'Mislila sta, da gre za bombardiranje ali samomorilski napad, ne pa za potres'

Iz Sirije se je v četrtek zvečer vrnil Slovenec Rok Lavrenčič, ki se nam je prvič javil že v ponedeljek. Takrat nam je opisoval kaos, ki je nastopil po rušilnem potresu. In tudi zdaj je ob spominu na dogodke, ki se dogajajo v tej državi, pretresen. "Šokira te. Zadeva se je zgodila ponoči, ko smo vsi spali. V tistem prvem trenutku ne veš niti, kje si ali zakaj si tam," je povedal v oddaji 24UR ZVEČER.

Podobno zmedena sta bila tudi njegova sirska vodička in šofer, ki ju ob prvem tresenju tal, ki je na prosto pognal praktično celoten sever države, v množici ni našel. Takrat se je vrnil v sedmo nadstropje hotela, kjer ju je zagledal pred sobama. "Ko smo se vozili iz Aleppa, sta mi povedala, da jim je državljanska vojna povzročila že toliko travm, da v tistem prvem trenutku na potres sploh nista pomislila. Mislila sta, da gre za bombardiranje ali za samomorilski napad, zato sta ostala v sobah," je povedal Lavrenčič. Prebivalci so se namreč ped vojno zaščitili tako, da so se skrivali v stanovanjih in hišah.

Kako pa je bilo na ulicah po tistem prvem rušilnem potresu? "Tam so bili vsi - gostje hotela, otroci z odejami. Bila je gruča ljudi, jokanje, kričanje. Otrok je bilo toliko, da bi si mislil, da je to šola in ne hotel," je opisal. 

Sami so se zatekli v avtomobil, ki so ga premaknili na sosednji trg, da okoli njih ni bilo stavb. Že pred tem je namreč opeka razbila strešno steklo avtomobila. Tam so počakali do zore "in takrat je prišel šok". "Ko je posijalo sonce, so se prikazali tudi grozljivi prizori, ki jih ne bom nikoli pozabil. Ko iz ruševin dvigajo trupla, ko oče v naročju nosi otroka, ki izgleda nezavesten. To ti da za misliti in takrat smo se odločili, da potovanje prekinemo," je povedal.

Ko je izvedel, da se je po spletu začela širiti objava, v kateri so iskali prostovoljce, ki bi pomagali rešiti preživele, je želel pomagati tudi sam. "Ampak pri tem se je zaključilo. Vodička mi je pojasnila, da je zadnja stvar, ki bi si jo v Siriji lahko privoščili, to, da bi imeli tam poškodovanega turista."

Nadčloveški napori reševalcev, vsak čudež vpliva upanje

Razmere so seveda težke tudi v Turčiji, kjer že več dni pri reševanju pomagajo tudi slovenski reševalci. Marko Bručan, slovenski reševalec v 21-članski madžarski ekipi, občutke, ko izpod ruševin na plano potegnejo živo osebo, še vedno opisuje kot nepopisne. "S tem si poplačan za vseh 40 let dela na področju reševanja. Ko si delal prostovoljno in brezplačno," je dejal. Še toliko srečnejši pa je, ker jim je uspelo rešiti dva otroka s starši, ki bosta morda oba imela normalno življenje.

Več kot sto ur je že minilo od prvega potresa, v takšnih razmerah pa šteje vsaka minuta. Ali še obstaja možnost, da pod ruševinami najdejo preživele? "Za nas je vedno upanje," odgovarja Bručan. Poskušajo najti še kakšne primerne točke, kjer bi se lahko skrivali preživeli. "Vendar pa krivulja preživelih strmo pada. Veliko je mrtvih, začel se je širiti tudi vonj po mrličih. Počasi se torej možnosti za življenje manjšajo," je dodal.

Ves ta čas pa so naporom podvrženi tudi reševalci. Pa ne le fizičnim, izmučeni so tudi psihično. "Tako je tudi v življenju - enkrat gre gor, drugič dol. En dan si srečen, ko najdeš otroka, drugi dan najdeš mrtvega, čeprav je bil še pet minut pred tem in se je oglašal," prizna. Vse to terja davek tudi na njih.

Potres je medtem popolnoma uničil infrastrukturo, ni elektrike, ni vode ali bencina, je povedal Bručan. "Naša ekipa je samozadostna za sedem dni. Toliko časa lahko preživimo, ne da bi nam kdo pomagal. Imamo svojo kuhinjo, stranišča, spalnice in transporte," je dejal. S tem torej nimajo težav, problem pa je, kot je dodal, utrujenost, ki je nastopila po vseh prebitih urah med ruševinami.