'To je tisto, kar si želim': popolnoma zdravi, a živijo kot invalidi

53-letna Jørund Viktoria Alme, višja analitičarka za kredite iz Osla, nima prav nobenih telesnih okvar, vendar se identificira kot invalidna oseba. Prvotno je bila rojena v moškem telesu, a so bile njene sanje od nekdaj, da bi bila ženska, paralizirana od pasu navzdol. Te misli in želje je razvijala že od petega leta naprej, sprožile pa so jih določene situacije, kot je bila na primer, ko je sošolec prišel v šolo z longeto na nogi in na berglah.

Zdaj teče peto leto, odkar uporablja invalidski voziček. Podporo ji nudi njena partnerica Agnes in njuna dva sinova. "Skupaj smo šle skozi ta proces. Agnes je bila fantastična," je pojasnila Jørund Viktoria. 

Pravi, da je doživela veliko prelomnico, ko je končno sedla v invalidski voziček. Norvežanka meni, da si zdaj lahko privošči več počitka ter svoj čas porabi za druge stvari. Ljudje, kot je Norvežanka, ki prostovoljno sedijo na invalidskem vozičku, se imenujejo tudi "pretendenti". Pretvarjajo se, da so invalidi, tako da zvežejo eno nogo, hodijo z berglami ali se usedejo v invalidski voziček.

Tudi Karsten iz Frankfurta na Majni ima podoben primer. Odličen nogometaš in odličnega zdravja, ampak njegova želja ni uresničena. Rad bi namreč bil paraplegik. Tudi on se večkrat prostovoljno usede na invalidski voziček in smatra amputiranost ali paraplegijo kot del svoje identitete. Sicer zaenkrat še ni nič ukrenil glede tega, bi si pa dal prerezati hrbtenjačo, če bi našel kirurga, ki bi bil to pripravljen storiti. Ima pa pogoj, in sicer, da so stranski učinki, kot sta impotenca in inkontinenca, popolnoma izključeni in da do njiju ne more priti. Že kot otroka so Karstena namreč navduševale hendikepirane osebe. Ko je postajal starejši, je radovednost postala obsedenost. "Zdi se mi erotično, kako se ljudje na invalidskih vozičkih, ki so paraplegiki, premikajo na nek eleganten način," je dejal. 

Karsten ne začetku ni vedel, kako naj se s tem sploh spopada, poroča Der Spiegel. Šele ko je na spletu naletel na forume, kjer so si pretendenti iz Nemčije in preostalega sveta izmenjevali ideje, je vedel, da ni edini, ki tako čuti. "Ko sem opazil, da jih je še več, sem bil prepričan: to je tisto, kar si želim," je dejal Nemec. Pri 20 letih je končno prvič uporabil invalidski voziček in se počutil odlično.

Vplivnica na platformi YouTube Izzy Kornblau, ki tudi sama trpi za tem in je o tem zelo odprta na svojem kanalu, je objavila dolg video o ljudeh, ki trpijo za BIID. Pravi, da je bila, ko je prvič začela raziskovati motnjo identitete telesne integritete, skeptična in zamerljiva. Potem, ko je izvedela več o ljudeh z BIID, je bolje razumela. Ljudje, ki trpijo za BIID resnično nočejo biti invalidi za zabavo, temveč imajo motnjo, bolezen.

Psihologi v ZDA so se fenomena BIID zavedali že v sedemdesetih letih, ko je moška revija "Penthouse" natisnila pisma bralcev, ki so poročali o svojih fantazijah o amputaciji.

Izraz motnja identitete telesne integritete (BIID) opisuje izjemno redek pojav oseb, ki želijo amputacijo enega ali več zdravih udov ali ki želijo paralizo. Nekatere od teh oseb se pohabijo same, drugi prosijo kirurge za amputacijo ali prerez hrbtenjače. Psihologi in zdravniki ta pojav razlagajo na precej različne načine. 

Osebe s tovrstno motnjo primerjajo željo po amputaciji z željo transseksualcev po kirurški spremembi spola.