Mož, ki je našel Titanik: Po začetnem veselju nas je prevzela razsežnost tragedije

Da nikoli ne bo mogel pobegniti tej "zarjaveli stari ladji", je napovedala že njegova mama, ko jo je 1. septembra leta 1985 poklical in ji povedal za svoje odkritje. "Mame imajo vedno prav! Prepričan sem, da bo v moji osmrtnici pisalo ’anes je umrl mož, ki je našel Titanik," je Robert Ballard povedal za CNN Travel.

V knjigi spominov z naslovom "Into The Deep"(V globini), ki jo piše v sodelovanju s preiskovalnim novinarjem New York Timesa Christopherjem Drewem in ki naj bi izšla konec meseca, Ballard piše, kako je na premieri filma Titanik leta 1997 srečal režiserja Jamesa Camerona. Ta ga je spustil naprej z besedami: "Izvolite. Vi ste ga našli."

Kot pravi, po vseh desetletjih odkrivanja globin morja še vedno sanja o novih odkritjih. "Ko me otroci vprašajo, kaj je moje največje odkritje, jim odgovorim – tisto, ki je še pred menoj!" Priznava sicer, da toliko ekspedicij, kot jih ima za seboj, ne bo mogel več opraviti, zagotovo pa v prihodnosti načrtuje še kakšno. 

V knjigi med drugim opisuje tudi najbolj prelomne dogodke svojega življenja, vključno s tragično smrtjo svojega sina. "Junija bom star 79 let. To je idealen čas, da povem svojo zgodbo," je prepričan. "Zaradi pandemije nismo šli na morje, imel sem veliko prostega časa." 

Navdihnil ga je kapitan Nemo iz romana 20.000 milj pod morjem 

Ballard je bil nad morjem navdušen že od otroštva. Pri 12 letih je hotel postati kapitan Nemo iz znanstvenofantastičnega romana Julesa Verna 20.000 milj pod morjem. "To je bil ključni trenutek, ko sem se odločil, da želim biti ne samo oceanograf, ampak tudi pomorski častnik," pravi. 

"Nekaj, o čemer nisem nikoli govoril, je moja disleksija. Učim se drugače. Nisem bral knjige 20.000 milj pod morjem, pogledal sem Disneyjev film." 

Ballard je diplomiral iz kemije in geologije ter magistriral iz geofizike na Havajski univerzi. Po vstopu v vojsko leta 1965 se je preusmeril v ameriško mornarico in se priključil skupini pri neprofitni raziskovalni ustanovi Woods Hole Oceanographic Institution (WHOI), kjer je pomagal razviti Alvina – podvodno plovilo za globoko potapljanje. Alvin je bil namenjen za prevoz tričlanske posadke, opremljen je bil z lučmi, kamerami, računalniki in dobro premičnimi robotskimi rokami za zbiranje vzorcev v temnih globinah oceana. 

Večino svojega časa v 70. letih je Ballard namenil raziskovanju oceanov z Alvinom. Do takrat je bil že pripravljen na pomembno nalogo iskanja britanske potniške ladje, ki je v Severnem Atlantiku potonila na svoji krstni plovbi 15. aprila 1912. Čeprav priznava, da nikoli ni bil pravi "Titanik fanatik", je bil odločen, da mu bo uspelo najti razbitine, saj je opazoval, kako je vsem drugim raziskovalcem spodletelo. 

"Titanik je bil Mount Everest tistega časa. Toliko ljudi je poskušalo. Veliko ljudi, za katere sem bil prepričan, da jim bo uspelo ali pa bi jim moralo uspeti. Pa jim ni."

Prvi poskus je spodletel, iskali so ga med skrivno misijo ameriške vojske 

Oktobra 1977 je Ballard prvič poskusil najti potopljeno ladjo s pomočjo naprave Seaprobe – vrtalne naprave s sonarno opremo in kamerami, pritrjenimi na konec vrtalne cevi. A cev se je odtrgala, na morsko dno je padlo 910 metrov cevi v vrednosti 600.000 ameriških dolarjev (slabih pol milijona evrov). Ballard je moral priznati poraz.  

Ko se je vrnil z odprave, je začel razvijati robote, ki so se lahko sprehajali po dnu oceana in zbirali slike in informacije. "Titanik je bil pravzaprav prvi primer, ko smo preizkusili to tehnologijo. V vseh prejšnjih odpravah sem bil sam fizično v podmornici. Pot do tja (na dno oceana, op. a.) je trajala dve uri in pol. To je torej pomenilo peturno vožnjo. Nekoč sem se spustil do globine 6.000 metrov, kar mi je vzelo šest ur in me skoraj ubilo."  

Z razvojem robotske tehnologije, ki ji je začel zaupati, je vedel, da bo morsko dno lahko raziskoval več ur, ne da bi se sam fizično spustil na dno. Vendar je bilo težko zbrati sredstva za tako drage in pomembne odprave. Šele v zadnjih nekaj letih je bil Ballard v javnosti lahko popolnoma iskren glede do tedaj zaupnega poteka dogodkov, ki so privedli do odkritja razbitin Titanika. Odprava je bila namreč del tajne misije ameriške vojske za iskanje dveh jedrskih podmornic (Thresher in Scorpion), ki sta se v šestdesetih letih potopili na dno Atlantskega oceana. 

Preden je Ballard pristal na sodelovanje pri misiji, ki jo je odobril tedanji ameriški predsednik Ronald Reagan, je prosil, da bi po končani nalogi lahko iskal Titanik. Čeprav izrecnega dovoljenja za to ni nikoli dobil, pravi, da mu je bilo rečeno, da lahko – ko enkrat najdejo podmornici – počne praktično karkoli si želi. "Težko mi je bilo, ker toliko let nisem mogel razkriti, kdo je v resnici plačal za to," priznava. "To je bila skrivna misija v času hladne vojne." 

Ko so nalogo zaključili, je Ballardu in njegovi ekipi ostalo še 12 dni, ki so jih namenili iskanju Titanika z Argom – vodenim globokomorskim vozilom, opremljenem s sonarjem in kamerami. Nanj je bil privezan robot, ki je lahko fotografiral morsko dno od blizu in pošiljal podatke nazaj v kontrolno sobo.

Evforijo ob odkritju je kmalu zamenjalo spoznanje o razsežnosti tragedije

1. septembra 1985 so vzhičeni ugotovili, da so dejansko našli ostanke britanske potopljene ladje, ki je na krstni plovbi ob obali otoka Nova Fundlandija zadela ob ledeno goro in potonila. Evforijo ob velikem odkritju pa je hitro zamenjalo spoznanje o razsežnosti tragedije, ki je vzela več kot 1500 življenj. "Okoli 2. ure zjutraj je nekdo pripomnil, da se bližamo uri, ko se je Titanik potopil v enako mirno morje, kot smo ga tiste noči imeli mi," Ballard piše v svoji knjigi. "Šele na tej točki me je tragedija popolnoma prevzela. Vem, da se sliši nenavadno, vendar je bilo precej nepričakovano. Nikoli nisem bil oboževalec Titanika. Seveda, hotel sem ga najti in pri tem sem bil zelo tekmovalen. Toda na tem mestu se je zgodila izjemna tragedija in šele takrat sem jo razumel. Čustva, ki so me takrat prevzela, me niso nikoli zapustila."

Odkritje ladijskih razbitin je vodilo v pravo "Titanik-manijo" v javnosti, ko so vlagatelji "zavohali dolarje". "Ne da bi se tega zavedali, smo načeli vse to in naše odkritje se je sprevrglo v grd karneval, ki je bil žalitev za usodo Titanika in vseh, ki so v zadnjih urah izgubili življenje." 

V letih po odkritju razbitin slavne ladje se je Ballard srečal z več preživelimi – veliko jih je bilo še otrok, ko se je nesreča zgodila. Danes pravi, da je počaščen, da je lahko "del zgodovine". Medtem ko si sam želi, da bi najdišče v oceanu ostalo nedotaknjeno, po drugi strani razume, zakaj ga ljudje hočejo obiskati. Prav iz tega razloga si želi ustanoviti podvodni muzej za oba – tako Titanik kot njegovo sestrsko ladjo Britannia, ki je v Egejskem morju zadela morsko mino in potonila leta 1916. Obiskovalcem bi omogočil virtualno potovanje po obeh razbitinah. "Imamo tehnologijo, ki vam omogoča, da se dobesedno priklopite na Titanik. Prepričan sem, da bomo v tem desetletju to lahko storili. Ker ladja nikamor ne gre. Pravijo, da propada. Ampak ne. Ljudje jo ljubijo bolj, kot jo mati narava uničuje."

Želi si razrešiti skrivnostno izginotje pilotke Amelie Earhart

Po Titaniku je Ballard odkril še ostanke torpednega čolna Johna F. Kennedyja iz druge svetovne vojne, nemške bojne ladje Bismarck in številnih starodavnih ladij v Črnem morju. A pravi, da je, ko gre za brodolome, komaj načel površino. "Če seštejemo, sem našel morda 100 (razbitin ladij), kar je več kot kdorkoli," prizna. "Toda Združeni narodi pravijo, da je na dnu oceanov več kot tri milijone ladijskih razbitin." 

Leta 2019 je vodil ekspedicijo za razrešitev skrivnosti izginotja pilotke Amelie Earhart in njenega kopilota Freda Noonana leta 1937 nekje nad Tihim oceanom. Z ekipo, v kateri je zdaj tudi njegova hči Emily, je dva tedna iskal razbitine letala okoli Nikumarora, nenaseljenega otoka, ki je del mikronezijske države Kiribati. Čeprav niso odkrili letala, Ballard pravi, da ni obupal, in poudarja, da tudi Titanika ni našel v prvem poskusu. 

"National Geographic me sponzorira, da se naslednje leto spet lotim iskanja. Zato bodite pozorni. Ona je tam. Ne iščem pošasti iz Loch Nessa, čeprav sem to tudi že storil." Ballard sicer priznava, da mu to iskanje predstavlja celo vrsto težav. "Čakam na novejše tehnologije, svetlejši dan, mirnejše morje ... Amelie morda ne bom našel jaz. Morda jo bo Emily ali kdo drug v prihajajoči generaciji. Ali pa je nikoli ne bomo našli."

'Še naprej bom sanjal – svet odkritij čaka'

Čeprav pravi, da še ni končal z delom in vedno čaka, da se "odprejo naslednja vrata", zdaj veliko svoje energije vlaga v mentorstvo naslednjih generacij raziskovalcev in na šolah predava o raziskovanju oceanov. "Obožujem otroke! Spominjam se, da sem, ko sem našel Titanik, dobil 16.000 pisem otrok z vsega sveta, ki so mi pisali, naj jih, naslednjič, ko bom šel, vzamem s seboj. Mlajšim generacijam govorim, da bodo raziskali več Zemlje kot vse prejšnje generacije skupaj. Raziskovanje se s to tehnologijo šele začenja. Nekako jim zavidam, saj bi rad živel še 100 let. Vendar mislim, da mi ne bo uspelo," se pošali.

Kljub temu je več kot zadovoljen s svojim prispevkom na tem področju. Ponosen je, da je položil temelje za raziskovanje prihodnjim generacijam, da se bodo lahko spoprijele s še večjimi izzivi. "Vzgojen sem bil ob pregovorih in moj najljubši babičin je bil: Velik je tisti človek, ki sedi na drevesu in ve, da nikoli ne bo sedel v njegovi senci. Prav to poskušam narediti z naslednjo generacijo raziskovalcev. Ne bom sedel v senci njihovih dreves." 

Pred dobrim desetletjem se je odločil za lastno ladjo in šele zdaj sta oprema in tehnologija na njej nameščeni tako, kot si je prvotno zamislil. "Šel bom na morje. Ladja je trenutno zasidrana v pristanišču, njen zadnji del bom podaljšal, ker bom dodal ogromno novih igračk, s katerimi se hočem igrati," napoveduje. 

64-metrsko raziskovalno ladjo je poimenoval Nautilus – enako kot kapitan Nemo iz 20.000 milj pod morjem, ki ga je, še pravi, navdihnil, naj "sanja na veliko". "Če želite kaj spremeniti v tem življenju, morate sanjati na veliko. Jaz nameravam še naprej sanjati. Svet odkritij še čaka," zaključi.