Evropejci bomo morali jesti manj mesa

Gre za tako imenovano Mansholtovo poročilo, imenovano po prvem evropskem komisarju za kmetijstvo, ki je na prelomu s 50. v 60. leta prejšnjega stoletja zasnoval skupno evropsko kmetijsko politiko. Namenjena je bila krepitvi sektorja, ki je bil močno razdrobljen in si po drugi svetovni vojni še ni povsem opomogel. Osredotočili so se na povečanje produktivnosti z uporabo pesticidov in umetnih gnojil, kmetje so dobili ogromne subvencije in zagotovljene cene pridelkov ... 

A še pred koncem svoje politične kariere je Sicco Mansholt, piše Politico, dojel gospodarske in okoljske posledice, ki jih to prinaša. Degradacija tal, onesnaženje vodotokov, izguba biološke raznovrstnosti na eni ter prekomerna proizvodnja, zaradi katere so pridelke uničevali ali jih pod ceno prodajali na trgih tretjih držav, na drugi strani. Poleg tega je skupna kmetijska politika pomagala predvsem velikim igralcem, medtem ko so manjši pridelovalci ostali praznih rok. 

Zadnja težava je kljub trudu, da bi se to spremenilo, danes prav tako prisotna kot pred več desetletji. 55-milijardni kolač je še vedno namenjen največjim in najbogatejšim in čeprav skupna kmetijska politika še nikoli ni bila tako "zelena", uničevanja okolja ne uspe ustaviti. Kako torej naprej?

To je bilo glavno vprašanje prej omenjenega poročila, odgovor pa: jesti bo treba manj mesa in več rastlinske hrane. Sprememba v prehranjevalnih navadah bi namreč po mnenju avtorjev močno povečala evropsko samooskrbo. Trenutno se kmetijska industrija zanaša na uvoz živilske krme, gnojil in energije, pri katerih cene močno nihajo. Tako na primer kar 80 odstotkov soje, ki jo uporabljajo predvsem za hrano živine, v Evropsko unijo pride iz Argentine in Brazilije. 

Bruselj si sicer prizadeva zmanjšati te odvisnosti, med drugim s spodbujanjem gojenja soje v Italiji in Franciji, a avtorji omenjenega poročila politikom tu nalijejo čistega vina: v Evropi nimamo dovolj zemlje, da bi lahko sami vzdrževali ogromno živinsko industrijo. Že zdaj je namreč 60 odstotkov vseh rastlin, ki se v Evropi pridelajo za hrano, krmo, tekstil, les, biogoriva in bioplastiko, namenjenih vzreji domačih živali.

Govedo, ovce in koze potrebujejo več deset kalorij za to, da pridelajo eno. Drugačno razmerje je pri perutnini, iz česar izhaja, da je treba zmanjšati predvsem vnos rdečega mesa. Če se to zgodi in se obenem zveča pridelovanje oljnic ter beljakovinsko bogatih pridelkov – v prvi vrsti stročnic – potem lahko Evropska unija proizvede dovolj hrane za svoje prebivalstvo, zaključuje poročilo. 

Razlogi v prid spremembam prehranjevalnih navad so tudi okoljski – živinska industrija je namreč odgovorna za 85 odstotkov onesnaževanja, ki ga pripisujejo kmetijskemu sektorju – in zdravstveni, saj povprečni Evropejec zaužije 40 odstotkov beljakovin preveč, kar močno poveča nevarnost za kardiovaskularne bolezni in razvoj različnih vrst rakov. 

Čeprav ti podatki niso novi, je še vedno kar 80 odstotkov sredstev skupne kmetijske politike namenjenih živinoreji, poudarjajo avtorji poročila, prepričani, da bi se morala evropska živinoreja preobraziti. Trenutno velika večina mesa prihaja z industrijskih farm, od koder v tla in vodo uhajajo ogromne količine kemikalij, kjer je velika nevarnost za širjenje bolezni, hkrati pa so glavni krivec za razvijanje odpornosti bakterij na antibiotike. Prav tako nezanemarljivo je vprašanje dobrobiti živali. 

Zato, menijo avtorji poročila, bi morali spodbujati kmetije z manjšimi čredami na območjih, kjer gojenje poljščin za človeško prehrano ni mogoče ali ni smiselno.