Somalija je bila leta 1992 v ruševinah, razklana med dvema oboroženima frakcijama. Vojaškemu udaru leta 1992, ki ga je izvedla koalicija opozicijskih vojskovodij, je sledilo strmoglavljenje diktatorja Mohameda Siada Barre. Nenehni spopadi so povzročili uničenje kmetijstva v državi in posledično lakoto po vsej državi. Pod močnim mednarodnim pritiskom so vojskujoče frakcije privolile v prekinitev ognja, to pa je opazovalcem ZN omogočilo vstop v državo. Vendar so do leta 1994 vse organizacije zapustile Somalijo, država pa je ostala v razsulu.
Tja sta se napotila tudi novinarka Ilaria Alpi in snemalec Miran Hrovatin, a naj bi šlo predvsem za snemanje reportaže o odhodu italijanskih vojakov. A sta prišla na sled tudi bolj umazanim poslom, in sicer nezakoniti preprodaji orožja in strupenim odpadkom.
Kot je poročal Primorski dnevnik, naj bi raziskovala posle, povezane s 1400 milijardami lir, ki jih je do leta 1994 Italija namenila za razvojno pomoč svoji nekdanji koloniji Somaliji. In kljub tej ogromni vsoti domnevne pomoči Somaliji ni kazalo nič boljše. Razlog? Italijanski podjetniki so takrat gradili novo pristanišče v prestolnici, pred tem pa tudi 400 kilometrov avtoceste v somalijski puščavi. Pod avtocesto naj bi, kot poroča Primorski dnevnik, zakopali ogromne količine strupenih industrijskih odpadkov iz Italije.
Mafijske združbe pa naj bi tudi prodajale orožje somalijskim frakcijam. Ilaria je prejela informacijo, da je eden od somalijskih poveljnikov na severu zasegel italijansko barko, na kateri naj bi bilo veliko orožja. Ilaria, prekaljena novinarka, kot je bila, je nemudoma odhitela in z omenjenim poveljnikom opravila intervju.

Po intervjuju sta se vrnila v Mogadiš, kjer naj bi odletela nazaj v Italijo, a tam ni steklo vse po načrtih, pojasnjuje Martin Poljšak, ustanovitelj Barkovljanskega mladinskega krožka, ki prireja spominsko slovesnost v čast Miranu Hrovatinu. "Iz neznanih razlogov sta izgubila let in medtem ko sta se selila v drug hotel, ju je prestregel džip."
Iz džipa je prišlo šest ali sedem ljudi. "Bila je eksekucija, govorili so, da so ju želeli ugrabiti in oropati, a Ilarii so držali pištolo na glavi, bilo je načrtovano," dodaja. Uradna razlaga je bila, da so ju ubili somalijski islamski fundamentalisti. Njun šofer in varnostnik sta napad preživela.
Italijanska vojska je sicer v tistem času bila v sklopu misije Združenih narodov v Somaliji, a so se počasi umikali. Miran je bil prepričan, da gresta z Ilario posnet Italijane, ki se umikajo, vendar je v ozadju bilo mnogo več. Po njuni smrti je vse ostalo zavito v tančico skrivnosti. Kljub prisotnosti italijanske vojske v Somaliji, preiskava ni potekala, začelo se je prikrivanje. Nenavadno je tudi dejstvo, da so po smrti Ilarie izginili prav vsi njeni zapiski, Miranove kasete so bile uničene, intervju s somalijskim poveljnikom pa je bil močno skrajšan.
Ko so prispeli kovčki s trupli v Italijo, sta novinarkina starša spoznala, da je nekdo odprl kovčke. "Pravijo, da so bile vpletene obveščevalne službe, vojaške."

"Ubila ju je somalijska roka, vendar domneve so, da so za tem stali italijanski možgani," je prepričan Poljšak. Kljub trudu staršev Ilarie in prijateljev preiskava nikoli zares ni ničesar razkrila. Za zapahe so sicer posadili somalskega državljana, za katerega se je kasneje izkazalo, da je nedolžen. 17 let je preživel v zaporu po krivici, po šestih letih na prostosti pa je tudi on umrl v nepojasnjenih okoliščinah.
Od snemalca do fotoreporterja
Ko se je v Trstu osnovala televizijska agencija Alpe Adria, se je Miran v njej zaposlil kot snemalec. Vendar ni ostalo le pri tem, postal je veliko več: od človeka, ki je bil srčen in radoveden, do fotoreporterja. Po propadu Alpe Adria se je Miran preselil na Videoest.
"V središču njegove fotografije so bili ljudje, vedno je dokumentiral ljudi," pojasnjuje Poljšak.
Vojna na Balkanu je bila velika prelomnica. Začel je z vojno v Sloveniji, nato je nadaljeval na Hrvaškem. V Sarajevu je preživel veliko časa, tisti čas, prelivanje krvi, je na njem pustil velike posledice. Umrli so trije njegovi prijatelji, Marco Lucchetta, Saša Ota in Dario D'Angelo.
Iz vojne na Balkanu je sicer prišel z močno posttravmatsko stresno motnjo. Videl je premnogo smrti, da bi temu ubežal. In kljub temu ga je še naprej vleklo.
Ko je napočil trenutek, da gre v Somalijo, je bil srečen. "Bil je vesel, da gre nekam na toplo," pove Poljšak. Prepričan je bil, da bo tam videl manj gorja, da bo to potovanje v tople kraje res sproščujoče. A žal temu ni bilo tako. Iz Somalije se ni več vrnil živ. In kot je povedal tudi njegov prijatelj in sodelavec Sergio Ferrari, je bil Miran zadovoljen, da odhaja v Somalijo. "Rekel sem mu: Miran, tam otroci ne držijo "žlafadur" ampak kalašnikove."
Miran je bil človek, ki mu ni bilo nikoli nič težko. "Bil je luč, ko smo bili vsi v temnici," dodaja Ferrari.
KOMENTARJI (29)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.