Mira Milavec, v Kijevu živeča Slovenka, je v četrtek popoldne s težkim srcem spakirala kovčke, sedla v avtomobil in zapustila svoj dom v ukrajinski prestolnici. "Ko smo odhajali iz Kijeva, so me presenetili tanki, cela kolona tankov, tudi zvoki bombardiranja oziroma granat. Po tem, ko smo se ob štirih ponoči za trenutek ustavili na bencinski črpalki blizu mesta Rimno, tudi bombardiranje."
Zdaj sem na varnem, pripoveduje. Pozno popoldne je prispela v bližino meje s Slovaško. Pot, ki bi v običajnih razmerah trajala približno sedem ur, je torej zaradi množičnih odhodov in nepopisne gneče na cestah trajala kar 24 ur. "Na bencinskih črpalkah ne moreš dobiti bencina, kolikor želiš, omejen si na 20 litrov. Čakaš po več ur, tudi na bencinski črpalki. Tudi hrane v nekaterih mestih že pomanjkanje, tako da bo potrebna hitra humanitarna pomoč," opisuje stanje v državi.
"Police živilskih trgovin so izropane, že tako osnovnih živil, kot sta sol in sladkor, ni več," pripoveduje v Sloveniji živeči Ukrajinec Vladimir Nogtiev, ki je dnevno v stiku z družino v Ukrajini. "Bankomati ne delajo, ker ni fizičnega denarja. Vsi imajo rezervno potovalko, za vsak primer. Pripravljen moraš biti na evakuacijo," še dodaja.
A ta trenutek se lahko pred vojno vihro skrijejo le še v zaklonišče. "Včeraj so odhajali iz glavnega mesta, danes to ni več možno, ker je v bistvu že zaprto, zabarikadirano," še pove Mira Milavec.
Med Slovenci, ki so obtičali v Kijevu, je tudi nogometaš Benjamin Verbič, s katerim nam je uspelo opraviti kratek telefonski pogovor. Sporoča, da je ves današnji dan preživel v zaklonišču in da Kijeva ne more zapustiti.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.