Mario Draghi uradno sprejel položaj italijanskega premierja

Draghi je položaj italijanskega premierja sprejel, potem ko si je v zadnjem tednu na pogovorih o oblikovanju vlade zagotovil široko podporo med italijanskimi parlamentarnimi strankami. Podpirajo ga stranke od levice do skrajne desnice. Kot zadnja mu je v četrtek podporo izrekla še največja stranka v parlamentu Gibanje pet zvezd.

Predsedniku republike je na današnjem srečanju predstavil tudi svojo 23-člansko ministrsko ekipo. Med njimi je 15 moških in osem žensk.

Sedem ministrov je bilo že v dosedanji vladi pravnika Giuseppeja Conteja. Zunanje ministrstvo bo tako še naprej vodil Luigi Di Maio iz Gibanja pet zvezd, notranja ministrica pa bo še naprej Luciana Lamorgese, ki ne pripada nobeni stranki. Na položaju zdravstvenega ministra ostaja Roberto Speranza.

Do menjave bo med drugim prišlo na ministrstvu za gospodarstvo. Vodil ga bo Daniele Franco, ki je trenutno namestnik guvernerja italijanske centralne banke. Nasledil bo Roberta Gualtierija.

Franco je eden do osmih tehničnih ministrov. Strokovnjak Roberto Cingolani, ki je po izobrazbi fizik, bo vodil novo ministrstvo za ekološki prehod. Strokovnjakinja Marta Cartabia, ki je bila do septembra lani predsednica ustavnega sodišča, pa bo po novem na čelu ministrstva za pravosodje.

Ministre bo imelo pet strank. Štiri mesta so pripadla populističnemu Gibanju pet zvezd, po tri levosredinski Demokratski stranki, desnosredinski Naprej Italiji in skrajno desni Ligi. Leva stranka Svobodni in enakopravni ter Živa Italija nekdanjega premierja Mattea Renzija pa bosta imeli po enega ministra.

Pred predsednikom države bo nova ministrska ekipa predvidoma prisegla v soboto ob 12. uri. V začetku prihodnjega tedna pa naj bi sledilo še potrjevanje v poslanski zbornici in senatu. Tam zaradi široke podpore ni pričakovati težav.

'Super Mario' – rešitelj območja evra bo skušal pomagati še Italiji

Italijanski finančnik sicer velja za rešitelja območja evra na vrhuncu finančne krize leta 2012. Nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) bo zdaj skušal pomagati domovini, ki se je znašla v politični in zdravstveni krizi ter še v recesiji. Italija, ki velja za eno najhuje prizadetih v Evropi zaradi pandemije covida-19, je zdrsnila v politično krizo, potem ko je stranka Živa Italija Mattea Renzija izstopila iz vladajoče koalicije, premier Giuseppe Conte pa je po izgubi absolutne večine v senatu odstopil.

Draghi, ki je v italijanski javnosti poznan kot "super Mario", je že nekaj časa veljal za najboljšo izbiro za premierja, ki bi Italijo popeljal iz sedanje krize. Po tem, ko je pretekli teden od Mattarelle prejel mandat za sestavo, si je zagotovil široko podporo italijanskih parlamentarnih strank od levice do skrajne desnice.

"Mario Draghi je izredno dobro pripravljen in odločen človek," je dejal profesor strategije na milanski politehnični poslovni šoli Giuliano Noci. "S podporo države in parlamenta bo zagotovo lahko popeljal Italijo iz krize," je dodal. Od njegove vlade pričakujejo pospešitev cepljenja proti covidu-19 in pripravo načrta za gospodarske reforme v povezavi z evropskim skladom za okrevanje.

73-letnik v mednarodni javnosti velja za uglajenega in nekoliko zadržanega ter izjemno pronicljivega in sposobnega finančnika, čigar javna podoba se močno razlikuje od podobe tipičnega italijanskega politika. V času, ko je bil na čelu ECB, je bil znan po frazi "kar koli je potrebno". Osem let kasneje, ko je vajeti te institucije predal Francozinji Christine Lagarde, je naslednici svetoval, naj se nikoli ne vda. Finance so mu bile položene praktično v zibelko, saj je njegov oče sodeloval pri oblikovanju povojne italijanske denarne politike.

Doktorat iz ekonomije pridobil na priznani univerzi v ZDA

Draghi je diplomiral na znameniti rimski univerzi La Sapienza, doktorat iz ekonomije pa si je leta 1977 pridobil na eni najuglednejših svetovnih visokošolskih ustanov Massachusetts Institute of Technology v ZDA. Nekaj časa je poučeval ekonomijo na univerzi v Firencah, nato je bil med letoma 1984 in 1990 predstavnik Italije v odboru izvršnih direktorjev Svetovne banke.

Med letoma 1991 in 2001 je opravljal naloge generalnega direktorja na italijanskem finančnem ministrstvu. V tem času je med drugim vodil odbor za privatizacijo državnih podjetij, sodeloval pri pripravi več svežnjev gospodarske in finančne zakonodaje ter pripravil proračunsko reformo, ki je Italiji omogočila vstop v območje evra.

Vodenje italijanske centralne banke je prevzel konec leta 2005, ko je zaradi spornega vmešavanja v prevzeme italijanskih bank moral oditi njegov predhodnik Antonio Fazi. Poznavalci mu priznavajo, da mu je uspelo Evropski centralni banki povrniti ugled.

Med letoma 2006 in 2011 je opravljal naloge predsedujočega Forumu za finančno stabilnost, ki združuje najpomembnejše svetovne finančne ustanove v snovanju ukrepov za zagotavljanje globalne finančne stabilnosti.

Novembra 2011, ko je območje evra pretresala finančna kriza, je bil imenovan za naslednika Francoza Jeana-Clauda Tricheta na čelu ECB. Pod njegovim vodstvom je ECB sprejemala odločitve, ki so se ob uvedbi skupne evropske valute leta 2000 zdele nepredstavljive. Svet ECB je obrestne mere znižal na zgodovinsko nizko raven, nekatere celo v negativno območje, likvidnost v finančnem sistemu pa je povečal z obsežnimi programi odkupov vrednostnih papirjev, predvsem državnih obveznic.

Po mnenju številnih je obvaroval evro in EU v nevihtnih časih. Po drugi strani si je z ekspanzivno in nekonvencionalno denarno politiko v času predsedovanja ECB pridobil mnogo kritikov.

Vodenje denarne politike pod njegovo taktirko je predvsem ob koncu njegovega mandata vneslo razdor med člane sveta ECB, pokazal pa se je globok prepad med guvernerji centralnih bank iz bolj severnih članic in Francije ter tistimi iz perifernih držav na jugu evrskega območja. Nesoglasja so se preselila celo v javnost.