V smrtonosnih konfliktih največkrat trpijo prav nedolžni civilisti. V Gazi in Izraelu ni nič drugače. Stotine otrok, nedolžnih, še premajhnih, da bi lahko razumeli krutost vojne, je padlo pod uničujočimi raketami, ki so priletele v varna zavetja njihovih domov in jih izbrisale z obličja zemlje. Oboroženi spopadi povzročajo neopisljivo trpljenje, ne glede na to, kaj je storjeno, da bi ga preprečili, in ne glede na to, kako dobro se spoštuje mednarodno humanitarno pravo.
Palestinska novinarka Maram Humaid že od začetka konflikta med Izraelom in Gazo aktivno poroča za Al Jazeero o stanju v Gazi, njene pripovedi pa so pretresljive, žalostne in nepredstavljive. Kot je pojasnila, se iz spanca zdaj zbudi ob zvoku bombardiranja, ki se neprekinjeno nadaljuje zadnjih par noči. Vsak dan se zbudi v drugi hiši, ker je tista, v kateri je spala, uničena, kar se pa nikoli ne spremeni, so zvoki in vonj po smodniku.
Njen dom je bil prvo noč bombardiranja močno poškodovan, zato se je z družino preselila k staršem. Varno zavetje je trajalo le malo časa, takoj naslednjo noč je namreč raketa uničila stavbo zraven, poškodovala pa tudi njihovo, zato so jo morali zapustiti. Tako so se vselili v dom tašče in tasta, tam jih je zavetje zaenkrat poiskalo kar 40, vendar kot je sama opisala, "se zdi, kot da nam izstrelki sledijo – z vsakim udarcem so bližje – in zmanjkuje nam krajev, kamor bi lahko pobegnili".
Najhuje je bilo v torek zjutraj, vstala je, da bi zmolila fadžr, molitev pred sončnim vzhodom, nato pa se je ulegla k svojemu dvomesečnemu sinčku, ki je, ne zavedajoč se groženj, sladko spal. Le nekaj kratkih minut kasneje so okna odletela, Maram in njenega sinčka pa so prekrili drobci stekla, ki se je razpočilo na tisoče majhnih delčkov, ko je raketa udarila v stavbo. "Instinktivno sem pokrila njegovo drobno telo s svojim, ga zgrabila in stekla, ves čas pa sem kričala po svoji osemletni hčerki," grozljive trenutke opisuje Maram. V tistem trenutku namreč ni vedela, kje so preostali člani njene družine, ali so sploh še živi. Vendar je, na vso srečo, njena hči bila sicer v vidnem šoku, a nenazadnje vsaj živa. "Z možem sva jo objemala, da bi jo čim bolj potolažila, saj sva vedela, da ji tako lahko ponudiva vsaj malo tolažbe."
Bombardiranje je kmalu prenehalo, a bolečina je ostala. Prvemu izstrelku je kmalu sledil še drugi, tokrat močnejši. Pred njihovimi očmi se je zrušila sosednja stavba brez predhodnega opozorila. Kaj pa lahko nemočni ljudje proti ogromnim in smrtonosnim izstrelkom sploh storijo?
"Tekli smo k sosedom, se pokrili in čakali. Trenutki čakanja na drugi, večji udarec so bili nevzdržni," piše Maram. "Močno sem prijela svoje otroke in njuna obraza obrnila proti svojim prsim, da bi ju zaščitila pred prahom in eksplozijami."
In če je mislila, da se ne more zgoditi še kaj hujšega, jo je že zvečer krutost konflikta prepričala v nasprotno. Raketa je zadela stavbo, v kateri se je nahajala z družino. "Naši kriki so napolnili prostore med zvokom razbijanja stekla in predmetov, ko se je prah polegel, smo videli, da je bilo vse okoli nas uničeno, pohištvo pa pokrito z ruševinami. Na hitro smo vzeli svoje stvari in odšli," razlaga Maram.
"Mislila sem, da bo dom mojih staršev varen. Mislila sem, da bo stanovanje moje tašče in tasta varno. Toda kam naj gremo naprej? V Gazi ni doma, ki bi bil varen."
"Smo vsi še živi?"
"Kdo je izgubil prijatelja? Kdo je izgubil družino? Kdo je izgubil dom?" se sprašuje Ruvaida Amer vsako jutro, ko vstane. Ruvaida je za Al Jazeero opisala, kakšno je trenutno življenje v Gazi, kjer se najprej, ko se zbudijo, ozrejo okoli sebe, da bi se prepričali, če so še živi.
"Spominjamo se čudovitih krajev, ki smo jih obiskali na območju Gaze, kjer se pesek stika s penečim se morjem. Preigravamo svoje spomine in jih poskušamo ohraniti v upanju, da jih bomo nekega dne spet doživeli," piše Ruvaida. Vendar stvar, ki se je najbolj bojijo, še zdaleč niso bombe, ki sejejo smrt okrog njih, temveč jim nad glavo visi veliko težje vprašanje. "Kako bomo pa preživeli, če ne bomo imeli hrane?"
Nihče namreč ni načrtoval, da bi kupili zaloge, preden se je to začelo, zdaj pa morajo vsako jutro preveriti zaloge hrane, vode, da bi videli, če bodo sploh imeli dovolj za en dan, jutrišnji dan pa je jutrišnji problem. Tudi če imajo zaloge mesa, se zdaj bojijo, da se bo tudi to med izpadi elektrike pokvarilo, kar bo njihovo že tako grozno situacijo še bolj poslabšalo.
"Mama je vajena starih dobrih časov, ko so izpadi trajali le osem ur," piše Ruvaida. A kaj, ko zdaj izpadi ne trajajo osem ur, temveč veliko, veliko več. V tem času pa se vse pokvari. Morda bi lahko kdo šel po hrano, nadaljuje, vendar se bojijo poslati koga izmed bližnjih, ker se mogoče ne bo nikoli več vrnil. "Misel, da bi izgubili družinskega člana, ker je šel ven po kaj takega, je neznosna."
Sicer pa zaradi vsega dogajanja tudi nimajo veliko apetita. Bolečina, ki jih obdaja, novice o ubitih prijateljih, sodelavcih, znancih in neskončne eksplozije namreč na dopuščajo časa za premislek o hrani, kaj šele za obedovanje. Vendar se kljub temu morajo ohraniti pri življenju, da ne umrejo od lakote.
V Gazi življenje brez elektrike na žalost že dobro poznajo. Zdaj je elektrike še manj, ima jo le bližnja bolnišnica, pravi Ruvaida. "Kadar smo obupani, gremo tja polnit telefone, ki jih uporabljamo čim manj, da bi ohranili baterijo. Toda, ko slišimo eksplozije, moramo vedeti, kaj se dogaja. Kdo je bil ranjen? Ali je kdo umrl?" Skrbi jo, piše, kako dolgo bodo kritični bolniki, ki so odvisni od sistemov za vzdrževanje življenja, preživeli brez elektrike.
Skrbi seveda ob tem ni konec, hrana in elektrika predstavljata največje skrbi, kaj pa voda? "Oče nas vedno znova opominja, naj vodo uporabljamo varčno, ko jo nujno potrebujemo," je zapisala. Toliko skrbi, rešitev pa od nikjer. "Skoraj ne vem, za kaj me najbolj skrbi, najbolj pa to, ali bomo z družino preživeli, ali bo z nami in našimi bližnjimi vse v redu."
Najhujši, pa pravi, so dnevi, ko ne delujejo omrežja. Več ur ne morejo priti do nikogar, da bi se prepričali, ali je živ, in tako čakajo, čakanje pa je neznosno. "Ali je to Izraelov cilj? Izolirati Gazo od sveta, da nihče ne bi videl zločinov, ki se tu dogajajo?" se sprašuje Ruvaida.
