Najdaljše nočne more bo kmalu konec

Skoraj 1400 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske je obiskalo gorato in neprijazno državo pod Hindukušem. Nekateri med njimi so v Afganistanu iskali doživetja, drugi napredovanja in tretji izkušnje, ki so jim pomagale pri napredovanju. Številni so vojsko že zapustili, z nekaterimi smo se tudi pogovarjali, kar bomo objavili jutri, spet drugi pa so dosegli najvišje položaje Slovenske vojske. Afganistan je bil za dekleta in fante, ki so tam služili, lakmusov papir znanja in usposobljenosti. Vojska je pridobila izredno pomembna znanja, a pomanjkljivost naše vojske je bila očitna. Strateško smo bili odvisni od drugih, tudi nekaj deset vojakov nam je lahko predstavljalo logistične težave. Oprema je bila slabša, vojaki nikoli niso imeli prave politične podpore.

20 let po začetku vojne, ki so jo začele ZDA po terorističnih napadih 11. septembra 2001, pa je jasno, da talibani niso poraženi, Al Kajda še vedno obstaja in je kot grška hidra – ko smo odrezali eno glavo, sta nastali dve novi – tudi v obliki Islamske države nekaj let za napadom. A če se vrnemo v dneve po napadih tistega usodnega septembra in začetek vojne proti terorizmu … Svoje mnenje in pogled na zadeve sta z nami delila obramboslovca Jelena Juvan in Vladimir Prebilič. 

Lov na prvega terorista in generacija v vojni

Leta 2001 ZDA vneto iščejo prvega terorista Osamo bin Ladna, ki je stal za terorističnimi napadi, in ga uspešno locirajo v Afganistanu, kjer so imeli oblast talibani. Svet je bil po napadih v ZDA in prizorih, ki so se odvijali v živo, v šoku, ZDA pa so se pripravljale na vojno in kmalu za tem začele bombardirati položaje, kjer naj bi se skrivala Al Kajda – vojna proti terorizmu se je začela. "Glavni razlog je bil boj proti mednarodnemu terorizmu, ameriško-britanska vojaška operacija Enduring Freedom se je začela samo nekaj tednov po terorističnih napadih 11. septembra 2001," pravi Juvanova in doda, da se vključevanje zaveznikov postopno povečuje.

"Posredovanje evropskih držav je bilo solidarnostno, pa tudi dejstvo, da so ZDA aktivirale peti člen severnoatlantske pogodbe, v katerem piše, da je napad na eno državo napad na vse. Nelagodje v evropskih državah je bilo večje, saj je Afganistan predstavljal hudo logistično težavo, medtem ko je ameriški patriotizem po terorističnih napadih leta 2001 pozabil na stroške in ceno," je dejal Prebilič. Ali je bila aktivacija petega člena severnoatlantske pogodbe zveze Nato upravičena, je težko reči, strokovnjaki se sicer bolj nagibajo v smer, da ne, a takrat ni bilo oseb, ki bi si upale zoperstaviti proti ZDA. Tudi Rusija in Kitajska, ki kasneje postaneta geostrateška sovražnika, sta precej tiho.

"Republika Slovenija je v tistem času, torej leta 2001, sočustvovala z ZDA, tako kot druge evropske članice Nata. Spomnili se boste, takrat je bilo veliko vprašanje, s kakšnimi povračilnimi ukrepi odstraniti nevarnost, za katero je kazalo, da izhaja iz daljnega Afganistana. Verjamem pa, da so bile vsaj po zagonu, ko so se dobile vse informacije, kje se nahaja Osama bin Laden, od kje izhaja, kje se usposabljajo takšni ekstremisti in bodoči ekstremisti, želje evropskih držav, da bi z gorečnostjo odšle v Afganistan, zmanjšane," je poudarjal Prebilič. Razlog je bil pravzaprav preprost – evropske vojske so bile pripravljene za drugačno vojno, kopensko, ki bi se izvajala v Evropi. ZDA so pravzaprav edine imele izkušnje vodenja operacij v oddaljenih državah v zadnjih 30 letih. 

ZDA torej napadejo Afganistan, zmaga je bila hitra, a so, podobno kot Sovjeti v 80-ih letih, hitro razumeli, da bo država postala nekakšna črna luknja za vojsko. Ogromna gorata država, prebivalci, ki so že desetletja bili v vojni, in številni interesi sosedov so bili velika težava. Iran in Pakistan postaneta trn v peti, logistika pa res velika ovira. Medtem ko so ZDA s svojo manjšo Koalicijo voljnih in zavezniki v Afganistanu uspele pregnati talibane, je bil mir še daleč. Washington se je takrat začel resno pripravljati na novo vojno in pritiski na sodelovanje zaveznic v operacijah v Afganistanu so se povečevali. Že hitro po začetku vojne je bil ustanovljen ISAF. 

"Sile ISAF so bile ustanovljene na osnovi Resolucij 1386, 1413 in 1444, z mandatom na osnovi VII. poglavja UL. Prvotno, od decembra 2001 do avgusta 2003, so te sile vodile sodelujoče države po načelu vodilne države (Velika Britanija, Turčija ter skupno Nemčija in Nizozemska), po avgustu 2003 pa je vodenje operacije prevzel Nato," pove Juvanova. 

"Evropske članice so bile zadržane, strinjale so se, da je treba nekaj narediti, ko pa se je začelo zbirati za kontingent, je bilo kar nekaj zadržkov. Slovenija je bila pred velikim izzivom, vlada tedaj namreč ni imela poenotenega stališča glede tega, na kakšen način in kako bi Slovenija sodelovala v tej mednarodni operaciji, ki se je napovedovala. Je pa res, da je bila Slovenija v ciljni črti približevanja zvezi Nato, zato je želela prevzeti vsaj določeno breme oziroma pripravljenost, da smo poleg," pa pove Prebilič. 

Leta 2002 je bila udeležba relativno majhna. 18 držav je prispevalo 5.000 vojakov, ZDA pa so konstantno imele vsaj 30.000 vojakov. Slovenija največkrat ni imela velikih kontingentov, v povprečju je bilo v prvih letih na terenu po 21 vojakov, večinoma pripadnikov Enote za specialna delovanja, ki velja za najbolj izurjeno v Slovenski vojski. Ti so bili poslani v Afganistan, ker je tako rekla politika, podpora pa je vedno bila deljena … Ampak zakaj je sploh Slovenija odšla v Afganistan? Zakaj Irak postane pomemben faktor?

Priključevanje zvezi Nato kot ključen element za udeležbo

Slovenija je bila na prehodu tisočletja na razpotju in pripravljena na večje vključevanje v mednarodno okolje. Ameriški politični vrh je želel, da bi se vse več držav pripravljalo in začelo vključevati v operacije v Afganistanu, razlog je bil dvojne narave. Prvič, ker so želeli imeti močan element podpore mednarodne skupnosti pri obvladovanju zaledij v Afganistanu, in drugič, ker so se pripravljali na invazijo na Irak in so vedeli, da dveh vojn ne bodo mogli voditi sami. Pa tudi pritisk s strani ekonomske krize nekaj let kasneje je te zahteve le okrepil. 

Napad na Irak leta 2003 je bil nepotreben, to je bila želja Georgea Busha, da vzpostavi popoln monopol ZDA v Perzijskem zalivu s tem, ko umakne Husseina, pove Prebilič. "Vsi se spominjamo nesrečnega Hansa Blixa, ki je iskal orožje za množično uničevanje, ki ga nikoli ni našel. A so bile manipulacije tako izrazite, da so ZDA, to pa moramo povedati, napadle Irak brez avtorizacije Varnostnega sveta ZN. Gre za klasičen primer agresije ene države na drugo in jo lahko primerjamo z agresijo Adolfa Hitlerja na Poljsko 1. septembra 1939." ZDA so se tako v manj kot treh letih pod okriljem vojne proti terorizmu spravile v že dve vojni in obe se bosta izkazali za izredno dragi, tako v denarnih kot v človeških merilih. 

"Irak postane pomembna zgodba v Afganistanu, saj raztegne logistične in operativne sposobnosti ameriške vojske preko meja in samo za operacije v Iraku je bilo treba prerazporediti 400.000 vojakov. S tem pa to ni to, 400.000 se ne zdi veliko, a ljudje pozabljajo na rotacije, da zadeva lahko nemoteno poteka naprej," pove Prebilič. V Irak so bile vključene nekatere evropske države, a ne vse, razkol v zavezništvu ni bil neopazen. Američani so želeli več podpore zaveznikov, Evropa pa se je na vse to ozirala z nelagodjem, sploh zato, ker ne talibani ne uporniške skupine niso predstavljali resne grožnje. 

Po letu 2002 pa se zadeve spremenijo. Če je bila vojna proti terorizmu predvsem vodena s strani ZDA, teroristični napadi v Madridu leta 2003, v Londonu leta 2005 in nekaj napadov v Rusiji to vojno proti terorizmu prinesejo v naše domove. Evropa in z njo tudi Slovenija se tako vse bolj sprašujeta, kje in kako se vojna proti terorizmu konča. Ekonomska kriza leta 2008 pa tudi evropske vojske, ki so že tako imele omejene resurse, spravi v obup.

Pomanjkanje opreme in volje

Če je za Afganistan vsaj obstajala nekakšna solidarnostna podpora, je za Irak ni bilo. Nemčija in Francija sta bili odločno proti, svet se je upiral temu posredovanju, Afganistan pa postane osrednja misija zveze Nato. Američani so od držav želeli vse več, deljenje bremen v Afganistanu je postajala praktično zahteva. Slovenija je, kljub majhnosti kontingentov, sodelovala, in to s kar 21 rotacijami. Pokazalo pa se je, da smo bili absolutno odvisni od drugih. Nismo imeli letal, ki bi jih lahko uporabljali za logistične prevoze, oprema je bila šibka, vozila premalo oklepljena. "Različne zgodbe so takrat krožile, kot recimo, da so si naši fantje sami na kalašnikovke montirali naprave za nočno opazovanje. En kup prilagoditev so fantje sami naredili s pomočjo ročno spretnih posameznikov, ki so nekaj vedeli in poznali," pove Prebilič. Med vojaki so tudi krožile šale, kot je bil primer, ko se je enota vračala v bazo z izvidovanja in so jim ameriški vojaki rekli: "A vam pa to dovolijo? … Ja kaj pa? … Ja nositi kalašnikovke kot trofeje? … Ne razumete, to ni trofeja, ampak naša osebna oborožitev." Slovenska vojska je za vojake na misijah vedno poskušala pridobiti najboljšo in najnovejšo opremo, a vojaški proračun je po letu 2009 strmoglavil. Na trenutke je bilo tako slabo, da so odlagali nakup streliva za enote doma. 

"Šlo je za to, da Slovenija želi sodelovati, da smo pripravljeni prevzeti določeno breme, ni pa nikoli bilo pri nas želje, da bi naši pripadniki opravljali izpostavljene misije. To se kaže tudi v tem, da v vseh teh 21 kontingentih, ki so se zvrstili v 11 letih, Slovenska vojska ni nikoli bila posebej izpostavljena pri opravljanju svojih nalog," razlaga Prebilič. Slovenska vojska se praktično ni vključevala v naloge, ki bi lahko bile nevarnejše, in, kot povejo strokovnjaki, je to logično, saj zakonodaja prepoveduje angažiranje Slovenske vojske na posebej izpostavljenih nalogah. Še najnevarnejše so bile naloge izvidovanja, kjer je prišlo tudi do manjših spopadov. Profesionalnost in izurjenost pripadnikov ESD sta bili svetlobna leta pred lokalnimi borci. 

Slovenski vojaki so iz Afganistana šli vsi živi, kar je bila bolj redkost kot pravilo, domača javnost in politika pa pravzaprav sploh nista vedeli, kakšna bi bila reakcija na smrt vojaka v daljnem Afganistanu. Vse to je tudi bil pomemben razlog, da politiki nikoli niso pustili vojakov na izpostavljene terene. Jelena Juvan nadaljuje, da "žrtev med pripadniki SV res ni bilo, kar nakazuje na vrhunsko pripravljenost in izurjenost pripadnikov, ki so sodelovali v misijah v tem okolju. Lahko pa rečem tudi, da je SV in z njo tudi Slovenija imela srečo, saj včasih tudi vrhunska izurjenost in usposobljenost nista dovolj. Sploh ob upoštevanju dejstva, da največje nevarnosti niso predstavljali neposredni spopadi, ampak podstavljena eksplozivna sredstva." Pa to ni bila edina nevarnost. 

Julija 2005 je vojaško vozilo hummer, na katerem so se peljali štirje slovenski pripadniki misije Isaf v Afganistanu, v okolici Kabula med patruljo zapeljalo na mino, ki je eksplodirala. Vojaki pri tem niso utrpeli hujših poškodb, eden je imel kasneje manjše težave s sluhom, vozilo pa je bilo v eksploziji močno poškodovano, pravijo v vojski. Bilo je še nekaj incidentov, in sicer leta 2011 je bila v bombnem napadu na sedež skupine za obnovo provinc v Heratu lažje ranjena civilna strokovnjakinja, pripadnica slovenskega kontingenta v Afganistanu. Novembra 2013 so bili slovenski pripadniki misije Isaf udeleženi v strelskem spopadu s talibanskimi uporniki, poškodovanih ni bilo. Januarja 2014 je bil pri opravljanju nalog v nogo ranjen slovenski vojak. Pri mentoriranju pripadnikov afganistanskih sil je prišlo do strelskega obračuna z nasprotniki. Tako sreča kot statistika sta bili torej na naši strani. 

Če je bilo sprva mišljeno, da bo vojna v Afganistanu hitra, je bil destabilizacijski element v regiji, ki ga je povečala še vojna v Iraku, tako močen, da ta vojna hitro postane generacijska. In takšne vojne imajo neželeno lastnost, da pokažejo, kakšno je stanje vojske, vojakov in tudi politične volje. Kot smo že zapisali, je bila odločitev politična, da smo lahko pokazali, da smo pomemben partner v zvezi Nato, čeprav smo vsako leto prispevali manj v skupno obrambo. Ameriški vojni v Iraku in Afganistanu sta ameriško vojsko finančno spravili na kolena, Slovenska vojska pa je pravzaprav bila v še slabšem stanju, ocene pripravljenosti pa to jasno kažejo.

Kdaj se bo ta nočna mora končala? 

Vojaške operacije v Afganistanu so bile vedno uspešne, a talibani bodo verjetno v nekaj mesecih po odhodu zaveznikov konec leta 2021 prevzeli oblast. Že zdaj nadzorujejo večino zalednega teritorija in afganistanska vojska je večkrat pokazala, da ne zmore brez izdatne podpore. Tudi Slovenija je tej vojski podarila ogromno orožja, izurila na tisoče mož, a vsi inštruktorji, če jih vprašate, kako je šlo, rečejo: "To je drug svet." 

Od zaveznikov smo vedno dobivali pohvale za opravljeno delo "in mislim, da se premalo zavedamo, v kako omejenih okoliščinah so morali naloge opravljati pripadniki Slovenske vojske in so kljub temu opravili odlično delo," še pove Prebilič. Ne glede na to, da je bila vloga Slovenije majhna, ni bila neopazna, in to smo premalo izkoristili. Tako Juvanova kot Prebilič se strinjata, da je politika premalokrat poudarjala vlogo Slovenije. "Sodelovanje v ISAF in vsekakor v mednarodnem okolju, predvsem okolju zavezništva, je dvignilo ugled in kredibilnost same Slovenske vojske, medtem ko, na žalost, v slovenskem okolju SV ostaja ujetnica številnih slabih zgodb, ki se vlečejo že desetletja. Nekatere poteze in odločitve zadnjih nekaj vlad pa tudi ne pripomorejo k boljši javni podobi SV," pove Juvanova. 

Medtem ko je Slovenija leta 2009 začela drastično rezati vojaški proračun, je pozabljala, da bi lahko povečane kontingente v Afganistanu bolj izkoriščala v lastne namene. Graje iz Bruslja so bile pogoste, Slovenska vojska pa ni bila več sposobna obraniti lastne domovine, saj je primanjkovalo vojakov in opreme. Kljub temu so v Afganistan odhajale manjše skupine, ki po postale strokovnjakinje v improviziranju, saj v drugačnem primeru niso imele veliko možnosti za delo – čeprav je bila večina mnenja, da je urjenje rekrutov afganistanske vojske obsojeno na propad (dezertacije, prehodi k talibanom in ignoriranje ukazov so v afganistanski vojski tako pogosti kot pesek v puščavi).

Ni dvoma, da je odločitev za končni umik iz Afganistana izključno politična odločitev. "Enkrat je bilo treba sprejeti takšno odločitev, ker je že nekaj časa nazaj bilo jasno, da zahodna strategija ni učinkovita ter da bi bilo za Afganistan treba najti neko drugo primerno rešitev, ki bi bolj upoštevala lokalne značilnosti," pove Juvanova. To, kar so evropski zavezniki pravzaprav govorili že nekaj let, so zdaj očitno priznali tudi Američani – bili so neuspešni, z napačnimi koraki, in čas je za odhod. Vojna v Afganistanu je bila obsojena na propad v trenutku, ko je padla prva bomba z ameriškega bombnika B-52.

Kaj je imela od tega Slovenija? 

Slovenije Afganistan ni veliko stal v finančnem smislu, ampak posledice vojne smo občutili tudi civilni prebivalci v domači državi. "Kar se tiče drugih koristi, pa se mi zdi, da mi svoje vključenosti nismo znali bolje izkoristiti. Absolutno premalo smo znali vnovčiti zadeve, ki smo jih opravili tam," pove Prebilič. Opozarja, da ne ministri in ne vlada niso dovolj naredili za promocijo Slovenske vojske in njenih opravljenih nalog v Afganistanu. "Verjamem, da bi mi dobili marsikateri odpustek pri marsikaterem komuniciranju z Natom, če bi to znali bolj ali drugače izpostaviti. Vojska tega ne more in ne sme, saj ni ona tista, ki dela PR, za to so drugi zaposleni, seveda je pa to tudi naloga vlade in ministrov – naloga vojske je, da opravi naloge," še doda in pove, da ne smemo pozabiti na koristi članstva v Natu. Če je bila želja za članstvo tudi nekakšen vzrok za odhod v Afganistan, nam je to utrdilo članstvo v največjem vojaškem zavezništvu na svetu. To članstvo pa med drugim pomeni tudi nižje cene zadolževanja na bančnih trgih in neprecenljive izkušnje s sodelovanjem z zavezniki. Posledice te vojne pa smo občutili vsi. 

 Ko je leta 2015 prišlo do večjega begunskega vala preko Slovenije, je bilo med njimi ogromno Afganistancev. Tudi danes preko Slovenije proti obljubljenemu zahodu večkrat poskušajo priti mlajši Afganistanci, ki v vojni, ki se nikoli ne konča, ne vidijo smisla. Država je imela takšne ali drugačne spopade praktično od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja in celotne generacije so odraščale v vojnih razmerah. Večina fantov, ki jih ujamejo na slovenski meji, je svoje celotno življenje preživela v vojnih razmerah. Njihova prisotnost v Sloveniji je tudi posledica te vojne, v katero smo vpleteni, kljub najboljšim nameram, ki smo jih imeli, da bi njihovo državo naredili boljšo in mirnejšo.