Neznosna lahkost ameriške smrti

Obiskovalce restavracij v prestižni washingtonski četrt Logan Circle so v četrtek prestrašili streli, ljudje so bežali na vse strani ali skakali v zaklon. Policija je na prizorišču našla dva ranjena moška, eden od njiju naj bi bil tarča napadalcev, ki sta pobegnila v stari hondi civic, drugi le očividec na napačnem mestu v napačnem trenutku.

Prejšnjo soboto je prestolnica doživela paniko med obiskovalci tekem v bejzbolu, ko je pred stadionom Nationals Park prišlo do strelskega obračuna med dvema voziloma.

Osemletna Faris Nunn je s starši zdrsnila med sedeže. "Nisem vedela, kaj se dogaja, dokler nekdo ni rekel 'Spusti se', zato sem počepnila. To je bilo moje drugo streljanje, zato sem bila nekako pripravljena. Vedno pričakujem, da se bo nekaj zgodilo." Deklica iz ameriške premožne četrti jemlje regljanje orožja na ulicah kot običajen pojav, na katerega moraš biti pripravljen. V delih mesta, kjer otroci ne uporabljajo igrišč, ker so postala prenevarna, se na ulicah pojavljajo plišaste živali, kot spomin na mlade žrtve nasilja. Denimo 6-letno Nyiah Courtney, ki je dan pred prekinjeno tekmo umrla, ko je toča krogel v razvpitem jugovzhodnem Washingtonu zasula njeno družino na poti na avtobusno postajo.

Prizori nasilja prihajajo iz večine ameriških mest, ki se nenadoma soočajo s skokovitim naraščanjem najbolj grobega kriminala. Ulice New Yorka so prizorišča divjih strelskih obračunov, varne niso niti najbolj premožne četrti. Celo na slovitem Times Squareu, kjer stoji policijska postaja, je v zadnjih treh mesecih prišlo do dveh streljanj, konec junija je krogla priletela v hrbet turista, v začetku maja so bile žrtve štiriletna deklica in dve ženski, vsi so preživeli. V obeh primerih je pokalo pozno popoldne, sredi belega dne.

Na polovici letošnjega leta je število streljanj v New Yorku zraslo za krepkih 60 odstotkov v primerjavi z 2020 in je skoraj dvakrat višje kot je bilo v 2019. V Bronxu se dogajajo spopadi tolp, v katerih umirajo najstniki, sredi julija je pod streli napadalca umrl komaj 13-letni Jaryan Elliot, policija je dejala, da je bil načrtna tarča napada, kot maščevanje za umor 19-letnega Tyquilla Daughertya nekaj dni prej. Minilo je le nekaj ur od smrti Elliota, ko je v novem obračunu umrl 16-letni Ramon Gil-Medrano. "Kje je ogorčenje?" se je na glas spraševal policijski komisar Dermot Shea in posredno namigoval na jezo Newyorčanov po smrti temnopoltih v rokah policistov, prelito v dneve ogorčenih protestov. In hkrati priznal, da niti sami v policiji nimajo pravih rešitev. "Soočamo se z nasiljem tolp, v katerega so vpleteni otroci. Kaj bomo naredili, da to preprečimo?"

Ameriška Faludža

Guverner zvezne države New York Andrew Cuomo je sklenil, da je čas za uvedbo izrednih razmer in s posebnim ukazom namenil skoraj 139 milijonov dolarjev (slabih 118 milijonov evrov) za preprečevanje nasilja z orožjem in preventivne programe. Vse to se dogaja na podlagi že tako neobičajnega 2020, ko je v sedemdesetih mestih in okrožjih ZDA, kjer živi petina vseh prebivalcev, število umorov v povprečju zraslo za 35 odstotkov. V vseh letih pred tem je največji prejšnji skok znašal 13 odstotkov, zgodil pa se je v 1968. letu, prav tako zaznamovanem z družbenimi nemiri, ki jih je pogosto sprožilo nasilno ravnanje policistov, kar je tudi takrat pripeljalo do zahtev po reformah policije in njenega dela.

Ob tem niti podoba za 2020 še ni čisto jasna, razdrobljenost ameriške policije na 18.000 različnih precej neodvisnih agencij in lokalnih policij, ki delujejo skoraj brez enotnega nadzora, izjemno otežuje zbiranje podatkov. Poleg tega nimajo niti poenotenih meril, kam uvrstiti posamezno kaznivo dejanje (strinjajo se vsaj v opredelitvi umorov, ropov, telesnih napadov in posilstva kot nasilnega kriminala). Zato ni čudno, da bo nekoliko bolj podrobna statistika za lansko leto nared šele septembra. Toda če je število umorov presenetilo tudi črnoglede, se na drugih področjih še naprej nadaljuje dolgoletni trend zniževanja kaznivih dejanj. Lani je bilo manj ropov, manj posilstev, znižalo se je tudi število prisvajanj tuje lastnine. Družba se ne para po vseh šivih, kriminal ni v splošnem razmahu, tudi nasilna dejanja so po podatkih zvezne policije FBI narasla za obvladljive tri odstotke.

Zadnji dve leti za nekatera mesta sploh nista izjemi, saj se že nekaj časa soočajo z visokim številom umorov. Filadelfija in St. Louis sta blizu zgodovinskih rekordov po številu umorjenih, Chicago vodi po skupnem številu mrtvih v nasilnih dejanjih, kljub lanskem skoku na 770 umorjenih pa je še vedno pod krvavim 1974, ko je na njegovih ulicah v nasilju življenje izgubilo kar 970 ljudi. Krvava statistika že nekaj časa duši Baltimore, tamkajšnji mladi temnopolti Američani med 15. in 29. letom starosti so imeli več možnosti za nasilno smrt kot ameriški vojaki na vrhuncu krvavega upora v iraški Faludži. Podobne težave pestijo New Orleans pa Milwaukee, kjer bo veselje ob naslovu prvakov NBA morda nekoliko umirilo nasilje.

Temnopolti nad temnopolte

Pri tem je treba razumeti, da je število umorov v ZDA še vedno precej nižje od vrhuncev sredi sedemdesetih, v začetku osemdesetih (1980 so dosegli rekordnih 10,22 umorov na sto tisoč prebivalcev) ali na začetku devetdesetih (ko je bilo na leto ubitih več kot devet ljudi na sto tisoč prebivalcev). Potem pa se je začel še vedno ne povsem pojasnjen upad kriminala v ZDA, število umorov je začelo nekoliko naraščati šele 2015, predlani pa se je obrnilo strmo navzgor. Prav tako tudi v naštetih najbolj težavnih mestih ne gre za splošno raven nasilja, ampak za posamezne predele, kjer je umik industrije prebivalcem odvzel možnosti spodobnega zaslužka, šole so pod povprečjem, mladi pa ob vsem tem brez pravih priložnosti, kar še posebej velja za mlade moške.

To ustvarja cikel, ki ga je težko prekiniti, posebej če si mlad temnopolt Američan. Večina umorjenih v ZDA so temnopolti, ki padejo pod rokami drugih temnopoltih. Publicistka Jill Leovy je v svoji sloviti knjigi Stran geta: Resnična zgodba umora v Ameriki (Ghettoside: A True Story of Murder in America) zapisala, da "moški afriški Američani obsegajo le šest odstotkov vseh prebivalcev, a kar 40 odstotkov vseh umorjenih". Čeprav se je osredotočila na južni Los Angeles, še eno težavno urbano območje, prepredeno z nasiljem, in čeprav je pisala pred izbruhom vsesplošnega ogorčenja zaradi policijskega obravnavanja (in pobijanja) temnopoltih (knjiga je izšla 2015), pa v njej podrobno zajame razkorak med policijo in temnopolto skupnostjo. Ter opozori na globoko nezaupanje slednje do varuhov reda in miru, pa na nizko raven rešenih primerov, kar ohranja strah v skupnosti pred maščevanjem storilcev.

Samo med 1980 in 2013 je bilo umorjenih 262.000 temnopoltih moških, več kot štirikrat več od vseh padlih Američanov v Vietnamu. Kriminologi že desetletja razpravljajo, kaj je vzrok za to, odgovor se verjetno skriva v zmesi revščine, nestabilnih družin, razširjeni uporabi mamil v getih urbanih središč, v katere so temnopolte stlačile rasistične urbanistične politike in kjer policija svojega dela na opravlja dovolj temeljito. Geslo "Življenja temnopoltih so pomembna!", ki je lani odmevalo po ameriških ulicah, ni bilo namenjeno samo odnosu policije do živih temnopoltih Američanov, pač pa tudi do mrtvih. Policisti v ZDA v povprečju razrešijo tri od petih umorov, v časih ameriškega apartheida pa je bilo značilno, da so se manj ukvarjali z umori temnopoltih. Sedaj so večja težava pomanjkanje denarja ter preslaba selekcija in urjenje policistov, rezultat pa je podoben. Če so v rasističnih tridesetih letih dvajsetega stoletja v Misisipiju odkrili le 30 odstotkov morilcev temnopoltih, so jih v Los Angelesu v devetdesetih 36 odstotkov, v Baltimoru pa v 2015 le 30,5 odstotka.

Leovyjeva ameriški pravosodni in policijski sistem primerja s šolskim nasilnežem, "ljudi nadleguje zaradi malenkosti, ob umoru pa je razkrit kot strahopetec. Množico mladih temnopoltih vlači skozi svoj ustroj, a jih hkrati ne zaščiti pred poškodbami ali smrtjo." Po besedah Jona Fasmana, ki je za časnik The Economist pisal o položaju v St. Louisu, to pomeni hkrati preveč in premalo policijskega dela. "Policija ljudi zapira zaradi prestopkov, kot je popivanje v javnosti, smetenje, stvari, ki drugih ne prizadenejo zelo močno. A hkrati ne razrešijo umorov, zato se ljudje sprašujejo 'čas imate zapirati ljudi, ker pijejo pivo pred hišo, ne veste pa, kdo je umoril mojega sina?', kar skali odnose med varuhi reda in skupnostjo." Richard Rosenfeld, profesor kriminologije na univerzi Missouri-St. Louis, pravi, da to "povzroča problem kure in jajca – ko se raven nasilja zniža, so ljudje bolj pripravljeni sodelovati s policijo, saj je soseščina bolj varna. Toda kako znižati raven nasilja, ko ni tega zaupanja?" Zato so nekatera mesta bodejo s tako zakoreninjeno ravnijo kriminala.

Razbita okna in razkrojeno zaupanje

Mnogi policisti se še vedno držijo urbanega mita o politiki razbitih oken, ki so ga razvili v New Yorku. Kriminologa George Kelling in James Wilson sta v začetku osemdesetih v časniku The Atlantic objavila njuno zamisel, da znamenja razpadanja ("razbita okna") in nereda kažejo na razkroj posameznega območja in spodbujajo kriminal. Zato naj se policija osredotoči na manjše prekrške, kar naj bi postopoma pripeljalo tudi do znižanja števila najhujših kaznivih dejanj. Zamisel je v začetku devetdesetih pograbil novi poveljnik mestne policije William Bratton in s stotinami policistov ustavil zastonjkarske vožnje na newyorški podzemni, preganjanje drobnega kriminala pa jih je pripeljalo do storilcev večjih kaznivih dejanj. Koncept so nato razširili na celotno mesto, število kaznivih dejanj se je zmanjševalo in slavili so uspeh.

Toda kasnejše analize so pokazale, da je šlo bolj za naključje kot resnično povezavo, saj je raven kriminala upadala po vseh ZDA, ne samo v New Yorku. Celo v Los Angelesu, čeprav je bila tamkajšnja policija sredi hudega korupcijskega škandala in na spodnjem robu zmožnostim, da opravlja svoje delo. A se je v obeh mestih število kriminalnih dejanj podobno hitro zniževalo. Ta še danes ne povsem pojasnjen padec je vseeno dal krila teoriji ničelne tolerance, po kateri je policija s trdo roko prečesavala mesto, pravosodje pa še s tršo ljudi obsojalo na dolge kazni tudi po le treh razmeroma nenevarnih kaznivih dejanjih in trpalo že tako natlačene zapore. V New Yorku so dobili rasistično policijsko načelo "ustavi in preišči", ko so menda naključno in brez pravega razloga pretipali ljudi na ulicah. Kasnejša analiza je pokazala, da je bilo od vseh naključno ustavljenih manj kot petnajst odstotkov belih, več kot polovica je bila temnopoltih, tretjina latinosov.

To je samo še pospešilo razkroj zaupanja med policijo in temnopolto skupnostjo in okrepilo težavno delo prve pri preganjanju storilcev najhujših kaznivih dejanj. Hkrati je iskanje vzrokov za naraščanje števila umorov podobno težavno, kot je bilo za njihovo upadanje, še posebej, ker je kriminal vedno izjemno lokalno usmerjen. Tokratna rast je po besedah Rosenfelda osredotočena predvsem na pretežno revne temnopolte četrti, ki so se že pred pandemijo soočale z nadpovprečnim številom nasilja z orožjem. Hkrati pravi, da je bil porast splošen, v študiji za nevladno organizacijo Svet za kazensko pravičnost so našli le malo mest, kjer niso zabeležili opaznega povečanja števila umorov. Kar povezujejo s s stresi in razkrojem, predvsem zamrtjem družabnega življenja, hitrim skokom nezaposlenosti in ustavitvijo sodnih procesov, ki jih je prinesla pandemija.

Upad morale

Precejšnje povečanje se je v podatkih pojavilo po uboju Georgea Floyda. Ko je ta lani prelil kapljo čez rob in sprožil proteste po vsej državi ter zahteve po policijski reformi, so se na udaru znašli tudi policisti. Sociolog in kriminolog Peter Moskos trdi, da sta stres in zastoj gospodarstva nedvomno vplivala na dogajanje, a sta le "šibki pojasnili za nenaden vzpon nasilja." V časniku Wall Street Journal je zapisal, da so leta z nižanjem ravni kriminala v zavesti ljudi znižala pomen njegovega preprečevanja, vse več pozornosti pa se je usmerjalo na delovanje policije in rasne napetosti ob uporabi sile. Takšno delovanje pod drobnogledom javnosti naj bi znižalo število aretacij, hkrati pa naj bi storilci manjših prekrškov postali veliko bolj odločni in se vse bolj upirajo privedbi. Zato naj bi se policisti raje izogibali konfliktom, ki bi lahko prerasli v uporabo sile in kritike javnosti ali celo sodne procese proti njim.

Moskos opozarja tudi na lokalne dejavnike, kot je znižanje števila zapornikov v New Yorku in reformo politike določanja sodnih varščin, kar je samo januarja 2020 pomenilo, da so iz zaporov izpustili okoli tisoč ljudi. Aprila lani se jim je pridružilo še 1.500, da bi tako omilili širjenje koronavirusa po zaporih. Upočasnilo ali celo povsem zamrlo je tudi delo sodišč, tako da so lani izpustili 40 odstotkov ljudi, aretiranih zaradi nedovoljenega posedovanja orožja. Hkrati se je ob pritisku javnosti za 90 odstotkov zmanjšalo število ukrepov iz nabora strategij razbito okno. "Moč zastraševanja je pogosto precenjena, toda umik tolikšnega dela policijskega in kazenskopravnega sistema v New Yorku se je moral poznati," je prepričan. Podobno naj bi veljalo za druga mesta, ki so se ob policijskih ubojih temnopoltih soočala z jeznim odzivom javnosti, kar naj bi prineslo upad morale med varuhi reda ter redčenje njihovih vrst.

"Klici po odgovornosti policije ne povzročajo večjega števila umorov in drugega nasilja. Nevarnost se pojavi, ko se protipolicijsko razpoloženje razširi do točke, da policija sama postane glavna težava, ne pa nujen del za vzdrževanje javnega reda in varnosti," meni Moskos. Najbolj zagreti naprednjaki so zahtevali odvzem denarja policiji, ali pa celo njeno ukinitev. Pri slednjem ni šlo samo za idejo kakšnega radikalnega protestnega krožka, mestni svet Minneapolisa je lani junija dejansko izglasoval ukinitev policije, a so si potem po tihem premislili. „Vzemimo denar policiji!“ je bilo morda dobronamerno, a hkrati eno najbolj trapastih političnih gesel zadnjih let, saj je republikancem kljub nacionalni katastrofi v obliki Donalda Trumpa ponudilo svarilo volivcem, da jih bodo „demokratski komunisti“ potisnili v brezpravno anarhijo. Tako so obranili ravno dovolj kongresnih sedežev za grenenje življenja sedanji demokratski vladi.

 

Nov politični zasuk

Ameriška desnica že leta goji podobo do kriminala trde politične opcije, pri tem so tako uspešni, da so k podobnim stališčem prisilili tudi večji del demokratov. Šele upor zaradi rasizma v vrstah policije – ta ni izmišljen, denimo v St. Louisu imajo dva policijska sindikata, temnopolti policisti imajo namreč svojega – je omogočil, da so je lahko kot veljavna politična možnost pojavil tudi nadzor nad delom varuhov reda. Toda sedanje naraščanje števila umorov že kaže posledice, republikanci glasno vpijejo, da se dogaja v mestih, ki jih vodijo demokrati. V tekmi za demokratskega županskega kandidata New Yorka pa je nekdanji policist Eric Adams, ki je nastopal s slogani o okrepljenem delu policije, prepričljivo ugnal naprednjaške kandidate, ki so hoteli del denarja policije preusmeriti k drugim službam, na primer socialnim programom.

"Prepričevanje volivcev, naj se pomirijo, saj je raven kriminala še vedno precej nižja, kot je bila v devetdesetih, deluje samo v mehurju tviter aktivistov," ugotavlja kolumnistka Washington Posta Helaine Olen. Kot pravijo vedenjski strokovnjaki, človeški spomin ne seže zelo daleč nazaj, zato je tudi še sprejemljiva raven do nasilnega vedenja precej nižja, kot je bila pred tremi desetletji. Poleg tega aktivisti levice radi spregledajo, da tudi sami temnopolti ob vsem nezaupanju do policije še bolj sumničavo gledajo na pozive k njeni ukinitvi ali na globoke reze v njene proračune. V junijski anketi jih je 70 odstotkov porast nasilnega kriminala označilo za hudo krizo, ne le kot težave.

Seveda držijo tudi očitki, da volivci radi razmere ocenijo slabše, kot so v resnici, k čemer jih spodbuja tudi medijsko nagnjenje do krvavih zgodb za dviganje naklad in gledanosti. Poleg tega jih je lažje predstaviti, kot pa veliko resnejše, a manj očitne nevarnosti. Ob vsem porastu nasilja je bilo lani umorjenih okoli 20.000 ljudi, precej manj od 45.000, ki so umrli, ker niso imeli zdravstvenega zavarovanja. Ali okoli 100.000 žrtev onesnaženega ozračja. Naslov "Težave z dihanjem povzročile smrt soseda termoelektrarne" je precej manj vzburljiv kot "Zablodela krogla usmrtila dojenčka".

Ideološka lobotomija 

V ozadju vsega dogajanja je večna, globoka in vedno bolj krvaveča rana ameriške družbe, prepojenost z orožjem. Kot je lani zapisala kolumnistka New York Timesa Maureen Dowd, so Američani "pripravljeni sprejeti občasna človeška žrtvovanja bogovom sprožilca, da lahko ohranimo bizarno prepričanje o neoskrunljivem drugem amandmaja k ustavi (ki dovoljuje posedovanje orožja, op. p.)." Krivda za to pa je treba pripisati izključno ameriški desnici, ki je pod vplivom amoralnega in skorumpiranega orožarskega lobija, zapakiranega v razvpito Nacionalno strelsko zvezo (NRA), vprašanje orožja spremenila v ključni del političnih delitev. In skrbi, da lahko ameriški trgovski centri nedaleč od kruha prodajajo tudi revolverje in polavtomatske puške.

Lani so Američani legalno kupili rekordnih 39,7 milijonov kosov orožja, republikanci pa v zveznih državah, kjer imajo oblast povsem v rokah, še lajšajo dostop do njega in omogočajo njegovo nošenje brez posebnih dovoljenj. Medtem ko širijo basni o oboroženih civilistih, ki bodo ustavili slabe fante, hkrati v kongresu preprečujejo financiranje raziskav, ki bi ovrgle tovrstno mitologijo. Čeprav je dovolj že nekaj zdrave pameti in pogled na statistike, po katerih so ZDA daleč pred vsemi drugimi državami po številu nasilja z orožjem. In po katerih po njem prednjačijo zvezne države z najbolj lahkotnim odnosom do njega. V zvezni državi Illinois so samo januarja letos prodali milijon kosov orožja, mnogi so brez dvoma končali v Čikagu. Čeprav ima mesto, ki se utaplja v številu umorov, precej strožje omejitve pri dostopu do njega.

Tu se skriva opozorilo za Slovenijo, saj tovrstna ideološka lobotomija prodira tudi v naše politične razmisleke. Iz največje stranke na domači desnici, kjer že leta pridno kopirajo tudi najbolj skrajne politične in propagandne prijeme ameriških republikancev, se širijo tudi tovrstne neumnosti o oboroženih državljanih kot braniku pred kriminalom. Pri čemer je njihov glasnik kar piarovec ministrstva za – kulturo ...