Mihail Gorbačov, oče glasnosti in perestrojke, dopolnil 90 let

Mihail Gorbačov se je rodil 2. marca 1931 v kraju Privolnoje na severnem Kavkazu. Odraščal je v revni kmečki družini. Po drugi svetovni vojni je nekaj časa pomagal družini na domači kmetiji, nato pa je leta 1950 odšel v Moskvo študirat pravo, postal pa je tudi član komunistične partije Sovjetske zveze (KP SZ). Po vrnitvi v rodni kraj se je začel vzpenjati po partijski lestvici. Leta 1970 je postal sekretar partije za stavropolsko območje, leto dni kasneje pa član centralnega komiteja KP SZ. Leta 1978 se je preselil v Moskvo, dve leti kasneje pa je postal član politbiroja. 

V tistem času so vrh partije sestavljali stari politiki, sovjetsko gospodarstvo pa je v zadnjih letih vodenja Leonida Brežnjeva začelo stagnirati. V partijskih krogih se je začelo govoriti o nujnosti reform, močno pa sta se razrasli t. i. druga ekonomija (črna in siva ekonomija) ter korupcija, ki je prepredla partijske strukture. Po smrti Brežnjeva je vajeti v svoje roke prevzel Gorbačovu naklonjeni Jurij Andropov, sicer nekdanji prvi mož tajne službe KGB. Andropov je zasnoval prve politične in ekonomske reforme, vendar je na položaju ostal le kratek čas, saj ga je premagala bolezen. Gerintokratski način vladanja se je nadaljeval s Konstantinom Černenkom, ki pa je mesto generalnega sekretarja KP SZ zasedal le 13 mesecev.

Po smrti Černenka je bilo nekaterim vplivnejšim možem v partiji dokončno jasno, da je v državi potrebna politična stabilizacija, zato so se oči obrnile k mlajšim članom politbiroja. 11. marca 1985 je na predlog dolgoletnega zunanjega ministra Andreja Gromika generalni sekretar KP SZ postal Mihail Gorbačov. S tem je zasedel najpomembnejši položaj v SZ kot prvi najvišji sovjetski voditelj, ki je bil rojen po revoluciji leta 1917. Kot novi generalni sekretar je sprva nadaljeval reformno politiko Andropova. Ta je sicer začel kazati rezultate izboljšanja, vendar se je Gorbačov odločil za bolj odločne korake.

Partijo in sovjetsko gospodarstvo je poskušal reformirati z uvedbo reform, ki so jih poimenovali glasnost, perestrojka (prenova) in uskorenje (pospešek). Ob tem je treba dodati, da je ideja o perestrojki krožila že v času kratke vladavine Andropova. Cilj reform Gorbačova je bila postopna decentralizacija gospodarstva, izkoreninjenje korupcije ter postopna uvedba svobode tiska.

Leta 1987 je Gorbačov, nezadovoljen z dotedanjim napredkom reform, napovedal nove spremembe in večjo liberalizacijo gospodarstva in družbene sfere. Vpliv reformističnega gibanja si je zagotovil s spretnimi političnimi manevri in čistkami zagovornikov klasične marksistične linije. Na 19. partijski konferenci junija 1988 je odkrito kritiziral partijo in naznanil prelomne reforme. V tistem času so položaje v praktično vseh osrednjih sovjetskih medijih zasedli Gorbačovovi zavezniki, ki so zagovarjali tranzicijo k socialdemokratskim vrednotam in utirali pot njegovim politikam. 

Gorbačov je vodenje SZ prevzel v času, ko se je ta nahajala v nezavidljivem mednarodnem položaju zaradi intervencije v Afganistanu, ki je naletela na številne kritike, tudi doma. V zunanji politiki je novi sovjetski voditelj zavzel drugačno pozicijo od njegovih predhodnikov in z ZDA začel sklepati številne dogovore o razorožitvi. Kritiki so mu očitali, da je vodil politiko "popuščanja", saj je sprejemal številne enostranske odločitve, ki od tekmeca niso terjale kompenzacij. Gorbačov pa je bil prepričan, in še danes je, da je bilo ohranjanje takratnih razmerij moči nevzdržno. Leta 1987 je napovedal umik sovjetskih čet iz Afganistana. Dokončno so Sovjeti državo zapustili leta 1989.

Mladi sovjetski voditelj je v času svoje vladavine veliko potoval po svetu. Leta 1988 je obiskal Jugoslavijo in Slovenijo. V Ljubljani in na Brdu pri Kranju se je srečal s takrtatnim predsednikom CK ZK Slovenije Milanom Kučanom.

Gorbačov je bil prav tako nezaupljiv do socialističnih zaveznic v vzhodni Evropi in drugod po svetu. Po njegovem mnenju so te države izčrpavale sovjetsko gospodarstvo, ki je "vanje vlagalo več, kot je dobilo nazaj". V zunanji politiki je zato prenehal slediti t. i. Brežnjevi doktrini "omejene suverenosti socialističnih držav" ter oblasti vzhodnoevropskih držav prepustil lastni usodi. Sovjetska zveza je v tistem času sklenila tudi več gospodarskih dogovorov z Zahodno Nemčijo. Omenjena nova politika Sovjetske zveze, okrepljena z notranjimi težavami članic Varšavskega pakta, je leta 1989 privedla do destabilizacije celotnega vzhodnega bloka in političnih sprememb na Poljskem, Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji in Romuniji.

Marca 1990 je bil po spremembi ustave izvoljen za prvega izvršnega predsednika Sovjetske zveze, ki pa se je že znašla v vrtincu nacionalnih nemirov, ki jih sovjetski voditelj ni znal obrzdati. Neodvisnost so razglasile najprej baltske republike Estonija, Latvija in Litva, nato so sledile še Moldavija, Gruzija, Ukrajina, Armenija, Azerbajdžan ter srednjeazijske republike. 

Sovjetsko gospodarstvo je v zadnjih letih vladavine Gorbačova začelo pospešeno toniti, reforme pa so se izkazale za skrajno neučinkovite, za nekatere celo uničujoče. Zato se je del zagovornikov konservativne linije v vrhu države, v sodelovanju z delom vojske in KGB, odločil za izvedbo državnega udara avgusta 1991. 

Gorbačov je preživel tri dni v hišnem priporu na Jalti, kjer je bil v času državnega udara na oddihu. Državni udar pa je zaradi neodločnosti njegovih snovalcev in predvsem posredovanja predsednika Rusije Borisa Jelcina propadel. Jelcin, sicer zagovornik radikalnega prehoda iz socializma v kapitalizem ter oster nasprotnik sovjetskega voditelja, je z novopridobljeno politično močjo postal praktično najmočnejši politik v državi, Gorbačov pa je izgubil večino moči.

Na božični dan leta 1991 je Gorbačov odstopil s položaja predsednika, s tem pa je tudi prenehala obstajati Sovjetska zveza. Rusija je pod Jelcinom zdrvela v obdobje t. i. katastroike, ki so ga, poleg dodatne liberalizacije družbe in gospodarstva, zaznamovali huda gospodarska kriza, visoka brezposelnost, hiperinflacija, lakota in vzpon oligarhije.

Gorbačov danes: Potrebovali smo postopno tržno reformo, ne pa šok terapije

V nedavnem intervjuju za Tass je Grobačov politiko perestrojke označil za največji uspeh svoje politične kariere. "Naš največji dosežek je, da so ljudje dobili svobodo in da smo odpravili totalitarni sistem. V zunanji politiki pa smo uspeli doseči konec hladne vojne in omejiti količine jedrskega orožja." Gorbačov priznava, da so bile storjene nekatere napake, vendar hkrati izpostavlja, da prav brez perestrojke in glasnosti ne bi dosegli potrebnih sprememb.

Na kritike nekaterih zgodovinarjev, da so bile njegove reforme neuspešne, saj da je oslabil politični aparat države, odgovarja, da bi brez političnih reform tudi gospodarske obtičale v živem pesku birokracije. "Naša država je potrebovala postopno tržno reformo, ne pa šok terapije. Vendar so v devetdesetih vajeti prevzeli radikalci in Rusija ter njeni državljani so za to drago plačali."

Za današnjo Rusijo meni, da je prav tako potrebna reform, ki pa nikoli niso lahke. "Zapleti, ki jih je prinesla pandemija, kličejo po tem. Menim, da ljudje pričakujejo spremembe." Še danes je prepričan, da bi Sovjetsko zvezo lahko ohranili, pod pogojem, da bi se modernizirala in reformirala, ob tem pa bi republike dobile več pravic in resnično suverenost. "Minilo je 30 let od nastanka neodvisnih držav. Obstajata Evrazijska ekonomska unija ter Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti. Te organizacije bi morali okrepiti, prav tako pa poglobiti vezi z nekdanjimi republikami. Tovrstne iniciative so življenjskega pomena," je še dejal 90-letni Gorbačov.