'Ne žrtvujte Evrope, da bi ustvarili koalicijo'

Po 16 letih tako ne bo več Angele Merkel, v katero je politika uperila oči, ko so bile težave. Težav pa je vedno več – četudi je nemška volilna kampanja precej spregledala evropske in globalne teme ter se večinoma ukvarjala s pomanjkanjem domače jasne vsebine. 

Medtem ko Nemčijo čaka naporno sestavljanje vlade, lahko EU le upa, da ne bo največje cene za nemške politične spremembe na koncu plačala povezava. 

Kot je zapisal Paul Taylor, avtor Politicove kolumne Europe at Large, "ne vemo še, kdo ste, toda nemški partnerji imajo za vas sporočilo: ne žrtvujte Evrope, da bi ustvarili koalicijo".

Ni edini, ki pričakuje, da bo prav to skušnjava nemške politike. Obe doslej največji politični sili sta namreč pokazali, da bi radi vodili državo – CDU/CSU je bila z Merklovo 16 let na čelu države, tokrat pa je doživela hud poraz, čeprav je po deležu zbranih glasov ostala le malo za zmagovalno SPD, ki pa torej ni slavila tako velike zmage, da bi se lahko razglasila za nesporno največjo in vodilno silo prihodnje vlade. 

Namesto tega zdaj niti v rokah držijo Zeleni in liberalci FDP. Analitike tako skrbi, da se bodo pri sestavljanju vlade – kot smo videli že v času kampanje – osredotočili izključno na domače zadeve, pri čemer bo vloga Nemčije v Evropski uniji v najboljšem primeru oslabljena, v najslabšem pa bo postala tema, s katero se bo politično trgovalo. 

To bi še dodatno oslabilo Evropo, ki se že tako sooča s kopico perečih izzivov – geopolitičnimi pretresi, gospodarsko negotovostjo, covidno krizo, podnebnimi spremembami in nenazadnje z dejstvom, da se geopolitična zavezništva sklepajo brez nje, kar daje jasno vedeti, koliko teže pripisujejo povezavi nekateri drugi glavni igralci. Gre za obdobje, ko bi EU potrebovala proaktivno trdno drzno Nemčijo, česar pa rezultat za zdaj ne nakazuje. 

Preden bo postavljena nova vlada, se bo namreč treba pogajati in sklepati kompromise, ob tem pa obstaja bojazen da se bo sestavila koalicija, ki ne bo temeljila na viziji in odgovornosti, ki jo zahteva buren čas, ampak na najmanjšem možnem skupnem imenovalcu, pri čemer bodo akterji zavirali drug drugega, s tem pa zavirali Nemčijo in povezavo, medtem ko bo preostali svet – predvsem Kitajska – hitel naprej. 

Pričakovati je, da bo vodja FDP Christian Lindner skušal preprečiti kakršen koli premik k fiskalni uniji. Lindner nasprotuje skupnemu evropskemu zadolževanju ter zahteva hitro vrnitev k strogim pravilom proračunske discipline EU in k uravnoteženi proračunski obveznosti Nemčije. Je tudi proti dvigu davkov in višjemu zadolževanju države.

Kot izpostavlja Taylor, želi tudi službo dela finančnega ministra, kar pomeni, da bi na evropski ravni verjetno jasno zavračal kakršno koli skupno odgovornost za dolg drugih držav EU ali za reševanje njihovih bank. 

Tudi Zeleni vztrajajo, da pri zelenih temah ne bodo popuščali – niti za ceno gospodarstva, čeprav so to poudarjali bolj med vrsticami. In to pomeni, da bo moral vodja prihodnje koalicije uskladiti veliko mnenj in se, če bo želel ohranjati koalicijo, dogovorov tudi držati. 

To pa nakazuje drugačno ravnanje, kot si ga je lahko privoščila Merklova. Po kaotičnem začetku pandemije covida-19 so se države EU združile, da bi ustvarile skupen sklad za oživitev, ki se je prvič financiral s kolektivnim zadolževanjem, dogovorile so se tudi o skupnem nakupu cepiv.  Obe pomembni odločitvi sta bili v nasprotju z globoko zasidranimi nemškimi prepričanji in zahtevami, da se je treba izogniti temu, da bi skromne severne države subvencionirale revnejše, a bolj zadolžene in razsipne južne države. 

Po drugi strani naj bi bili sicer prav odmiki Merklove od vrednot stranke k vladanju v skladu z lastnimi prepričanji in trendi krivi, da se je nemška politična krajina tako zelo spremenila. Toda prav te odločitve so EU pogosto "potegnile naprej". Evropsko gospodarstvo okreva veliko hitreje, kot so napovedovali, stroški zadolževanja južnih držav so ostali nizki, saj je izdaja skupnega dolga okrepila zaupanje trga, nemški evropski izvozni trgi pa spet kupujejo. 

Seveda so v skladu s tem narasli apetiti po podaljšanju stanja – južne države želijo popuščanje, ko gre za vračanje k starim pravilom, kar bi lahko privedlo do soočenja z Nemčijo. Toda nekateri menijo, da to ni nujno prava pot, saj tako Evropa kot Nemčija za doseganje ciljev ogljične nevtralnosti potrebujeta velika vlaganja.  

"Skrajni čas je tudi, da Nemčija okrepi podporo demokraciji, pravni državi in ​​boju proti korupciji na Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji in Romuniji. Zaradi nepripravljenost Berlina, da bi se ostro dogovarjal s svojimi vzhodnimi sosedami, ki izvira iz zgodovinskih razlogov, si te upajo vse drzneje kljubovati evropskim normam," meni Taylor.

Strokovnjak, prof. dr. Reimut Zohlnhoefer, je sicer v pogovoru za naš portal pred volitvami dejal, da bo Nemčija na evropskem parketu ostala zavezana boju za demokracijo in vladavino prava, pri čemer ne bo popuščala: "Poudaril bi, da se vloga Nemčije v EU s spremembo nemške vlade ne bo spremenila, saj so vse stranke, ki imajo realne možnosti za sooblikovanje prihodnje nemške vlade – kakršna koli že bo – močno proevropske, prav tako zastopajo enotno, jasno mnenje, da morajo države spoštovati vladavino prava in demokracijo. Ko gre za ključne stvari, se tako ne bo spremenilo nič, videli bomo veliko kontinuitete. Je pa povsem mogoče, da bomo priča razpravi o tem, koliko nadaljnje integracije je smiselne."

Politični analitik Marko Balažic je pred volitvami tudi povedal, da pričakuje, da bo nekaj praznine, ki jo bo povzročila šibkejša Nemčija, skušala zapolniti Francija: "Francozi bodo začutili priložnost, da lahko diktirajo evropsko politiko. In če se je Emmanuel Macron kazal kot  izrazito podrejen Angeli Merkel, se bo to zdaj obrnilo. Prihodnji nemški kancler bo v odnosu z Macronom v podrejeni vlogi in to bo poskusila Francija izkoriščati. Pravzaprav pogrešam britanske politike, ki so znali s sarkazmom umirjati razmerja med Francijo in Nemčijo. Zdaj tega ni in res upam, da se ne bomo namesto s temami, ki so res pomembne, ukvarjali z merjenjem moči teh dveh držav."

Tudi geopolitična situacija terja več poguma in odgovornosti, da bi zatrli nekaj ruske samozavesti v vzhodni Evropi in kitajske kar v celotni EU ter okrepili obrambno vlogo EU in zveze Nato. A o tem smo med kampanjo – razen nekaj splošnih zavez – slišali malo.

Na veliko kritik so naleteli prazni politični odgovori na geopolitična vprašanja. Annalena Baerbock (Zeleni) je denimo dejala, da "bi v zunanji politiki želela več morale in človekovih pravic". Toda kot ugotavlja komentator focus.de, je Kitajska zdaj najpomembnejši nemški izvozni trg. Kaj bo torej prevladalo, ko bo šlo zares – nemška delovna mesta ali pravice muslimanske manjšine Ujgurov? Poleg tega Kitajske tuja razmišljanja nikakor ne ganejo. Ob zunanjepolitični naivnosti je tako morda med vso kampanjo v oči še bolj bodla odsotnost geopolitične vizije glavnih nemških političnih igralcev.