Na Dunaj nič več z bencinskimi in dizelskimi vozili?

Avstrijska prestolnica s skoraj dvema milijonoma prebivalcev velja za eno najhitreje rastočih metropolitanskih regij v Evropi, kar s seboj prinese tudi okoljevarstvena vprašanja o pritisku grajenega na naravno okolje, na vire pitne vode, hrup in predvsem na zrak. Toda Dunajčani imajo s svojim mestom in okoljem velike načrte.

Po vzoru nekaterih švicarskih naselij – v katera vstop z osebnimi vozili na bencinski in dizelski pogon ni dovoljen, v to smer pa se je začel premikati tudi Pariz – so se v svežnju podnebnih načrtov tudi na Dunaju zavezali kar najbolj zmanjšati okoljski pritisk na mesto in s tem ogljični odtis. Nanašajo se tako na energetiko in gradnjo kot na mobilnost, šolstvo, tudi na digitalizacijo. 

Ogrevanje in hlajenje – nič več starih kuriv?

Daljinsko ogrevanje, kakršno poznamo tudi v večjih slovenskih mestih, naj bi čez vsega 18 let zagotavljalo že slabi dve tretjini potreb po dobavi toplote. Dotlej tako vsako leto načrtujejo izgraditev za sto nogometnih igrišč obsežne površine sončnih elektrarn, prebivalcem pa bodo pri pridobivanju dovoljenj za postavitev lastnih fotovoltaičnih enot pomagali z lažjimi postopki zanj. Daljinski sistem ogrevanja bo temeljil na velikih toplotnih črpalkah, geotermalni energiji, toploti, pridobljeni iz sosežiga odpadkov, ter odpadni toploti iz tovarniških obratov. 

"Prihodnji dve leti Dunaj načrtuje za podnebne ukrepe nameniti skupno 2,8 milijarde evrov," je dejal dunajski župan Michael Ludwig, ko je bil konec januarja predstavljen smeli načrt, ki se bo sčasoma prilagajal in nadgrajeval.

Ni vstopa za bencinska in dizelska vozila?

Čeprav je omrežje javnega potniškega prometa na Dunaju in v sosednjih deželah Spodnja Avstrija in Gradiščansko že zelo zgledno razvito, bodo z različnimi koridorji S-Bahn (mestno–primestne železnice) v doglednem času dosegli še večje zmogljivosti. Na zasnovni ravni, s predvideno dodelavo in posodobitvijo infrastrukture, preučujejo možnosti za preoblikovanje prometa na prenovljenih oseh vzhod–zahod in sever–jug. Posodobitev in nadgraditev prometnega omrežja se osredotoča predvsem na krajše intervale med odhodi vlakov in premisleke za dolgoročno širitev infrastrukture v središču mesta.

Za čim večje razogličenje bodo poskrbeli tudi s prepovedjo vstopa v mesto za vozila na zdaj klasični pogon z notranjim izgorevanjem. Postati si želijo policentrično mesto kratkih poti, ki bi jih prebivalci in obiskovalci lahko v kar največjem obsegu opravili peš, s kolesom ali podobnimi poganjalci, gnanimi s silo človeških mišic. K temu pomembno prispeva vzpostavljanje brezmotornih območij tako v strogem središču mesta, koder je teh že veliko, kot tudi na posameznih predelih četrti zunaj mestnega središča, predvsem pred vrtci, šolami in domovi za starejše, kjer taka območja najbolj potrebujejo. 

Hoja je namreč do 13-krat energetsko učinkovitejša od vožnje z avtomobilom, kolesarjenje pa kar 35-krat. Izmed sredstev javnega potniškega prometa najbolj prednjačita električni tramvaj in avtobus, približno 8-krat potratnejša od hoje in kolesarjenja. Skoraj dvakrat več energije kot tramvaj ali avtobus pa za premik enakega števila potnikov na enaki razdalji potrebujeta običajna ali podzemna železnica, v nemško govorečih deželah znana pod imeni S- in U-bahn.

Poleg sosežiga – predelava skoraj dveh tretjin smeti

Sežigalnica odpadkov Spittelau stoji tako rekoč v središču mesta. Da v zrak izbruha tudi do 90 odstotkov manj izpustov, kot je dovoljeno, skrbi vgrajeni sistem za čiščenje plinov, eden izmed najsodobnejših, ki so bili kdaj izdelani. Avstrijska prestolnica tako že do leta 2030 načrtuje doseči evropski cilj, predelati 60 odstotkov odpadkov, še dvajset let pozneje, ko se bodo nekatere druge članice šele počasi bližale prvotnemu cilju, pa bo Dunaj predelal že prav vse svoje odpadke. Predvsem pa se jih bodo trudili zmanjšati in preprečevati.

In kam pluje naša prestolnica?

Ko smo v preteklem letu v osrednji informativni oddaji 24UR na POP TV pripravljali prispevek o kakovosti zraka v Ljubljani, ki so jo z več kot 140 merilniki v raziskavi obravnavali na Inštitutu za zdravje in okolje, smo Mestno občino Ljubljana povprašali, kako to, da so v Ljubljani samo tri uradna merilna mesta za kakovost zraka, pa še to ne vsa v lasti občine, ter ali občina namerava širiti to mrežo. Odgovorili so le, da širitev mreže merilnih mest za zdaj še ni predvidena, prav tako ne dodatna območja s prepovedjo motornega prometa.