Križnar iz Bejruta: Kot atomska kataklizma. Dobesedno.

Da je še vedno zelo prizadet zaradi trpljenja, ki smo ga videli včeraj in danes zjutraj po ulicah, pravi slovenski popotnik in aktivist za človekove pravice Tomo Križnar.  

"Ta oblak, ki ste ga verjetno videli na družbenih omrežjih, ta svetloba, ta goba, ki se je pojavila, se je nama z ženo pokazala točno pred pisarno Turkish airlines, ob glavni mošeji v Bejrutu," pretresljivi dogodek opisuje popotnik. Že zadnjih šest mesecev se tam sicer odvijajo protesti, saj domačini zahtevajo, da se trenutna vlada in politiki umaknejo. "Ker so jih prodali za tuje interese," pojasni Križnar, ki pravi, da je bilo vzdušje ves čas napeto.

'Kot v filmih. Napad. Atomski napad.'

"Kar naenkrat se je zabliskalo, kot v filmih. Napad. Atomski napad. Potem je bilo nekaj časa tiho. Potem nas je dosegel zvok, za zvokom pa leteči predmeti. Vse je letelo po zraku. Predvsem steklo, železo, okna. Potem se je stemnilo, nastala je noč," pripoveduje. 

"Videla sva vojake, ki so kot vsak večer hodili po mestu, ko so stražili protestnike. Nekateri so takoj pobegnili, ker so tudi sami mislili, da gre za atomski napad. Drugi pa so šli pomagat ženskam in otrokom. Ko sva se skrila v preddverje Turkish airlines, so uslužbenkam, ki so kričale in jokale, prinesli vodo. Res sem bil vesel, ko sem videl, da vojaki tudi pomagajo, ne samo nagajajo," razlaga.

Medtem potrjuje, da je mesto povsem uničeno. "Vse, kar je bilo potrganih kablov in razbitega stekla, vode, se je nagomazilo v velik kaos. Zelo nevarno je hoditi naokoli, zato smo se skrili k družini na Mount Lebanon," še pove. 

'Ne morem reči, da smo dobro, smo pa na varnem'

"Smo čisto v redu, ampak to ni zadosti," poudarja. Smilijo se mu ljudje, ki so že tako kaznovani in preganjani. "Zlorabljeni in izkoriščeni že desetletja. Vse dobro, s čimer si poskušajo pomagati, propada. Zato ne morem reči, da smo dobro, smo pa na varnem," pravi. Trenutno se nahajajo pri družini iz ljudstva Druz, ki ga opisuje kot najbolj gostoljubno ljudstvo na svetu. 

Lahko bi rekli, da Križnar v vsem vidi nekaj pozitivnega, saj pravi, da je katastrofalna eksplozija prinesla tudi nekaj dobrega. "To, kar je hudega, se je spremenilo v dobro, da imamo izkušnjo z novimi ljudstvi. S tujci onkraj Sredozemlja," pravi. 

'Slišati je bilo krike ljudi, stokanje in vpitje tistih, ki so poskušali narediti red v kaosu'

Ker mu je težko govoriti o dogodku, je besedo prepustil še svoji ženi Bojani Pivk Križnar, ta je tovrstni dogodek doživela prvič. "Bilo je katastrofalno. Ko sva hodila, nisva vedela, ali bi ščitila svojo glavo, ker je vse viselo. Balkoni, okna, vrata. Kot bi bilo vse skupaj na eni nitki. Nisi vedel, kdaj ti bo kaj padlo na glavo," pravi Pivk Križnarjeva in dodaja, da si je morala iz podplatov čevljev ves čas iztikati steklo, ki je ležalo vsepovsod.  

"Hkrati si poslušal krike ljudi, stokanje ljudi, vpitje tistih, ki so poskušali narediti red v kaosu. Avtomobili so bili vsepovsod. Ljudje so bežali iz centra, reševalci pa v center, da bi pomagali ljudem, a je bilo to nemogoče," opisuje dogodek. 

Pravi, da so nosili ranjene, številni pa so bili mrtvi. "Vse skupaj je žalostno. Libanon je danes razglasil dan žalovanja. Tudi v družini, kjer bivava, vsake toliko časa kdo zajoka, ker so izgubili številne sovaščane. Njihovih kontaktov nimajo, nekatere še iščejo pod ruševinami," je še povedala.