Julijina hčerka Viktorija – nekdaj študentka, danes begunka – se spominja usodnega dne, ko jo je mama ob štirih zjutraj prebudila. Nekaj je narobe, morali bomo oditi. Glavni cilj je bilo mesto Lvov. "Mislili sva samo na to, da morava priti do tja. Predstavljal nama je neko varno točko, samo do tja morava priti," se občutkov ob začetku vojne spominja Viktorija.
Pot bi običajno trajala pet ur, a iz ukrajinske prestolnice so se že prvi dan ruske invazije vile dolge kolone vozil. Do sorodnikov v Lvovu sta potrebovali 18 ur. Tam pa nova realnost – opozorilne sirene, vojaki na ulicah, v zraku vojaška letala. Vse skupaj se je zdelo kot grozne sanje, pripoveduje Viktorija. "Na začetku nisem niti dojela, da se to resnično dogaja, nihče si ni mogel predstavljati, da je v 21. stoletju prišla vojna."
Julija doda: "Vsi smo videli, kako so ruski vojaki, ki so dobili Putinova navodila, podlo, zlobno vdrli na teritorij Ukrajine in okupirali naše domove, naše male vasi, naša mesta."
Po dnevu v Lvovu je sledilo slovo. Moškim nad 18 let so prepovedali izhod iz države. Mož in sin sta ostala v Ukrajini, zdaj sta prostovoljca. Viktorijo in Julijo pa je pot vodila preko slovaške meje, kjer sta čakali 36 ur, v slovenski Preddvor. "V trenutku, ko se je vse skupaj začelo, so mi prijatelji iz Slovenije pošiljali sporočila, da so pripravljeni pomagati kadar koli, kar koli potrebujem. In na žalost sem to priložnost morala izkoristiti," pravi Viktorija.
In medtem ko gledata uničenje svoje domovine, lahko le upata, da se vojna čim prej konča ter da se lahko vrneta v objem svoje družine. "Resnica je na naši strani, vemo, da imamo prav. Želimo verjeti, da se bo vse skupaj končalo kmalu," se grenko nasmehne Viktorija.
Borili se bomo do konca, še pravita mama in hči: "Živeti želimo v svobodni Ukrajini."
KOMENTARJI (32)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.