'Mislim, da me čaka smrt. In tako je še najbolje'

"Rodil sem se v Minsku, moje korenine so 100-odstotno beloruske," mi pove v telefonskem pogovoru iz stanovanja v Beogradu, kjer je v strogem hišnem priporu. Za to, da tam tudi ostane, skrbi sledilna naprava. 

Pravzaprav je nekdanji novinarski kolega, ki ga je režim že pred leti prisilil, da zapusti branžo: "Po študiju sem delal za različne medije – od radia, časopisa do televizije ...  Ampak na žalost je nato nekje okoli 2006 Lukašenko povsem uničil beloruski medijski prostor. Zaprli so se vsi neodvisni mediji, kar je pomenilo, da si kot novinar lahko delal le še, če si se sprijaznil, da namesto novinarja postaneš propagandist, česar pa sam nisem želel sprejeti."

Ker je kreativna oseba, si je poiskal novo kariero kot režiser televizijskih reklamnih oglasov, v čemer je bil zelo uspešen in je pobral tudi več mednarodnih nagrad. A želja po soustvarjanju družbenih sprememb mu ni dala miru. Tudi zato, ker bi nekoč rad imel otroke: "Za to še ni bilo časa. Vse življenje sem se boril. Najprej zase, za izobrazbo, kariero, nato za svojo državo. V diktaturi moji otroci nimajo prihodnosti. Je pa to moja velika želja. Tudi sodniku sem dejal, naj me z izročitvijo ne oropa te možnosti."

S čim ste zares postali trn v peti režima? 

Leta 2020, ko so v Belorusiji potekali veliki protesti za spremembo oblasti, sem bil soustanovitelj organizacije SOS BY. Gre za organizacijo, ki se bori za človekove pravice, povezala pa je športnike. S somišljeniki smo čutili, da so lahko športniki del nečesa velikega. V Belorusiji imajo športniki velik družbeni vpliv, ljudje so ponosni nanje, zato smo bili s svojim delom tudi zelo uspešni v boju proti diktaturi. Uspeli sta nam dve ključni stvari. Spisali smo pismo mednarodnemu olimpijskemu komiteju in zavrnili diktatorja Alekdandra Lukašenka kot predsednika beloruskega olimpijskega komiteja. Namreč v Belorusiji je Lukašenko predsednik "vsega", torej tudi olimpijskega komiteja, ki ga je kot vse drugo izkoristil za represijo proti drugače mislečim. Pisali smo torej Thomasu Bachu in to je bil naš prvi uspeh. 

Nato pa nam je uspelo še doseči, da hokejsko prvenstvo ni bilo v Minsku, ampak v Latviji. To je bil velik udarec za režim, saj je želel Lukašenko dogodek uporabiti za svojo propagando in za zaslužek. Seveda pa bi ta zaslužek uporabil za boj proti ljudem, ki bi radi normalno državo. 

Je pa vse to seveda pomenilo, da smo v očeh Lukašenka postali njegovi sovražniki številka ena. In tako sem torej tudi jaz njegov pomemben sovražnik, s katerim je treba obračunati.

Kdaj so vas zares začeli preganjati?

Junija 2021 sem dobil prvo pismo beloruske obveščevalne agencije oziroma njihovega preiskovalnega oddelka. Na podlagi tega so mi odvetniki svetovali, naj zapustim državo v naslednjih dveh urah, saj me bodo najverjetneje aretirali. 

Po 10 mesecih boja proti beloruskemu režimu na domačih tleh me je torej režim našel. 

A pojavila se je težava. Nisem imel nobenega vizuma, ki pa bi ga kot Belorus nujno potreboval. Zato je bil edina možnost pobeg v Moskvo. Šest mesecev kasneje pa sem se preselil na Tajsko. 

To je tudi sovpadalo z začetkom vojne v Ukrajini, kar je bil le še dodaten argument proti življenju v Rusiji. Vojna je najhujša stvar, ki se lahko zgodi, in seveda nikakor ne podpiram ruske agresije na Ukrajino. 

Tajska je torej postala moj drugi dom. Skušal sem na novo zgraditi svoje življenje, ob tem pa skrivaj pomagati še organizacijam, ki se v Belorusiji borijo za spremembe. Mi je pa bilo jasno, da moram to početi v popolni tajnosti, saj nimam nobene zaščite pred režimom, ki me lahko kadar koli najde. 

Torej ste se zavedali preteče nevarnosti?

Da, razumel sem, da me najbrž iščejo. Drži pa, da nihče ni verjel, da bodo za to izkoristili Interpol. Verjeli smo, da se moram samo izogibati Belorusiji, Rusiji, nekdanjim državam Sovjetske zveze – pa bom varen. Prepričani smo bili, da me ne morejo uvrstiti na Interpolov seznam ljudi, ki jih iščejo, ker za to ni bilo nobenega razloga. In to prepričanje je bila ključna napaka. 

Na drugi strani pa je bila tudi realnost mojega poklica. Jasno je bilo, da moram zaslužiti denar, če želim preživeti, in kot režiser moram potovati po vsem svetu, to je neizogibno. Obiskal sem že več kot 50 držav in tudi obisk Srbije ni bil moj prvi. Prvič sem bil tukaj avgusta 2023, ko smo v dveh dneh opravili zelo uspešno snemanje za velikega mednarodnega naročnika. Ko je prišlo novo naročilo, sem si rekel, pa dajmo, Srbija je res čudovita država za to delo. 

Pa ste vedeli za koketiranje srbskega predsednika Aleksandra Vučića z Rusijo in torej tudi njeno zaveznico Belorusijo? 

Nisem vedel, da gre za tako močno zavezništvo, kajti Srbija je tudi med državami, ki si že leta prizadevajo za vstop v Evropsko unijo. Zame je bila Srbija kot vsaka druga evropska država, le brez uradnega članstva v povezavi. Poleg tega gre za državo v osrčju Evrope, ki je tudi v geografski bližini članic EU, ne pa Belorusije oziroma Rusije. Tako da so mi tudi rojaki dejali – poglej, Srbija je normalna država, drži, da se Vučić spogleduje z Vladimirjem Putinom in nekoliko z Lukašenkom, a Srbija je tudi poslala orožje Ukrajini, torej ne skrbi glede Srbije. Ampak kot vidite, se je v resničnem življenju izkazalo precej drugače. 

So vas aretirali takoj ob prihodu?

Aretirali so me na letališču brez kakršnega koli pojasnila. Izkušnja je bila travmatična, policisti so bili nesramni. Pa ne le do mene. Pretepali so migrante, veliko je bilo jokanja, vpitja, klicev na pomoč ...  Dejansko je bilo slabše od bivanja v zaporu, kjer sem bil sedem mesecev in šest dni. 

Nato nam je uspelo, da sem si izboril hišni pripor, v katerem sem od junija. Boj ni bil enostaven. Odvetniki so vsaka dva meseca poslali zahtevek za mojo izpustitev iz zapora, ki je najhujši ukrep za nekoga v moji situaciji. In ravno v mojem primeru so ga uporabili. Lahko bi me že na začetku poslali v hišni pripor ali vzeli moj potni list in zahtevali, da se javljam oblastem. Ampak – ne, dali so me v zapor. 

Zakaj so se vas po vašem mnenju lotili s tako trdo roko?

Zaradi političnih razlogov, ker je Lukašenkov režim tako zelo pritiskal za mojo izročitev. V ozadju so 100-odstotno le politični razlogi. 

Uradno vas obtožujejo finančnih zločinov ...

Res je, a imam v rokah vse dokaze, da gre za farso. Iz Belorusije so poslali papirje z obtožbami, a mi odvetniki pravijo, da ne vedo, kaj naj počnejo z njimi, ker v njih ni ničesar, nobenih dokazov. Kot so mi razložili, naj bi običajno v postopkih za izročitev stran, ki izročitev zahteva, predstavila svoje dokaze. Tega tukaj ni.

Beloruski režim sicer trdi, da sem kriv davčne utaje za obdobje od leta 2012 do 2018 – na podlagi zakona, ki so ga sprejeli leta 2019 in ki so ga od takrat uporabili za politični obračun z več političnimi nasprotniki. 

Po njihovem sem plačal davke, ampak na napačen način. Česar pa torej niso opazili ne v obdobju od 2012 do 2018 in nato tudi ne še naslednja štiri leta, do 2022, ko so me začeli preganjati. Vse skupaj je seveda smešno. Podjetje je vsako leto oddalo finančni obračun in v Belorusiji se ne šališ, ko gre za davke, saj je davčna policija zelo stroga. Če narediš najmanjši prekršek, te bodo takoj našli in kaznovali, zato to ni mogoče že s tega vidika. 

In – še enkrat – gre za zakon, ki so ga uporabili zoper več upornikov in ga s tem namenom tudi ustvarili, da ga lahko izkoriščajo za Interpol. Interpol namreč ne išče ljudi zaradi njihovih domnevnih političnih prekrškov, ampak zaradi resnih kriminalnih dejanj, kamor sodijo tudi finančni zločini. In to režimu omogoči, da Interpol izkoristi za iskanje nasprotnikov. 

Toda Interpol je kasneje umaknil vaš primer, vi pa ste še vedno v rokah srbskih oblasti. 

V rokah imam Interpolov uraden dopis, kjer pojasnjujejo, da na podlagi preiskave ugotavljajo, da zahteva za moje prijetje krši njihova pravila, da gre za politično represijo. 

Zagotovo ste takšen dokument predložili srbskemu sodniku?

Seveda, ampak srbske oblasti pravijo, da jim je zdaj vseeno za Inerpol, saj kot podlago na moje prijetje uporabljajo bilateralni dogovor med Srbijo in Belorusijo. 

Kakšno pomoč potrebujete v tem trenutku?

Slišalo se bo čudno, ampak – denar. Zato sem tudi vzpostavil stran GoFundMe. Že več mesecev ne delam, moram pa plačevati za svoj hišni pripor 1250 evrov na mesec. Če ne plačam, me bodo poslali nazaj v zapor. Ob tem moram še jesti, piti in se pozdraviti. Sedem mesecev v največjem srbskem zaporu skupaj z resnimi kriminalci je imelo posledice za moje fizično in duševno zdravje. To res ni prijeten kraj, čeprav smo imeli s sojetniki večinoma dobre odnose, večkrat so mi povedali, da ne vedo, kaj počnem v zaporu. Prav tako moram plačati odvetnike. Ob tem pa je še pomembno, da mojo zgodbo sliši čimveč ljudi, da se vzpostavi pritisk na Srbijo. Vprašati jih je treba – kaj počnete?! Trenutno igrajo igro, se pretvarjajo, da so slepi, in me poskušajo izročiti. 

Kdo vam pomaga pri obrambi? Morda kakšna mednarodna organizacija?

Ne. Imam odvetnike v Srbiji, našel sem beloruske odvetnike v izgnanstvu na Poljskem in v Litvi, ki pomagajo. Podpira me tudi odvetnik z Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa seveda nima formalnega vpliva, tudi če bi ga imel, pa jih Srbija ne posluša. 

Pred sodišče boste znova stopili 27. avgusta. Kaj pričakujete?

Glede na vse, kar se je zgodilo doslej, nimam pričakovanj. Nič, kar se je zgodilo doslej, ni imelo nobene logike. 

Če vas izročijo, kaj vas čaka v Belorusiji? Ko sva pred časom govorili s Svetlano Tihanovsko, je izpostavila grozljivo obračunavanje z nasprotniki režima. 

Mislim, da me čaka smrt. In tako je še najbolje. Alternativa smrtni kazni je 20, 25 let zapora, kar pomeni grozljivo mučenje. Sicer pa vemo za vsaj 25 primerov smrti političnih zapornikov v Belorusiji. To je nekako uradna številka. Neuradno je seveda veliko huje. Veliko ljudi namreč o tem ne želi govoriti, molčijo celo svojci, mame, očetje, bratje ... Svojci, ki živijo v Belorusiji, so namreč pod strašnim pritiskom, utišani so. 

Za številne, ki so zaprti, pa ne vemo, kakšna je njihova usoda. Med njimi je Svetlanin soprog Sergej Tihanovski. Že 500 dni ni informacij o njegovem stanju. Ne vemo, ali je še živ. 

Imate svojce v Belorusiji?

Mamo in očeta, ki sta zaradi te situacije močno prestrašena. Sta pod velikim pritiskom, obiskuje ju KGB, preiskali so njuno stanovanje, da bi našli dokaze proti meni. In to je težko. Stara sta okoli 70 let in ljudje njunih let se še spomnijo sovjetske represije, zato je vse to dogajanje neprijeten opomnik na tiste čase. Med hišno preiskavo niso našli ničesar, je pa mama doživela srčni napad. Z vsem tem seveda pritiskajo name, jaz pa ne morem storiti ničesar, staršem ne morem pomagati. 

Mislim, da si v Sloveniji to težko predstavljamo, zato povejte, kakšno je življenje v Belorusiji?

Drži, tega si ne morete predstavljati. Lukašenko je Belorusijo spremenil v velik zapor. Prepovedani so vsi neodvisni mediji in celo kanali na družbenih omrežjih, kot je Telegram, kjer bi povedali kar koli, kar se ne sklada z uradno propagando. 

Naokoli se sprehaja policija, ki lahko na ulici, v trgovini zahteva, da jim pokažete svoj telefon. In če v njem najdejo kar koli obremenilnega, da denimo sledite kakšnemu oporečniku ali "ekstremnim virom", ki jih je po mnenju beloruskih oblasti več kot 4000, vas čakajo leta zapora. In če pomislite, da telefona ne bi izročili, naj povem, da vas v tem primeru odpeljejo na policijo, kjer bodo dosegli, da boste to storili. 

Potem so tukaj knjige. Prepovedano je denimo delo Georga Orwella 1984. Prav tako so prepovedali dela naše nobelovke Svetlane Aleksijevič. Pa čeprav bi morali biti kvečjemu ponosni, da ima država velikosti Belorusije, ki torej ni velika država, dva Nobelovca. S tem se mnogo držav ne more pohvaliti. No, drugi prejemnik Ales Bialiatski je danes v beloruskem zaporu kot politični zapornik. 

Skratka, če vas obišče policija in v vašem domu najde prepovedano literaturo, predmete ... Boste kazensko odgovarjali. 

Kaj se je zgodilo z Belorusijo? 

Zgodil se je diktatorski režim. Tako kot v Rusiji. Diktatura je bolezen, ki se razvije zelo hitro. Naši ljudje so zelo proevropski. Ampak Lukašenko ni pravi Belorus. Ne uporablja niti beloruskega, ampak ruski jezik, državni simboli, ki jih uporablja, pa so iz sovjetskih časov. 

Kako mu je torej uspelo prepričati ljudi, da so ga dolgo podpirali?

S policijo in propagando. Saj ljudje ga ne podpirajo. Ampak če imaš policijo in orožje, ne potrebuješ podpore. Ljudi samo nadzoruješ z brutalno močjo. Nikogar ne vprašaš, če se strinja s tem, kar počneš. 

Leta 2020 smo imeli volitve, na katerih vemo, da je Svetlana Tihanovska dobila večino glasov. Vemo, da ni zmagal, ampak zaradi Rusije in diktature je še vedno na oblasti. Lukašenko svojo moč in vpliv gradi od 1994. Kar pomislite, koliko let je to. Seveda si je lahko zgradil režim, ki lahko nadzoruje vse in vsakogar.

Pa vendar vseeno verjamete, da je tudi takšen režim mogoče zrušiti?

Zgodovina uči, da to vseeno niso stabilni režimi. Je samo še vprašanje časa, kdaj se bo režim zrušil. 

Ko se je 2020 razvilo močno gibanje proti režimu, so mnogi pričakovali, da je to tista točka preobrata, a se takrat sprememba ni zgodila. V kakšnem stanju je danes opozicija? Ste v stikih, si še vedno prizadevate zrušiti režim ali le preživeti?

Naši cilji se niso spremenili, še vedno je cilj sprememba oblasti. 

Moram pa vas popraviti.  To ni opozicija, opozicija je Lukašenko, ki je izgubil volitve, čeprav se je razglasil za zmagovalca. 

Mi pa smo še naprej tesno povezani. Belorusijo je zapustila približno desetina prebivalcev. Odšli so ljudje, kot sem jaz. Izobraženi, delovni, pa tudi pari, ki imajo majhne otroke in jim želijo dati prihodnost. Odšli so najboljši. 

Pa se želijo vrniti?

Seveda. To je naša domovina, ne država norega diktatorja. 

Kako pa gledate na vlogo mednarodne skupnosti? Ob protestih 2020 je bilo nekaj glasov podpore, z vojno v Ukrajini pa se zdi, da je Belorusija izginila iz fokusa. Še čutite podporo?

Ja in ne. Nekaj podpore še je, a je pogosto preveč formalna. Zdi se, da so največje države pozabile na nas. Ampak še vedno nismo zmagali v bitki proti diktaturi, razmere pa se iz dneva v dan slabšajo. 

Bi pa rad izpostavil nekaj zelo pomembnega. Če bi 2020 EU, ZDA in druge velike države zares stopile na našo stran in bi odstavili Lukašenka, vojne v Ukrajini ne bi bilo. Putin je izkoristil naš teritorij za napad. Če tega ne bi mogel, ne bi napadel. To je bila ključna napaka. Rusija se je bala sprememb v Belorusiji, ko je kazalo, da se bodo zgodile, so bili v Moskvi zelo nervozni. Ko so videli, da se ni zgodilo nič, da ni bilo zunanje pomoči, pa so vstopili na prizorišče in pomagali Lukašenku, s tem pa dobili dostop do našega teritorija. In to je bila vseskozi njihova strategija. 

Ali močna povezanost Lukašenka s Putinom njegov položaj krepi ali slabi?

Slabi. Mislim, da ga plaši situacija z vojno v Ukrajini, saj ve, da bo padel skupaj s Putinom, da je vse skupaj le še vprašanje časa. Mislim, da vsi vemo, da Rusija v Ukrajini ne bo uspešna. Ukrajinci so borci in resnica je na njihovi strani.