Na videz usahlo gibanje spreminja ZDA

Med ožigosanimi je doprsni kip predsednika vrhovnega sodnika Rogerja Taneyja, ki je leta 1857 spisal odločitev, da temnopolti Američani ne morejo biti državljani ZDA. Na njegovo mesto naj bi postavili kip Thurgooda Marshalla, prvega temnopoltega sodnika vrhovnega sodišča. Odločitev so sicer podprli številni poslanci iz obeh strank, toda vodstvo senata za zdaj molči, ali bo dovolilo glasovanje o predlogu, prav tako ni jasno, ali bo zakon podpisal Donald Trump, saj je ameriški predsednik do zdaj nasprotoval odstranjevanju simbolov konfederacije in je na ta način skušal razgreti svojo volilno bazo.

Demokrati ga načrtno izzivajo, tako so vsakoletni zakon o obrambni politiki začinili z dopolnilom, ki zahteva preimenovanje vseh vojaških objektov, ki nosijo imena konfederacijskih voditeljev. Kar podpira tudi veliko kongresnikov desnice in vojaški vrh, kljub Trumpovim grožnjam, da bo takšen zakon ustavil z vetom. Predsednica poslanske zbornice in voditeljica demokratskih poslancev Nancy Pelosi, ki ima poseben dar za draženje predsednika s tanko kožo, je iz pisarn spodnjega doma odstranila portrete štirih svojih predhodnikov, ker so se pridružili konfederaciji.

Prerekanje v kongresu

Te čistilne akcije so precej daleč od obsežnih policijskih reform, ki jih zahtevajo protestniki po vseh ZDA. Čeprav so se razmere na ameriških ulicah večinoma umirile, še vedno ves čas potekajo manjša zborovanja. Središče upora je Portland na zahodni obali, kjer je posredovanje enot, sestavljeno iz zveznih agentov, sprožilo jezen odziv prebivalcev. Poslanski dom kongresa je sicer že prejšnji mesec sprejel obsežen paket ukrepov za reformiranje dela policij v ZDA, s katerim so med drugim prelagali prepoved prijemov za dušenje osumljencev, ukinitev sodnih nalogov, ki dovoljujejo vstop v stanovanja brez trkanja, ter rahljanje pravil, ki policiste ščitijo pred tožbami državljanov.

Toda republikansko vodstvo senata je pripravilo svojo različico reform, ki pa je bila po mnenju demokratov tako razvodenela, da so preprečili glasovanje o njej. K temu jih je spodbujala tudi organizacija za državljanske pravice temnopoltih NAACP. Demokrati so upali, da bodo desnico tako prisilili k uradni razpravi o obeh predlogih in poskusu iskanju kompromisa. Toda republikanci so bili prepričani, da bi bila pogajanja izgubljanje časa, saj naj bi demokrati propad reforme želeli uporabiti kot del streliva za volilni boj. Reforma je tako potisnjena v ozadje, avgusta se začnejo kongresne počitnice in nato volilna kampanja, tako da do novembra ne bo več resnih zakonodajnih razprav.

Ideja, ne organizacija

Kongresniki bi si morda premislili, če bi se znova razširil obsežen val protestov. Američani dva meseca po smrti temnopoltega Georgea Floyda pod kolenom belega policista še vedno odhajajo na ulice, le da v precej manjšem številu. Kar pa ne pomeni, da se je gibanje Življenja temnopoltih so pomembna (BLM) izpelo. Ko je Alicia Garza 2013 na družbenem omrežju Facebook prvič zapisala, da so življenja temnopoltih pomembna, ni nastala organizacija, pač pa ideja, ki prežema milijone Američanov. In vedno znova vzkipi, ko so priča novemu policijskemu nasilju nad temnopoltimi državljani in novim dokazom o prežetosti države s sistemskim rasizmom.

Takšnih kipenj je bilo v zadnjih letih veliko, a se je zdelo, da se ZDA vedno znova vrnejo v stare tirnice. Podobno kot po vsakem krvavem strelskem obračunu oživi razprava o nadzoru nad orožjem, a nato počasi izgine z naslovnic. 21. maja letos se je časnik The Economist spraševal, kaj se se zgodilo z gibanjem BLM, in ugotavljal, da razpršena organiziranost in razdrobljeno vodstvo brez prave hierarhije ne omogočata učinkovitega delovanja. Denimo zbiranja donacij, če javnost ni osredotočena na težave temnopolte skupnosti in na nasilje policije.

Toda aktivisti gibanja so trdili, da je to najmočnejše tam, kjer je najbolj pomembno, na lokalni ravni. Še posebej ker je dolgo praktično obstajalo samo na spletnih kanalih, družbena gibanja na spletu pa se redko prelijejo v organizirane strukture tudi v fizičnem svetu. "Mnogi politični krožkarji na spletu vneto sodelujejo v razpravah o ključnih družbenih vprašanjih, kot je rasna enakost, a nato ne naredijo ničesar praktičnega," je prepričan Eitan Hersh z univerze Tufts.

Pet dni po iskanju odgovora, ali je gibanje zaradi naveličanosti belih, izobraženih in liberalnih Američanov, ki tvorijo jedro družbenih premikov, izgubilo zagon, je v Minneapolisu umrl Floyd. In pokazalo se je, da se je pod površino v resnici nabirala naveličanost. Le da nad vedno novimi prizori nasilja policije in vedno novimi dokazi, da temnopolti Američani živijo drugačna, manj enaka življenja.

Zasuk javnega mnenja

Energija tokratnega upora je drugačna, širša, veliko bolj vseobsegajoča. Po zadnjem merjenju časnika Washington Post večina Američanov podpira BLM, rekordnih 69 odstotkov je prepričanih, da pravosodni sistem temnopoltih in drugih manjšin ne obravnava enako kot belcev. "Lahko smo občutili, kako se je duh časa premaknil, kulturno vplivni deli družbe so sklenili, da prihodnost pripada protestnikom, ki zahtevajo odgovornost za ameriško preteklost in varnost pred sedanjimi oblastmi," je prepričan Bill McKibben iz časnika The Newyorker.

Ne samo množica belih protestnikov, ki je preplavila ulice, sveži veter sprememb je zavel v sicer konservativnih ustanovah, ki so se leta otepala sprememb. Vrh Pentagona se je opravičil, ker je sodeloval v Trumpovem ponesrečenem poziranju fotografom s Svetim pismom, zaradi česar je policija grobo razgnala mirne protestnike pred Belo hišo. Ploščo so obrnili v ligi ameriškega nogometa NFL, iz katere so izgnali najbolj glasnega protestnika proti ameriškemu rasizmu Colina Kaepenicka. Komisar lige Roger Goodell je razglasil, da "obsojamo rasizem in sistematično zatiranje temnopoltih".

Celo dirkaški Nascar, hrumeča zmes bencinskih hlapov, korporacijskega reklamiranja in podeželskih fantov, je po dolgih letih upiranja pozivom, naj se odpove rasističnim simbolom, prepovedal vihranje konfederacijskih zastav na svojih prireditvah. Temnopolti dirkač Bubba Wallace je svoj dirkalnik lahko prebarval z znakom BLM, čeprav je lastnik njegovega moštva še pred dvema letoma bentil, da bo odpustil vsakega dirkača, ki bo pokleknil med igranjem himne.

Jez grenkobe

NHL in Nascar sta v osrčju Trumpove volilne baze, in da so v obeh športih klub negodovanju predsednika naredili takšen premik, odseva, kako se je v samo nekaj tednih zasukalo javno mnenje. Družbene spremembe se redko dogajajo tako hitro, pogosto bolj odražajo menjavo generacij kot pa menjavo prepričanj. Toda zdi se, da je smrt Trayvona Martina na Floridi pred osmimi leti začela polniti jez grenkobe, surov posnetek smrti Floyda pa je bila zadnja kaplja, ki je razbila zapornice in preplavila družbo s spoznanjem, da se ni več mogoče upreti spremembam.

Številne lokalne skupnosti so že sprejele pomembne reforme delovanja policije. Najbolj radikalne zamisli, kot je njena ukinitev ali radikalna zmanjšanja proračuna in obsega njenega delovanja, (vsaj za zdaj) ne bodo uresničena. Toda kljub nasprotovanju mogočnih policijskih sindikatov so razprave o tem postale povsem sprejemljive tudi za širšo družbo, ne le za akademske kroge in radikalno levico. Zasluge gredo tudi gibanju BLM, ki je pomagalo oblikovati in usmerjati družbeno razpravo o rasah in pravosodju, čeprav se je včasih zdelo, da se na ločnici med spletom in fizičnim svetom razblinja.

Morda ni naključje, da je bil takšen preskok nemogoč v času prvega temnopoltega predsednika, za del bele Amerike je bil preveč že obraz Baracka Obame v Beli hiši. Poleg tega je bilo težje državo obtoževati sistemskega rasizma, če jo vodi temnopolti predsednik. In prav tako morda ni naključje, da se je zasuk razumevanja o odnosu do ras v ZDA zgodil v času Trumpa, ki ga je njegov demokratski izzivalec Joe Biden poimenoval za "prvega" rasističnega predsednika. Mnogi Američani so namreč ob dogajanju v Beli hiši izostrili svoje občutke, kaj je normalno, naravno in očitno.