Med miti in resnicami slavnih psiholoških študij človeškega konformizma in preslepljenosti

Po Zimbardovem "eksperimentu" je bilo posnetih več bolj ali manj hollywoodskih filmov, kot so ne najbolj kreativno naslovljeni Das Experiment (2001) ali pa ameriška The Experiment (2010) in The Stanford Prison Experiment (2015). Kot vemo iz teh filmov (ali nekaterih psiholoških učbenikov), naj bi Zimbardo dokazal, da je osebnost človeka izrazito ali celo popolnoma določena z družbeno situacijo oziroma simbolno vlogo, ki je človeku pripisana s strani drugih. Tisti udeleženci, ki so v Zimbardovem eksperimentu dobili vlogo paznikov, naj bi se hitro in spontano – brez zunanjih spodbud in navodil eksperimentatorja – sprevrgli v nespoštljive agresivneže in celo sadiste, zaporniki pa naj bi postali pasivni ubogljiveži brez samospoštovanja.

Pazljivejši raziskovalci človeškega vedenja že dlje časa vedo, da je Zimbardov "eksperiment" kljub svoji evokativni filmski zapeljivosti v resnici brez znanstvene vrednosti. Njegov podvig ni bil nikoli uspešno repliciran, vzorec je bil nereprezentativen in celo Zimbardo sam je v odzivu na kritike pred kratkim priznal, da v resnici ne gre za znanstveni eksperiment. Poleg tega je nezanemarljivo, da se dve tretjini "paznikov" sploh ni obnašalo agresivno ali sadistično. Erich Fromm je na podlagi tega dejstva že kmalu po objavi Zimbardove študije v sedemdesetih izpostavil, da če ta eksperiment kaj pokaže, pokaže ravno, da ljudje niso enostavno situacijsko sprevrženi v sadiste. Še več, novi dokazi jasno razkrivajo, da so se udeleženci eksperimenta obnašali, kakor so se, natanko zaradi implicitnih in izrecnih navodil Zimbarde in njegovih kolegov – zunanjega vpliva, ki ga je Zimbardo zanikal –, češ da eksperiment ne bo deloval, če se ne bodo obnašali na določene načine. Pomembno vlogo pri njihovem obnašanju je igralo tudi pričakovanje denarne nagrade po uspešnem koncu eksperimenta. 

Toda tudi če Zimbardo pade, mar ni Solomon Asch, pionir socialne psihologije, dokazal nekaj podobnega s svojimi povsem legitimnimi eksperimenti o konformizmu in skupinskemu pritisku? Asch je skupinici udeležencev najprej pokazal kartico z eno črto, nato pa še eno kartico s tremi črtami, označenimi s črkami A, B in C. Sledilo je vprašanje, katera od treh črt na drugi kartici se po dolžini ujema s črto s prve kartice. Črta A je bila očitno krajša od osamele črte na prvi kartici, črta C je bila očitno daljša, črta B pa tako dolga kot tista s prve kartice. Pričakovali bi, da bodo (skoraj) vsi udeleženci uspeli prepoznati, da je črta B pravilen odgovor na vprašanje, katera črta se ujema s tisto, ki je bila prikazana na prvi kartici. Toda Asch je svojim zaupnikom v eksperimentu – igralcem, za katere ostali resnični udeleženci niso vedeli, da so igralci – naročil, naj v začetnih rundah eksperimenta takoj na glas izrečejo pravilni odgovor, v kasnejših pa naj soglasno vztrajajo pri napačnem. Ugotoviti je hotel, ali bodo nič hudega sluteči udeleženci podlegli skupinskemu pritisku in tudi sami podali očitno napačen odgovor, za katerim so stali igralci, čeprav bi moralo biti zelo jasno, da gre za napačen odgovor.

Bežni vtis, ki ga ima danes marsikdo o tem eksperimentu, je, da je večina pravih udeležencev v eksperimentu podlegla skupinskemu zgledu in da so konformistično izrekli napačni odgovor, čeprav je jasno, da je prva črta precej daljša ali krajša od tega zmotnega odgovora. Ljudje so ovce, kajne? Stali bodo za vsako neumnostjo, če jo le najprej izreče (ali naredi) nekdo drug. Ne znajo samostojno razmišljati in hitro podležejo tudi najbolj butastim mnenjem in prepričanjem drugih. Ni čudno, da je svet tako grozen, kot domnevno je, ko pa nimamo nobenih kritičnih mislecev v družbi. Spomnim se, da sem na točno takšen način razmišljal sam, ko sem prvič slišal za Ascha in njegov eksperiment enkrat v svojih poznih najstniških letih. 

V resnici so bile stvari malo bolj zapletene. Asch je namreč odkril, da je v večini rund eksperimenta večina udeležencev podala pravilni odgovor, četudi so igralci vztrajali pri napačnem. V tistih rundah, ko so igralci načrtno dajali napačne odgovore, je le 37 % subjektov prav tako podalo napačen odgovor (še nekaj manj, 33 % jih je odgovorilo enako, kot so odgovorili igralci). Zajetna večina, 63 %, je v teh rundah vztrajala pri pravilnih, neodvisnih odgovorih. In čeprav je res, da je kar 75 % subjektov odgovorilo napačno (konformistično) vsaj enkrat v celotnem eksperimentu, je obenem tudi 95 % subjektov odgovorilo pravilno (neodvisno) vsaj enkrat. 

Da v popularni kulturi te (in druge) nianse, o katerih je poročal Asch, niso prisotne, ni nenavadno. Je pa nenavadno, da te iste nianse niso zabeležene v celi vrsti starih in novih psiholoških učbenikov. V študiji iz leta 1990 (European Journal of Social Psychology) so raziskovalci odkrili, da je v desetletjih po Aschevem eksperimentu vse več učbenikov začelo poudarjati delež 37 % subjektov, ki so odgovarjali napačno, in hkrati vse bolj izpuščalo omembo 63 % subjektov, ki so odgovarjali pravilno. Prav tako so učbeniki vse bolj poročali o 75 % subjektov, ki so se zmotili vsaj enkrat, niso pa poudarili, da je 95 % subjektov odgovorilo pravilno vsaj enkrat. Sveža študija iz 2015 (Teaching of Psychology) ugotavlja podoben vzorec v sodobnih učbenikih. 14 od 20 preučenih učbenikov omenja konformiste (37 %), samo 1 učbenik pa tiste, ki so ostali neodvisni (63 %). 16 od 20 učbenikov izpostavi 75 % vsaj enkratnih konformistov, nikjer pa ni omenjen večji delež (95 %) vsaj enkratnih neodvisnežev. Takšno selektivno poročanje je problematično, ker lahko prispeva k ustvarjanju lažne in že tako preveč popularne podobe ljudi kot izrazito naivnih, pasivnih in ubogljivih. Hkrati je tudi nekoliko ironično, saj je Asch sam rezultate svojih eksperimentov predstavil kot potrditev, da so bila dejstva (ne skupinski pritisk) najodločilnejša pri usmerjanju človeškega razmišljanja – in da je zmagala neodvisnost, ne konformizem.

Še en slavni in v popularni kulturi nekoliko mitiziran psihološki eksperiment obstaja, ki naj bi dokazoval, kako obupno ubogljivi so ljudje. Stanley Milgram, slavni psiholog z univerze Yale, je v primerjavi z Zimbardom v popolnoma drugačni, veliko primernejši metodološki ligi. Milgram naj bi z nizom eksperimentov dokazal, da je večina ljudi (65 % udeležencev v njegovi prvi raziskavi) popolnoma nagnjena k slepi poslušnosti in bo ubogala avtoriteto tudi v situacijah, ko bi morala biti skeptična do nje. Večina naj bi na goli ukaz avtoritete v eksperimentu sprožala zelo močne električne šoke nepoznanemu človeku v drugi sobi in niso se ustavili celo, ko so slišali vzdihovanje in krike. Milgramov eksperiment je bil za razliko od Zimbardovega večkrat uspešno repliciran, kar dela njegove izsledke veliko robustnejše.

Toda celo pri Milgramu moramo biti pozorni na nianse, ki jih pripoved o "ljudeh kot ovcah" prikladno izpušča. Nekaj teh nians je dokumentirala Gina Perry v knjigi Behind the Shock Machine. Prvič, 65 % ubogljivih subjektov je rezultat zgolj prve od 24 različic Milgramovega eksperimenta. V ostalih različicah je bila številka tipično veliko nižja (10 %, 20 %, 30 %, 47,5 %). Drugič, približno polovica subjektov je dvomila v resničnost eksperimenta (tj. dvomili so, da s svojimi dejanji sprožajo električne šoke tujemu človeku); tisti, ki so bili prepričani, da gre zares, so večinsko (2/3) zavračali ukaze eksperimentatorja. Tretjič, prva različica Milgramovega eksperimenta v najboljšem primer kaže, da večina zaupa avtoriteti, kot jo pooseblja znanost, ne kar vsakršni avtoriteti. Subjekti so dobili celo vrsto sicer verodostojnih signalov iz okolja, da gre za varno situacijo. Povabljeni so bili v prostore prestižne univerze Yale in sprejel jih je znanstvenik v laboratorijskem plašču. To je še vedno lahko problematično, a ne potrjuje (kot se sicer nekaterim zdi) slepo zaupljivosti v avtoriteto na splošno.

Ljudje smo včasih uspešno zmanipulirani, (pretirano) naklonjeni avtoriteti in konformistični. Te nagnjenosti lahko v nas sprožijo nepremišljeno in celo škodljivo obnašanje. Vse to drži. Toda splošna ideja, da so skoraj vsi ljudje tipično ovce (razen seveda tistega razsvetljenca, ki ta slogan izreka) in da nas Zimbardo, Asch in Milgram enoznačno učijo, kako izrazito slepo konformistični in nevarno manipulabilni smo, je mitologija, ki ni zasidrana v resničnosti.