Macron z 'izrabljeno podobo' izginil. Lovec na naciste: 'Bojim se skrajne levice'

Emmanuel Macron, ki nosi temno letalsko jakno, sončna očala "Top Gun" in črno bejzbolsko kapo. Videz rock zvezdnika. Ko se je pojavil v obalnem mestu Le Touquet, je pritegnil veliko pozornosti na družbenih omrežjih in novičarskih kanalih. A pravzaprav se je Macron v zadnjem času precej umaknil iz javnosti, ugotavljajo analitiki. Večinoma je opravil le načrtovane mednarodne obveznosti, čeprav je Francija na pragu zgodovinskih sprememb. 

Tudi preteklo nedeljo, ko je njegova stranka doživela hud volilni udarec, je Elizejska palača poslala le kratko izjavo predsednika, ki poziva k enotnosti proti skrajni desnici. Macronovo sredinsko zavezništvo, ki je že tako ranljivo in potolčeno po porazu na junijskih evropskih volitvah, je tako vodilo obupano bitko brez svojega voditelja.

Politik z "izrabljeno podobo", ki so mu svetovali umik

A umik, tako poroča Politico, ni zrasel (samo) na njegovem zeljniku. V kampanji naj ga ne bi želeli "njegovi". "Rečeno mu je bilo, naj preneha s kampanjo ...," jim je povedal vir. V zadnjih tednih je več strankarskih veljakov lobiralo, naj se Macron drži proč od kampanje, kar je eden od ključnih zaveznikov označil za nujno "de-makronizacijo". Celo na javni televiziji je bilo slišati, da je Macronova podoba "izrabljena".

Za zgovornega, drznega 46-letnega predsednika, ki si vedno znova prizadeva biti v središču pozornosti, snuje nove ideje in ruši status quo, nova realnost ni udobna.

V preteklih dneh je bil Macron zaposlen s krepitvijo svojega vpliva, imenoval je več najvišjih uradnikov v Franciji in si prizadeval, da bi zavezniki dobili ključna delovna mesta v Bruslju, zaradi česar ga je Marine Le Pen obtožila, da je organiziral "administrativni državni udar".

V sredo je tiskovni predstavnik vlade po tedenski seji vlade napovedal nova imenovanja v policiji in varnostnih silah. Na desetine najvišjih vojaških uradnikov je bilo imenovanih tudi v vojski, mornarici in letalstvu.

Načrtoval naj bi še več imenovanj, a je bil, soočen z naraščajočim negodovanjem, prisiljen omejiti načrte.  

Prav tako se pripravlja na svojo naslednjo bitko, poroča Politico: vladanje Franciji po jutrišnji nedelji, ki naj bi njegovim prinesla poraz. Predvsem, kako zaobiti skrajno desnico. Če se bodo uresničile napovedi, bo Macron pod pritiskom, da za premierja imenuje predsednika Nacionalnega zbora Jordana Bardello.

"Mogoče je to priložnost, da na novo odkrijemo način vladanja," pravi premier Gabriel Attal, ki meni, da bi lahko iz volitev nastala "pluralna nacionalna skupščina" z "več političnimi skupinami z desnice, levice in sredine". 

Toda takšno zavezništvo je odvisno od nedeljskih rezultatov in bi bilo možno le, če bi Macron privolil v sodelovanje s skrajno levico ali če bi se socialisti, Zeleni in komunisti strinjali, da bodo prekinili svojo koalicijsko partnerico Neuklonjena Francija. Obe možnosti se zdita malo verjetni.

Težko je tudi predvideti, kako se bodo odnosi z Macronovimi liberalnimi zavezniki popravili in kako se bo njegova podoba v širši javnosti izboljšala. Njegova priljubljenost je v zadnjih tednih po nekaterih anketah močno padla. Številni menijo, da mu na koncu ne bo preostalo drugega kot nekakšno sodelovanje z Nacionalnim zborom. 

Kriv za situacijo?

Številni sicer odgovornost za zasuk francije ostro v desno, ki naj bi se obetal jutri, pripisujejo prav Macronu. "Francijo je vodil kot tehnološki zanesenjak, navdušen nad tem, da razbija stvari, namesto kot politični voditelj, ki bi volivcem dal občutek, da so del skupnega projekta," o Macronovi politiki v ostri kritiki piše The Atlantic. 

Po porazu na evropskih volitvah se je Macron odločil vreči kocko. Razpis volitev je bil za francoskega predsednika, ki je na oblast prišel pred več kot sedmimi leti, velika igra. Tekmo je označil kot izbiro med nacionalizmom in demagogijo na eni strani ter liberalnimi vrednotami in močno, združeno Evropsko unijo na drugi strani. A mnogi zdaj mislijo, da se je njegova igra izjalovila.

Thomas Piketty, francoski ekonomist in profesor ekonomije, kot največjo Macronovo napako vidi "zanemarjanje in demoniziranje francoske levice".

"Brez levice, ki je glasovala za Macrona proti Le Penovi v letih 2022 in 2017, ne bi bil predsednik, ampak na koncu nikoli ni zares poskušal nekaj narediti skupaj z ljudmi, ki so ga postavili za predsednika."

Piketty je Francijo razdelil na tri glavne volilne bloke: skrajno desnico, sredinski poslovni blok in levico. Macronovi podporniki in levica se zdaj ta teden trudijo združiti moči, da bi skrajni desnici preprečili prevlado, kot so to že storili na predsedniških volitvah leta 2022 in 2017. Toda številne Macronove politike, kot so zniževanje socialne pomoči, dvig upokojitvene starosti in zatiranje protestov, so odtujile leve volivce.

Predsedniška funkcija je sicer Macronova prva izvoljena funkcija. V svojih tridesetih je Macron pustil službo bankirja in postal gospodarski svetovalec socialističnega predsednika Francoisa Hollanda. Nato je kot minister za gospodarstvo v Hollandovi vladi od leta 2014 do 2016 spodbujal sveženj ukrepov, zlasti je dovolil odprtje več trgovin ob nedeljah in zvečer ter odprl regulirane sektorje gospodarstva.

Ko je bil prvič izvoljen za predsednika, je bil Macron uspešen 39-letni politični novinec. Prizadeval si je za prožnejši trg dela in sprejel nova pravila, ki bi brezposelnim otežila uveljavljanje nadomestil. Njegova vlada je znižala davke za podjetja, da bi spodbudila zaposlovanje.

Protivladni protesti rumenih jopičev so nato izbruhnili zaradi zaznane družbene nepravičnosti, zaradi česar so Macrona poimenovali "predsednik bogatih". Mnogi ga še vedno dojemajo kot arogantnega in brez stika z navadnimi ljudmi. Nasprotniki na levici so mu očitali uničenje zaščite delavcev. Macron pa je trdil, da je brezposelnost zdaj padla z več kot 10 odstotkov na 7,5 odstotka, Francija pa je v zadnjih letih uvrščena med najprivlačnejše evropske države za tuje naložbe.

Macron je bil znova izvoljen leta 2022 in je v drugem krogu predsedniških volitev že drugič zapored premagal svojo skrajno desno tekmico Marine Le Pen. Izgubil pa je parlamentarno večino, čeprav je njegovo sredinsko zavezništvo prevzelo največji delež sedežev v državnem zboru. Nato se je trudil sprejeti nepriljubljen načrt za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let, kar je sprožilo mesece množičnih protestov, ki so škodovali njegovemu ugledu. Lansko leto so nemiri zajeli na stotine mest, krajev in vasi, potem ko je policija usodno ustrelila najstnika.

Cilj, da bo sredinski voditelj, je pravzaprav spodletel. Njegov poziv k predčasnim volitvam je na koncu potisnil naprej dve glavni sili: skrajno desnico in široko levo koalicijo. In celo njegov lastni tabor je podvomil o predsednikovih političnih sposobnostih, potem ko je pozval na volitve. 

Lovec na naciste poziva k podpori skrajne desnice

O tem, kako daleč je zabredla francoska politika, morda pove podatek, da je nekaj dni pred ključnimi parlamentarnimi volitvami v Franciji  znani lovec na naciste Serge Klarsfeld ponovil, naj volivci izberejo skrajno desnico, če gre za dvoboj med skrajno desničarskim Nacionalnim zborom Marine Le Pen in skrajnimi levičarji.

Klarsfeld, ki bo sicer glasoval za Macronovo sredino, je v intervjuju za Associated Press v svojem stanovanju v Parizu povedal, da ima skrajno leva stranka Neuklonjena Francija militantne propalestinske podpornike in "antisemitske prizvoke", medtem ko stranka Le Penove podpira Izrael in Jude.

"Bojim se skrajne levice. Skrajna levica ima globoko zasidrano sovraštvo do Izraela in ima militante, ki so pro-Palestinci."

Približno pol milijona ljudi judovske vere v Franciji predstavlja le majhen del od 66 milijonov prebivalcev države, vendar so jih v volilni boj pahnile hude delitve države zaradi vojne med Hamasom in Izraelom. Nasprotna politična tabora pa drug drugega obtožujeta antisemitizma.

Klarsfeld je dejal, da verjame, da je Marine Le Pen po izključitvi svojega očeta, zanikovalca holokavsta, spremenila stranko.

Klarsfeldu je kot otroku leta 1943 uspelo pobegniti gestapu v Nici. Njegovega očeta so ujeli in deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Nikoli se ni vrnil.

Skrajna stranka, ki je postala sprejemljiva

Ob tem je seveda zanimiv preboj Nacionalnega zbora v ospredje francoske politike. Stranke, ki je ne tako dolgo nazaj veljala za odpadniško. Ko se je ustanovitelj stranke Jean-Marie leta 2002 prebil v drugi krog predsedniških volitev, se je skoraj vsa država zbrala proti njemu in njegovi stranki (tedaj imenovani Nacionalna fronta ali FN). Izgubil je s prepričljivim porazom z 82–18, kar je najslabši rezultat katerega koli predsedniškega kandidata po letu 1958, piše Vox.

A morda resnična zgodba teh volitev ni v tem, da se volivci obračajo proti Macronu, ampak v tem, kako so skrajno desnico začeli obravnavati kot sprejemljivo alternativo.

Že Jean-Marie se je osredotočil na priseljence, a argument ni bil, da so manjšine biološko manjvredne, ampak da Francija ni dolžna sprejeti kulturno različnih tujcev in jih obravnavati kot enake. Potem ko je leta 1972 ustanovil Nacionalno fronto za francosko enotnost (FN), je stranka sprejela slogan "Francija je za Francoze".

Le Pen je to ksenofobijo združil s skrajnim nacionalizmom. Bil je veteran neuspelih francoskih vojn za ohranitev kolonij v Vietnamu in Alžiriji. Priseljevanje je bilo za Le Pena nekakšna "obratna kolonizacija", v kateri so nekdanji podložniki Francije uničevali njeno identiteto od znotraj.

Ko je Jean-Mariejeva hči Marine leta 2011 prevzela stranko, so jo sprva dojemali na približno enak način kot očeta. Toda izkazala se je za spretno političarko.

Občasno je disciplinirala člane stranke, ki so prestopili njene meje, med njimi predvsem očeta. Leta 2015, ko je Jean-Marie znova zašel v težave zaradi komentarjev o Judih in holokavstu, je Le Penova storila nepredstavljivo: svojega očeta je izključila iz stranke, ki jo je ustanovil.

Leta 2018 je po odločilnem predsedniškem porazu spremenila ime stranke. Čeprav je bila na videz nepomembna, je ta poteza stranko pomagala oddaljiti od razmeroma strupene blagovne znamke njenega očeta in vzpostaviti neodvisnost Le Penove kot politične osebe.

A nedavni uspehi stranke niso le zgodba o političnih veščinah Marine Le Pen. Tudi po letih, ko je mehčala podobo stranke, namreč njena politična agenda ostaja skoraj tako radikalna, kot je bila pred leti– diskriminira priseljence pri stanovanjih, zaposlovanju in javnih ugodnostih.

Tako kot večina evropskih skrajno desničarskih strank je imela tudi ta stranka veliko koristi od begunske krize leta 2015, ki je njeno, prej nišno osrednjo tematiko priseljevanja, spremenila v glavno vprašanje celotne celine. Ob naraščajočih trenjih v družbi, ki jih sredinska politika ne želi ali ne zna nasloviti, pa priljubljenost njene stranke le še narašča. 

Vse manj Francozov (in Evropejcev) verjame, da pristojni vedo, kaj počnejo, ko gre za sobivanje, integracijo, varnost ali kaznovanje prestopnikov. 

Prav tako je Macron svojo stranko zgradil kot nekakšen sredinski imperij, s tem je oslabil stranke, ki so prostor zasedale prej, politični prostor pa naredil ranljiv, saj je na položaju že sedem let, kar pomeni, da je zaton njegove politične moči neizbežen. 

Kritiki mu tudi očitajo, da je Le Penovi pomagal k sprejetosti njene stranke s tem, da se je glede priseljevanja usmeril v desno. 

Macron je na primer dejal, da je "islam religija, ki je v krizi po vsem svetu" in prepovedal nekatera tradicionalna muslimanska oblačila v šolah. Lani je dal parlamentu sprejeti tako drakonski zakon o priseljevanju, da ga je Le Penova označila za "ideološko zmago" svoje stranke.

Nekatere raziskave o evropski politiki, tako Vox, kažejo, da ko stranke na sredini zavzamejo desničarska stališča, dejansko ne pridobijo privržencev tega pola. Namesto tega na koncu normalizirajo skrajnodesničarski diskurz.

"Vsi poskusi normaliziranja skrajne desnice so pripomogli k procesu normalizacije," pravi Art Goldhammer, strokovnjak za Francijo pri Centru za evropske študije univerze Harvard. "Slogan v Franciji je, da imajo ljudje raje original kot kopijo."

Macronov namen seveda ni bil uvesti vladavine skrajne desnice. Njegova dejanja izdajajo prepričanje, da bo RN vedno imela zgornjo mejo; da bo francosko ljudstvo, ko pride do pritiska, vedno izbralo njegovo zmernost namesto ekstremizma.

Ta strategija je dolgo delovala, vendar se zdi, da je Macron končno našel njene meje.