Mineva 41 let od skrivnostnega izginotja hrvaške ladje z 32 člani posadke

Hrvaška tovorna ladja je bila takrat del ladjarske družbe Jugolinija (od leta 1992 Croatia line), prevažala pa je razsuti tovor, poroča Radio Sarajevo. V svojem času je bila ena največjih. Izginila je 28. decembra 1980 v neurju sredi Tihega oceana, tragedija pa je še danes ena najbolj znanih v zgodovini hrvaškega pomorstva. 

Posadko je na poslednji plovbi vodil kapitan Srećko Vukoša iz Reke. Domneva se, da se je ladja potopila približno 700 morskih milj od japonskega pristanišča Yokohama in pristala približno 6000 metrov pod morsko globino, piše Morski.hr. 

Ladja je zadnjič izplula 20. oktobra 1980 iz kanadskega pristanišča Hamilton. V kitajsko pristanišče Tsingtau naj bi prepeljala 12.000 ton jeklenih izdelkov ter 11.000 ton papirja in drugega blaga. Po dvajsetih dneh plovbe so se znašli sredi močne nevihte na najslabšem možnem kraju – sredi Tihega oceana. Pihal je veter orkanske moči, valovi pa so bili zelo visoki.

Do 28. decembra 1980 je bila ladja še v stiku z zunanjim svetom. Kapitan je ob 7.30 po japonskem času uspel obvestiti vodstvo Jugolinije, da mora ladja zaradi škode, ki jo je povzročilo neurje, skreniti s poti in se naprej ustaviti v Yokohami. Tudi pozneje jim je še uspelo stopiti v stik z drugo hrvaško ladjo iz Dubrovnika. Takrat je bila ladja oddaljena 700 navtičnih milj od najbližje kopenske točke, rta Nojime na Japonskem.  

Novico o slabem stanju ladje so zamolčali, da ne bi razburili javnosti:"Saj ni nujno, da je vsaka nevarna situacija usodna." V poročilu upravi so sicer omenili vdor morja v premčni depo in zlom čelnih ladijskih žerjavov. Možnosti za reševanje ladje in posadke so bile v danih vremenskih razmerah zelo majhne.

Edina večja ladja v zgodovini hrvaškega ladijskega prometa, ki je izginila brez sledu

Kar pet dni se javnosti o ladji ni povedalo nič. Šele 2. januarja 1981 je podjetje, ki je imelo ladjo v lasti, sporočilo, da z ladjo nimajo komunikacije. Možnosti, da se je ladja potopila, sploh niso omenili. V naslednjih dneh pa je bila javnost obveščena o intenzivni iskalni akciji. Jugolinija se je nazadnje oglasila 10. januarja 1981 in ladjo uradno razglasila za pogrešano. Informacijo o intenzivnem iskanju so javnosti posredovali na tiskovni konferenci, a iskalne akcije dejansko ni bilo, poroča Radio Sarajevo.  

To je edina večja ladja v zgodovini hrvaškega ladijskega prometa, ki je izginila brez sledu. Takrat je malokdo pisal ali raziskoval ozadje te tragedije, ker so tvegali, da bi jih osramotila takratna oblast. Eden od redkih izjem je bil že omenjeni kapitan Vinko Horvat.  

"Na Dunavu sem služil kot tretji častnik palube, kolega, ki me je zamenjal, pa žal ni več, pa tudi mnogih drugih, ki sem jih poznal in so šli na to usodno plovbo," je zapisal kapitan. Na nek način se je počutil dolžnega, da kolegom, prijateljem in znancem v čast napiše knjigo, knjigo o življenju na ladji, preden je izginila. "Nebesa in pekel na oceanu," je poudaril. 

Sčasoma je knjiga postala nekakšen spomenik na posadko izginule ladje, zgodbe, ki jih prikazujejo številne fotografije. Njihov položaj ni bil najboljši, do danes pa naj bi se le še poslabšal. V knjigi je Horvat pisal o vseh lepih in zanimivih zgodbah z dolgih plovb, pa tudi o nepredvidljivih težavah in izzivih, s katerimi so se soočali pomorščaki.