Ljubezen med dvema zapornikoma: 'Potrebovala sva samo ljubezen'

Pred več kot desetletjem se je začela njuna ljubezenska zgodba. Anburaj je odraščal v vasi Kazhuthapali, kjer je živel v plemenu Soliga. Njegova starša sta bila tkalca, sam pa je želel postati policist. A življenje je zanj izbralo drugačno pot. "Ko sem bil star osem let, sem slišal zgodbe o gozdnih razbojnikih in njihovi tolpi, ki naj bi se sprehajala po teh hribih. Toda nihče od vaščanov jih nikoli ni videl," je pojasnil Anburaj.

Gozdni razbojnik Veerappan je bil zloglasni tihotapec sandalovine, številni vaščani pa so ga povsem podpirali. Deloval je 36 let in za odkupnino ugrabljal pomembne politike. Obtožen je bil tihotapljenja sandalovine in lovljenja slonov v gozdovih v zveznih državah Tamil Nadu, Karnataka in Kerala. Iskali so ga tudi zaradi uboja približno 184 ljudi, od katerih je bila približno polovica policistov in gozdarskih uradnikov, prav tako pa so ga iskali zaradi umora več kot 2000 slonov in tihotapljenja slonovine v vrednosti 16 milijonov evrov ter približno 65.000 kilogramov sandalovine v vrednosti približno 143 milijonov evrov.

"Leta 1972 je Indija sprejela zakon o varstvu divjih živali, da bi zaščitila gozdove, že naslednji dan pa so lovska plemena in od gozdov odvisni vaščani postali kriminalci,"  je dejal Anburaj. Novoustanovljeni oddelek za varovanje gozdov je pritiskal na plemena, ki so bila od gozda odvisna zaradi hrane. "Med vlado in prebivalci gozdov je nastal velik razkol in to je privedlo do vzpona Veerappana kot voditelja, ki je od gozdov odvisna plemena zaščitil pred oblastmi."

 Pri 17 letih se je Anburaj pridružil Veerappanu. "Takrat sem bil le Veerappanov vojak, ki je slepo izpolnjeval njegove ukaze. Pretepel bi vsakogar," se je spominjal. Toda le nekaj let po tem, ko se mu je pridružil, je Veerappan zahteval, da se on in drugi banditi predajo lokalnim oblastem, ki so jim v zameno za predajo obljubile amnestijo. Vendar je vlada odstopila od svoje obljube in Anburaja ter druge razbojnike vrgla v zapor, Veerappan pa se ni predal in je bil na begu do leta 2004.

Anburaj je bil star 20 let, ko je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi pomoči gozdnim razbojnikom in sostorilstva pri ugrabitvi.

Vendar je življenje začrtalo nove poti

"V zaporu je bilo vse grozno, hrana, voda, vse. Najhuje je bilo to, da smo dobili dve posodi: eno za hrano in drugo za zbiranje iztrebkov, ki smo jih morali naslednji dan odstraniti sami," je pojasnil. Pomanjkanje osnovnega človeškega dostojanstva je Anburaja pretreslo, zato je organiziral mirne proteste, na katerih je zahteval boljše sanitarije. Njegove pravne peticije so pozneje utrle pot za izboljšanje toaletnih prostorov v vseh državnih zaporih.

Ko ni protestiral, je Anburaj rad bral knjige. Najraje knjigo Papilon, v kateri je junak zaprt v francoski kazenski koloniji. Ta mu je bil še posebej blizu. Tako kot v Papilonu je Anburaj menil, da je bila kazen za zločin, ki ga je storil kot mladoletnik, prestroga.

"Tako kot Henri tudi jaz nisem bil pripravljen do konca življenja preživeti v zaporu, zato sem načrtoval pobeg prek njegovih visokih zidov," je dejal. Ko je Anburaj poskušal najti način, kako bi premagal te ovire, je spoznal priznanega gledališkega režiserja, ki je prišel organizirat predstave za zapornike in njegov načrt se je spremenil.

Ker so se igre pogosto odvijale zunaj, se je Anburaj ponudil, da v svojem zaporu ustanovi ekipo igralcev in gledaliških tehnikov ter upal, da bo to njegova vstopnica v svobodni svet.

V moškem zaporu so večinoma ženske like igrali moški, ko pa je gledališka ekipa morala uprizoriti igro Madhavi, je Anburaj menil, da bi vlogo najbolje odigrala prav ženska. Pisal je vodstvu zapora in prosil, da se ženskim zapornicam dovoli vstop v gledališče. Prošnja je bila sprejeta in pridružilo se jim je 12 ženskih zapornic. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Revathi.

Vendar je Revathi s seboj nosila težko zgodbo. Kot 14-letno dekle je delala kot hišna pomočnica pri družini, ko si pa slednji niso več mogli privoščiti njene pomoči, so jo poslali na delo k starejši gospe. 

"Bila sem šokirana, ko je ta gospa nekega dne nonšalantno izjavila, da so me prodali v mrežo prostitutk v Mumbaju. V želodcu se mi je zmešalo, saj sem vedela, da me ne bo nihče rešil," je pojasnila Revathi. Napadla je zvodnico in jo večkrat zabodla po telesu. Hitro so jo spoznali za krivo umora in obsodili na doživljenjsko kazen. 

V zaporu je spoznala Anburaja, 11 mesecev sta se na vajah srečevala pet dni na teden. "Učila sem se le do četrtega razreda, zato sem komajda znala pisati. On pa je pisal tekoče, pravzaprav me je naučil kako pisati," je dejala.

Revathi se je ponudila priložnost, zaradi dobrega vedenja so jo želeli izpustiti predčasno, vendar ni imela nikogar, h komur bi lahko šla. Anburaj ji je zagotovil, da gre lahko k njegovi družini, kjer bodo ravnali z njo, kot da je njihova. 

Za Anburaja je bila Revathi oseba, ki je delila njegovo vizijo. "Vedel sem, da ne bom samo stopil iz zapora in skrbel za svojo družino. Potreboval sem nekoga, ki bo razumel mojo ideologijo," je dejal.

Leta 2011, tri leta po tem, ko sta se spoznala, sta se v času začasnega izpusta zaradi dobrega vedenja poročila. Štiri leta pozneje, ko je Anburaj odšel na gledališki festival, je Revathi v zaporu rodila njunega prvega otroka, majhno, prezgodaj rojeno deklico. "V trenutku, ko sem jo držal v rokah, sem začutil neizmerno veselje in upanje. Na mojih ramenih je bil tudi občutek velike odgovornosti. Ni šlo za to, da bi jo razvajal ali ji zagotovil bogastvo ali izobrazbo. Tej deklici sem želel le zagotoviti najboljše okolje, da bo lahko poletela in se prepustila biti," je dejal.

Šest mesecev po porodu in po 14 letih zapora je bila Revathi zaradi dobrega vedenja izpuščena. Anburaja so izpustili leto pozneje, potem ko je v zaporu preživel dve desetletji.

Konec dober, vse dobro

S pomočjo prijateljev je Anburaj ustanovil enoto za predelavo olja in jo pozneje razširil na ekološko trgovino, v kateri prodaja zelenjavo, živila, med, olje in izdelke domače obrti. Še vedno se vrača v zapor, kjer je bil zaprt, in organizira igre za zapornike. Revathi načrtuje ustanovitev ločene gledališke enote v ženskem zaporu, podobne programe pa skušata vzpostaviti tudi v drugih zveznih državah.

Ker je bil Anburaj v času, ko je delal pri Veerappanu, priča izzivom, s katerimi se soočajo zapostavljena gozdna plemena, je pomagal ustanoviti plemensko zadrugo, ki si prizadeva za trženje trajnostnih gozdnih virov in pripravlja šolski učni načrt, ki temelji na domorodnem ekološkem znanju.

Revathi pogosto spremlja svojega moža na njegovih potovanjih v plemenske skupnosti v sosednjih hribih Thamaraikarai in pravi, da rada vidi, kako se spremeni v majhnega otroka, ko z ljudmi tam živahno deli svoje zgodbe.

"Najina ljubezenska zgodba nikoli ni bila namenjena samo nama," je dejala. "Vse, kar sem si želela, je bila ljubezen in zdaj jo čutim v izobilju."