Ameriške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, Joe Biden, Kabala, QAnon, svetovna pedofilska mreža, koronavirus kot depopulacijsko orodje in zmaga Resnice. To so samo nekatere besede, s katerimi smo se od leta 2015 redno srečevali, pogosto o njih brali, večina pa jim ni verjela. Kot so predstavili na Institut Poynter, so te teorije veljale za nekakšne obrobne, nepomembne gostilniške debate, ki so bolj spominjale na vsebino slabega znanstvenofantastičnega romana iz 60. let, ne pa na vsakdanjo politično debato. A večina se je močno zmotila, danes pa poskušajo popraviti in nadzorovati množico mnenj, ki je izgubila zmožnost kritičnega razmišljanja. A te teorije so večinoma starejše, kot mislite. Veliko starejše.
Teorije o Clintonovi so obstajale vsaj od leta 2008, bolj kot ne so se ponavljale na bizarnih blogih, ki so jih brali razsvetljeni alternativci. Demokrati teh, razumljivo, niso resno jemali, a se hkrati niso zavedali Pandorine skrinjice, ki se je odpirala po razcvetu družbenih omrežij, kot so Facebook, Twitter in Reddit. Ti so imeli eno lastnost, ki jo dolgoletna medijska krajina v ZDA ni poznala – cenzura ali samocenzura nista bili njihovi orodji. V letih od 2008 do 2012 so družbena omrežja imela skoraj eksponentno rast in so postala del tehnoloških gigantov, ki so imeli le tri želje: rast, rast, rast. To so sprva pridobivali na način, da so ljudem ponujali brezplačno uporabo njihove platforme, na kateri so lahko delili prikupne slike ljubljenčkov, potovanj in omogočale iskanje kontaktov z ljudmi, s katerimi smo že davno izgubili stik.
Nekako v tem obdobju so znane osebnosti prepoznale moč teh brezplačnih omrežij. Omogočale so jim namreč promocijo, ki jih ni stala enega samega evra, a hkrati jim povečevala moč, dostop in grajenje podobe, ki jih tradicionalni mediji, kot so bili tisk, televizija in tudi spletne strani, niso omogočali. Oziroma, če smo bolj natančni, so jim to omogočali, a omejeno in pod določenimi pogoji. Čas, dostopnost in denar so bili tako pomembni enim kot drugim.
Donald Trump je bil eden prvih, ki je razumel moč Twitterja in svobode izražanja, ki mu ta omogoča. Že leta 2009 je začel tvitati, in vse do leta 2015, ko je dejansko potrdil predsedniško kampanjo, je bila ta platforma zgolj za njegovo samopromocijo. Pri tem je bil uspešen, idejo za Twitter kot močno politično orodje pa je dobil, verjeli ali ne, pravzaprav od Baracka Obame.
Alternativni mediji, kjer se sliši "resnica"
Obama je bil prvi ameriški predsednik, ki je razumel moč alternativnih medijev in alternativnih dostopov do informacij kot politično orodje, saj je že leta 2007 ustvarjal lastne spletne strani, uporabljal YouTube in nekatere druge platforme, da bi dosegel vse več ljudi. Obama je še vedno zelo dobro sodeloval s tradicionalnimi mediji, vsaj tistimi, ki so mu koristili, marsikatere druge in številne volivce pa je nagovarjal mimo njih. Mlada ekipa, ki mu je pomagala pri kampanji, je bila energična in hitra, ljudje pa več niso potrebovali časopisov in drugih spletnih strani, da so dobili informacije o tem, kaj je njihov najljubši, ali najbolj osovraženi kandidat, govoril.
Obama medijev ni imel preveč rad, jih je pa spoštoval in branil njihovo nalogo pri kritičnem obveščanju javnosti. Pogosto se ni strinjal s poročanjem o njegovih potezah, predvsem ni maral, kadar so mediji črnili njegovo podobo rešitelja Amerike po eri Georgea Busha. Ravno zato so njegove lastne platforme omogočale, da je objavljal in nagovarjal brez neprijetnih vprašanj, mediji pa so te njegove izjave in poudarke pogosto začeli uporabljati kot uradno komunikacijsko sredstvo. Doba nefiltriranih političnih razmišljanj, ki so dosegala rekordno število ljudi po Ameriki, je tako postajala resna konkurenca drugim medijem.
Vse tiste obrobne spletne strani, ki smo jih omenjali, do katerih si do takrat prihajal le tako, da si jih aktivno iskal, so pravzaprav zrasle po enakem receptu. Tradicionalni mediji jih nikakor ne bi objavljali, saj profesionalni novinarji in uredniki ne bi dovolili objav o teorijah zarote, kot so lažni pristanek na Luni, morilska cepiva ... Vse te so bile stokrat, tisočkrat, zavrnjene s strani stroke in tudi zdrave pameti, a potem ko jo je na Facebooku recimo delil stric, prijatelj ali pa nekdo drug, ki mu lahko zaupam, so postale vse bolj brane in sprejete. Danes boste težko srečali osebo, ki ne pozna ogrodja teh zgodb, vedo, od kod izhajajo in kaj je njihova usmeritev. Velika večina temu ne verjame, a seme dvoma je počasi dobivalo odlične pogoje za vzkalitev.
Strokovnjaki večinoma ne znajo komunicirati z javnostmi in zapletene pojme, razumljivo, razlagajo z zapletenimi teorijami. Teorijami, za razumevanje katerih bi moral povprečen državljan študirati nekaj mesecev. Politične kampanje, kot jo je imel Obama in te obrobne teme, so rasle druga z drugo, vzporedno, a njihova ideja je bila podobna: ne verjeti vsemu, kar vam mediji pravijo, mi smo tukaj, da vam damo prave informacije. Nefiltrirane. Če pogledate razvoje teh političnih in alternativnih strani in njihove popularnosti v sorazmerju s popularnostjo družbenih omrežij, bi videli presenetljivo podobne številke.
Medtem ko je Obama v času predsedovanja zopet postal močno povezan s tradicionalnimi mediji, so bili ljudje, kot je Trump, ki so veljali za nekakšne guruje ali alternativce, tisti, ki niso odnehali. Še več, prve zvezde z družbenih omrežij so bile pogosto enakopravno sprejete v družbi kot nekatere druge. Trumpu je ljubši Twitter in Twitter je Trump. To je njegova platforma, kjer gre za samopromocijo, in to je bila že od leta 2008. Do danes se ni nič spremenilo.
Šest let nefiltriranega komuniciranja, ki je usmerjeno tako, da ti vrača predvsem v potrditvah in hvali, je prineslo v letu 2014 številna ugibanja, ali bo mogoče Trump kandidiral za politični sedež. A je imel težavo. Medtem ko je na Twitterju predvsem dobival odobravanja, kot človek, ki pove, kaj si misli, so mu drugi mediji predvsem očitali njegovo preteklost ali pa zlagano podobo o ekonomskem strokovnjaku. Počasi, ampak vztrajno je gradil podobo žrtve medijev, ki ga želijo samo očrniti in je pri tem bil zelo uspešen.
Obama je, sicer poredko, očital, da mediji niso resnicoljubni, Trump je to počenjal vsakodnevno, stric Janez, ki trdi, da mediji prikrivajo resnico o cepivih, je to delil na Facebooku, in Pandorina skrinjica do uporabe lažnih novic se je odškrtnila še malo bolj. V tem času je recimo Facebook postal gigantsko tehnološko podjetje, ki je ponujalo nefiltrirano uporabo njihove platforme in zavedali so se predvsem najpomembnejšega pravila v razumevanju ljudi: informacije so moč. Facebook je naredil eno najbolj kompleksnih orodij za nadzor, izolacijo in uporabo informacij o posameznikih, kot je svet še ni videl. In te informacije dajemo prostovoljno, z njimi pravzaprav plačamo našo uporabo platforme. Po letu 2012 pa so začeli razumeti, da je to vredno ogromno denarja, saj jih pogosto niso zavezovali zakoni in nadzorne vloge nekaterih agencij, kot tiste, s katerimi se sooča policija. Politiki pa so to zagrabili z obema rokama.
Cambridge Analytica
Ko je svet prvič slišal besedi Cambridge Analytica, ni veliko razmišljal. Tudi danes dve leti po aferi se samo bežno spomnimo, kaj se je zgodilo v eni največjih afer glede zlorabe podatkov v zgodovini. Spomnimo, Facebook je takrat s posebno aplikacijo posredno omogočil britanskemu podjetju Cambridge Analytica, da je pridobilo podatke okoli 50 milijonov uporabnikov družbenega omrežja. Podjetje naj bi na podlagi teh podatkov razvilo izjemno učinkovit program, ki predvideva obnašanje uporabnikov na spletu in na ta način omogoča tudi manipuliranje z javnim mnenjem. Kako jim je to uspelo?
Ko na Facebooku gledamo določene vsebine, jih všečkamo, delimo ali pa samo ošvrknemo, posebni algoritmi zelo natančno določajo naše preference. Če opazijo, da imate raje mačke kot pse, vam bodo algoritmi na časovnici ponujali več mačk kot psov. No, Cambridge Analytica, konzervativni politični think-tank, je s posebnim dostopom dobila podatke za več kot 50.000.000 Američanov in natančno videla, kaj jih zanima, kaj jih moti pri kandidatih in na kaj morajo biti pozorni pri prepričevanju neodločenih volivcev. Vse omenjene periferne teorije zarote, laži o kandidatih, lažne novice in druge "zanimivosti" je tako svojim strankam, ki so bili tudi slučajno konzervativni kandidati, ponujala kot način, da premagajo moč demokratov.
Podobno kot Obama so ponujali alternativne "medije", v ljudeh, ki so se nagibali na levo, so načrtno ponujali vsebine, ki so očrnile kandidate, za katere bi tradicionalno volili. Stric Janez je to še bolj pogosto delil, demokrati se niso odzivali, podpora stranki in večanje ideoloških razlik z republikanci pa sta postajala vse večja težava.
Trump je to dobro vedel, ni maral tradicionalnih medijev, že leta pa je bil nekontroliran na družbenih omrežjih. V ZDA, ki so postajale vse bolj politično polarizirane, je videl priložnost. Na Twitterju je nanizal na stotine nenavadnih teorij, od tega, da so bili napadi na dvojčka leta 2001 "nekaj drugega, kot vam predstavijo", do zdaj slavnega vztrajanja, da mora Obama pokazati rojstni list, da je res Američan. In Obama je po mesecih dvomov o tem, ali je sploh legitimno izvoljen predsednik, le klonil konzervativnim medijem in Trumpu ter rojstni list pokazal. S tem se je pravzaprav pokazala neverjetna moč, ki jo imajo, saj jim je uspelo v kot spraviti najmočnejšo osebo na svetu.
Cambridge Analytica je imela eno najbolj uspešnih orodij za prepričevanje politične sredine, konzervativni politični krogi pa so bili navdušeni nad priložnostjo, da se izognejo bolj liberalnim medijem, ki so sledili nekakšnemu družbenemu napredku, v katerem naj bi bile ZDA. Dovoljeno je vse, tudi če ne drži.
Cilj opravičuje sredstva
V letih 2014 in 2016 je eksplozivna rast družbenih omrežij in popolna svoboda govora, da so ljudje pisali na njih tudi največje neumnosti, pripeljala do tega, da številni sploh več niso vedeli, kaj je resnica in kaj ni. Večina strokovnjakov je bila prepričana, da bo Hillary Clinton postala prva ameriška predsednica, a res niso razumeli moči, ki jo je Donald Trump imel na družbenih omrežjih. Še več, to so pogosto popolnoma prezrli in to je bila njihova usodna napaka.
Trump je zmagal ne zato, ker je bil dober kandidat, ampak ker je v javnosti imel podobo, da je boljši kot "lažnivka Hillary" in to je mu je prineslo tistih ključnih 10 odstotkov sredinskih volilcev. "Trump je mogoče bedak, a vsaj ni pokvarjen," so bile pogoste besede tistih, ki so do takrat volili tradicionalno demokrate.
Trump je v letih medijskega ustvarjanja, ko so ga ironično med zvezde kovali isti mediji, ki so mu kasneje očitali dvojno igro, dobil podobo ekonomskega guruja in tistega, ki bo očistil Washington. Danes vidimo, da je njegova zapuščina predvsem skrhan odnos s svetom, še nikoli tako razklana Amerika, katastrofalni odziv na pandemijo in dejstva, da je svet začel lažne novice jemati kot "alternativne". Resnica ni tako pomembna, važna je bolj politična podpora za njihovo verzijo resnice. To v Sloveniji vidimo zelo dobro, ko se soočamo s poplavo lažnih novic o koronavirusu, ki so pravzaprav do nas pljusknile iz ZDA. Strokovnjaki so v tej eri vedno politično profilirani, njihove besede bodo delile politične stranke, katerim njihova razlaga ustreza.
Cenzura ali nadzor?
ZDA so se že po letu 2016 začele resno ukvarjati s tem, kako omiliti poplavo lažnih novic, ki vse bolj škodijo družbi in celo stabilnosti države. Teorije zarote o cepivih so ponovno pripeljale ošpice, teorije, ki se jih lahko bere na 4Chan in 8Chan, so pri številnih razbile zaupanje do struktur držav, a hkrati, paradoksalno, brezpogojno verjamejo nečemu, kar je napisal Chad v kleti nekje v Montani. A ne vsakemu, le tistemu Chadu, ki je pisal dovolj podobno, kot se nam zdi, da bo prav. To zmedo in nezaupanje Trump zelo dobro izkorišča, to je njegovo najmočnejše politično orožje. Na Twitterju je ponorel in prodaja vse možne teorije, a v tej kampanji ne gre vse po načrtu, saj so ravno tiste organizacije, ki so omogočale neovirano komuniciranje, rekle, da je dovolj.
Tako Facebook, Twitter, YouTube kot številna druga podjetja so se začela resno zavedati, da nenadzorovane informacije, ki se skrivajo za nekakšno namišljeno avtoriteto, povzročajo dejansko škodo v družbi. Začeli so omejevati guruje teorij zarote, kot je Alex Jones, začeli so čistiti račune, ki delujejo pod okriljem teorije QAnon, po kateri je Donald Trump v vojni z mednarodno vplivno elito, ki časti satana, upravlja svet in vodi verigo otroške pornografije. Začeli so se odzivati tudi takrat, kadar politik deli informacije, ki ne držijo, te omejitve občuti tudi Trump.
Tradicionalni mediji so razvili različna orodja za fact-checks, ko kar v živo spremljajo in ovržejo ali potrdijo resnicoljubnost političnih izjav. Od označevanja teh izjav kot nekakšnih bedarij do tega, da se jih aktivno zavrača, je prišlo po dolgih letih "odprtega boja za resnico". Tradicionalni mediji, razen časopisov, niso izumrli, še več, številni so postali še bolj pomembni in vojna z novinarji in mediji je tako postala ena od ključnih točk predvsem konzervativnih politikov, ki nimajo več neomajane podpore.
Tudi Fox News, ki je veljal za velikega podpornika Donalda Trumpa in ga podpiral pri številnih korakih, ni več popolnoma lojalen. Zato se predsednik ZDA že nekaj časa preusmerja na druge televizije in spletne strani, ki to lojalnost zanj še zagotavljajo. Vprašanje za milijon evrov je, ali bo to dovolj, da mu prinese zmago. Debata o nadzoru družbenih omrežij in omejevanju lažnih novic pa je postala politična točka in družbena odgovornost. Kako uspešni bomo bili pri tem, pa bomo videli v naslednjih letih.
KOMENTARJI (163)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.