Mineva 50 let od 'čudeža v Andih'

Od 45 potnikov na letalu se jih je po 72-dnevni preizkušnji domov vrnilo 16. Med bolj grozljivimi podrobnostmi je dejstvo, da so lahko preživeli le tako, da so jedli meso mrtvih prijateljev. Toda za Roya Harleyja, upokojenega inženirja, ki je zdaj star 70 let, to ni bil najhujši del, poroča AFP.

Letalo je v gorovje Andi strmoglavilo v petek, 13. oktobra 1972. Harley in še 31 drugih preživelih se je tako pri minus 30 stopinjah Celzija znašlo v čisti temi na nadmorski višini približno 3500 metrov. Na letalu so bili člani urugvajske ragbi ekipe in njihove družine, ki so se odpravljali na tekmo v Čile. Velika večina potnikov tako sploh še ni dopolnila 20 let, prav tako nihče ni bil oblečen mrazu primerno.  

Več jih je bilo tudi huje poškodovanih. Tisti, ki so se lahko, so se stlačili v razbitine letala med trupla in krike ranjenih. "Tisto noč sem doživel pekel," je Harley povedal za AFP. "Pri mojih nogah je bil deček, ki mu je manjkal del obraza in se je dušil v krvi. Nisem imel poguma, da bi ga prijela za roko, ga potolažil. Bilo me je strah. Bilo me je zelo strah," se spominja.  

Do jutra so umrle še štiri osebe in tako se je začelo mučenje, ki je število preživelih sčasoma zmanjšalo na 16. Kot pravi Harley, je bilo groznih trenutkov preveč, da bi jih lahko našteval. "Nimam besed, s katerimi bi opisal, kako mrzlo je bilo," je povedal Harleyjev nekdanji sotekmovalec v ragbiju in prijatelj, 68-letni Carlos Paez. "Tako nas je zeblo, bilo je tako težko, da nimam besed, s katerimi bi to opisal."  

Velikokrat so mislili, da je njihova zgodba zaključena in da bodo kmalu tudi njihova telesa ostala le še trupla. Deseti dan po katastrofi so po radiu letala slišali, da so iskanje ponesrečenega letala in morebitnih preživelih prekinili. "Ena najbolj bolečih stvari je bilo spoznanje, da svet obstaja brez nas," je dejal Paez, ki danes po svetu potuje kot motivacijski govornik. Toda hkrati je bilo sporočilo po radiu sunek, ki so ga potrebovali, da so stvari vzeli v svoje roke in začeli iskati pot z ledenika, pripoveduje.  

Da so lahko preživeli, so jedli meso s trupel 

Še ena težka stvar je bil začetek pogovora o uživanju človeškega mesa. Na letalu, ki naj bi opravilo kratek let iz Mendoze v Argentini v Santiago v Čilu, je bilo komaj kaj hrane. Hkrati nikjer v opustošeni, z ledom pokriti pokrajini ni bilo več hrane in preživeli so kmalu začeli umirati od lakote.

Večina je glasovala "za", da pojedo svoje mrtve prijatelje. "Poskušali smo jesti usnje, poskušali smo jesti cigarete, poskušali smo jesti zobno pasto," se je Harley spominjal v Paezovem domu v Montevideu. "Umirali smo. Ko imate na izbiro umreti ali narediti edino, kar vam preostane ... naredili smo, kar smo naredili, da bi preživeli."

16. dan jih je znova prizadela katastrofa. Razbitine letala, ki so bile edino zavetje preživelih, je, medtem ko so spali, zasul snežni plaz. Osem jih je umrlo, od prvotnih 32 je tako ostalo le še 19 oseb. V naslednjih dneh so umrle še štiri osebe. "Plaz je bil, kot da bi nam Bog zabodel nož v hrbet," je dejal Paez.

"Imeli smo srečo"

Z neverjetno iznajdljivostjo in vztrajnostjo so preživeli brez kakršnega koli orodja, razbitine letala so uporabili za izdelavo pokrival, rokavic, snežnih čevljev, prešitih odej in temnih očal proti snežni slepoti. Našli so tudi način, kako led in sneg staliti za pitno vodo, čeprav so bile temperature krepko pod ničlo.

Nato pa sta se Roberto Canessa in Fernando Parrado odpravila po pomoč. V zadnjem naporu, ki ju je skoraj stal življenja, sta 10 dni po ledeni puščavi tavala v neznano, vodil ju je le instinkt. In končno sta prišla do reke, ob kateri sta zagledala moške na konjih. Ker so bili na drugi strani rekle, ju zaradi hrupa vode niso slišali. Naslednji dan se je eden od moških vrnil s kosom papirja, ki ga je ovil okoli kamna in ga vrgel paru. Nanj je Parrado napisal prošnjo za pomoč, ki se je začela z besedami: "Prihajam iz letala, ki je padlo v gore."

Naslednji dan so prispeli prvi helikopterji. Ko se je vkrcal na ponesrečeno letalo urugvajskih letalskih sil za Čile, je Harley tehtal 84 kilogramov. Ko so ga rešili, je bilo na njegovem 1,8 metra visokem telesu le 37 kilogramov. Po podatkih muzeja Andes 1972 so preživeli v povprečju izgubili 29 kilogramov.

Harley in Paez vztrajata, da nista žrtvi, da je njihova zgodba zgodba o vztrajnosti in skupinskem delu. "Izjemna zgodba, v kateri igrajo navadni ljudje," je dejal Paez in sklenil: "Na koncu je zmagalo življenje."