal postaviti temelje za novo ustavo Južne Afrike. 

Poskus atentata in 'mehko maščevanje'

7. aprila 1988 je Sachs odprl vrata svojega avtomobila, ta pa je eksplodiral. V poskusu atentata v prestolnici Mozambika je izgubil desno roko in oslepel na levo oko, nek mimoidoči pa je bil ubit. 

Leta pozneje, ko je bil mladi sodnik v Južni Afriki, je srečal svojega napadalca, ki je po navodilih južnoafriške varnostne službe bombo namestil pod njegov avto. "Srce mi je razbijalo, prišel je moški, ki me je hotel videti. Odprl sem vrata in pred mano je stal mlad mož, mlajši od mene in nekoliko višji od mene. V njegovih očeh sem videl, da si je mislil: to je moški, ki sem ga hotel ubiti. On pa je v mojih očeh videl: tukaj je moški, ki me je hotel ubiti," se spominja. 

Srečanje je opisal kot čudno, a sta si na njem veliko povedala. Spominja se tudi, kako so mu kolegi aktivisti po napadu, ko je še ležal v bolnišnici, rekli: "Ne skrbi, tovariš, maščevali se bomo za to." A jim je rekel, da tega ne želi, saj da bodo na tak način – oko za oko – na koncu vsi slepi. "Če si bomo izborili demokracijo in svobodo, če ustvarimo državo za vse, bo to moje mehko maščevanje," je dejal in dodal, da je "mehko maščevanje" postalo rdeča nit njegovega življenja. To je opisal tudi v svoji avtobiografiji z naslovom Mehko maščevanje borca za svobodo. In nekaj let pozneje je to svobodo in svoje mehko maščevanje dočakal, ko so v začetku 90. let ukinili apartheid.   

'Palestinci imajo pravico do enakega ponosa na svojo državo, kot so jo dobili Judje v Izraelu'

Na Bledu se je Sachs udeležil tudi panela z naslovom Sprava: Učenje iz preteklosti za pravičnejšo prihodnost, na katerem je bilo veliko govora tudi o dogajanju v Palestini in Izraelu. 

Povedal je, kako so po ukinitvi apartheida v Južni Afriki ustanovili Komisijo za resnico in spravo, saj so med revolucijo aktivisti, ki so se borili proti apartheidu, medtem ko je bil Sachs v izgnanstvu, zajeli tudi številne talce in nekateri so z njimi zelo kruto ravnali in jih mučili. Ideja o komisiji pa je prišla prav z osvobodilne strani, z namenom, da se preiščejo kazniva dejanja na obeh straneh. "Dobra stvar, ki je prišla iz Komisije za resnico in spravo, je pretvorba znanja v priznanje. Znanje so dejstva, priznanje pa je sprejemanje odgovornosti," je poudaril. 

Pomembno je, kako gledamo na preteklost, meni Sachs. Prepričan je, da je ključno, da sprti strani iščeta skupne interese in sodelujeta. "To smo naredili v Južni Afriki z majhnimi koraki. Najprej je bilo veliko konflikta in malo dialoga, potem malo manj konflikta in malo več dialoga. In tako naprej, šlo je počasi. 

Govoril je tudi bolj konkretno, kako sam vidi rešitev izraelsko-palestinskega konflikta. "Upam, da se bosta sprti strani premaknili iz spopadov k pogajanjem. In pogajanja bodo intenzivna, surova, težka. Vendar, če lahko dam nasvet izraelski strani ... Nisem sionist, nikoli nisem bil sionist, jaz sem Jud, moja družina je bila pobita v genocidu. Razumem, od kod prihaja ideja sionisma, razumem zakaj je za mnoge Jude Izrael pomemben. Judje, ki razumejo, zakaj je Izrael pomemben, pa bi morali razumeti tudi, zakaj je palestinska država enako pomembna. Palestinci imajo pravico do enakega ponosa na svojo državo ter do moči in vitalnosti, kot so jo dobili Judje v Izraelu," je prepričan Sachs, ki dodaja: "Največje zagotovilo za preživetje Izraela je močna Palestina." 

Izpostavil je pomen restorativne pravičnosti, katere namen je popraviti škodo, ki je bila storjena žrtvam. "Ideja priznanja krivic je tako pomembna in globoka, saj se dotakne srca na tak način, kot se ga kaznovalna pravičnost ne more," je prepričan 89-letnik. 

Čeprav je Južna Afrika danes demokratična država, pa je še vedno veliko "tihega rasizma", korupcije in drugih težav, pravi Sachs. "Vprašajo me: je to država, za katero se borite? In jaz pravim: da. To je država za katero se borimo, in ne, to ni družba, za katero se borimo. Tu je razlika. Imamo državo, imamo ustavo, imamo pravice, imamo volitve, imamo glas. Lahko protestiramo na mirnih shodih, naše besede se slišijo, imamo svobodo umetniškega izražanja v ustavi, zdaj lahko vsak piše knjige in izzove druga stališča," je naštel. 

In ko so ga vprašali, ali je zaradi napada in aretacij kdaj izgubil upanje, da bodo dosegli svoje sanje o pravičnejši družbi, je izstrelil: "Ne, nikoli, nikoli, nikoli."