Knjiga je orožje, pošlji jo na sodišče

Boltonovi spomini Soba, kjer se je zgodilo (Room Where It Happened) so napovedovali precej burna razkritja, še preden so začeli curljati v javnost. V sredo jim je izjemno reklamo naredilo pravosodno ministrstvo, ko je zahtevalo sodno ustavitev prodaje knjige, ki jo je založba Simon & Schuster že poslala v knjigarne. Že dan prej so vložili tožbo, v kateri trdijo, da Bolton ni dokončal celotnega postopka preverjanja vsebine, ki je nujen, če je avtor imel dostop do državnih skrivnosti. Zaostrovanje sodnega boja so podkrepili s trditvijo, da bi "objava škodovala nacionalni varnosti".

Sodišče bo danes odločalo o začasni prepovedi razširjanja dela, pravni strokovnjaki pa so menili, da bo takšen poseg tik pred zdajci težko uspešen, iz praktičnih in ustavnih razlogov. "Tako kot je pogosto pri Trumpovi vladi, gre tudi tukaj za veliko besed in malo dejanj. Sodna zahteva v resnici ni namenjena sodišču, ampak predsedniku," je prepričan Ben Wizner, pravnik pri Ameriškem združenju za državljanske svoboščine (ACLU). Vrhovno sodišče je namreč že razsodilo, da prvi amandma k ustavi, ki ščiti svobodo izražanja in tiska, močno omejuje ustavnost vladnih zahtev po prepovedi izdaje dela, tudi če te temeljijo na pravilih, kot veljajo za Boltona.

Tudi založba Simon & Schuster je grožnjo označila za "lahkomiselno, politično motivirano vajo jalovosti". Po njihovih besedah so knjigarnam poslali že več sto tisoč izvodov knjige, ne samo v ZDA, pač pa tudi v tujino. Zato bi tudi sodna potrditev zahteve po prepovedi njenega razširjanja dosegla bore malo. Ni pa nemogoče, da vrhovno sodišče zaseže izkupiček od prodaje knjige kot kazen, ker avtor ni v celoti upošteval dogovora, da mora opraviti pregled rokopisa. Kar pomeni, da bi lahko Bolton ostal tudi brez dveh milijonov dolarjev, ki jih je prejel kot predujem.

Finska je del Rusije

Trump, ki svet vrednoti samo skozi denar, bi tako dobil nekaj tolažbe, toda politično eksplozivna knjiga dobrih pet mesecev pred volitvami še dodatno načenja njegovo že tako močno razžrto podobo. Bolton v njej opisuje, kako naj bi se navzven najbolj zvesti kimavci predsedniku posmehovali za hrbtom, kar bo najbolj žgalo krhek ego nekdanjega zvezdnika resničnostne televizije. Bolj obremenjujoče so trditve, da je trgovinska pogajanja in kriminalne preiskave pogosto zlorabljal za svoje politične interese, zato bi morali poslanci ustavno obtožnico razširiti precej preko dogajanja, povezanega z Ukrajino.

Bolj kot je njegova vlada vlagala tožbe, bolj v javnost kapljajo uničujoči zapisi iz knjige. Tudi konservativni Wall Street Journal je objavil, kako naj bi kitajskega predsednika Šija Džinpinga nagovarjal, naj mu pomaga pri izvolitvi z nakupi ameriških kmetijskih pridelkov, pri čemer naj bi varnostne interese države povsem podredil svojim političnim ciljem, hkrati pa povsem zanemaril kitajske kršitve človekovih pravic. Podobno naj bi se vmešaval v sodne procese proti velikim kitajskim in turškim podjetjem, "dela osebne usluge diktatorjem, ki so mu všeč", trdi Bolton. Po njegovih besedah je oviranje sodnih postopkov njegov način delovanja.

Kritiki sicer močno konservativnega Boltona, ki sodi v neokonservativno krilo republikanskih zunanjepolitičnih jastrebov, so ga nemudoma napadli, zakaj je molčal med postopkom odstavljanja predsednika, ko je spodnji dom kongresa sestavljal obtožnico proti njemu. Namesto tega je svoj gnev in obtožbe raje prihranil za dva milijona honorarja, ki se utegne še odebeliti, saj je knjiga še pred začetkom prodaje skočila na prvo mesto Amazonove lestvice uspešnic. Čeprav je že veliko del opisovalo razmere v Trumpovi Beli hiši, pa je nekdanji svetovalec za nacionalno varnost do zdaj najvišji funkcionar, ki je sodeloval pri najbolj občutljivih zunanjepolitičnih odločitvah.

Tako lahko našteva vse, od osupljivih banalnosti, ko Trump ni vedel, da ima Velika Britanija jedrsko orožje, za Finsko pa je menil, da je del Rusije, pa do strateško katastrofalnih vzgibov, kot sta želja, da ZDA umakne iz zveze Nato, in razmišljanje, da bi napadli Venezuelo. Namočil je tudi zunanjega ministra Mika Pompea, sicer predsednikovega pridnega kimavčka, ki naj bi mu med pogajanji s Severno Korejo za hrbtom pošiljal sporočila, da "samo serje", celotna pogajanja pa označil za vnaprej obsojena na neuspeh.

Zanimivo kadrovanje predsednika

Trump seveda ni ostal tiho, kot vedno pa je uporabil svoje 280-črkovno orožje. Zadnje dni se vrstijo tviti, v katerih je Boltona označil za "prismojenca", "nesposobnega", "zmešanca", "zlovoljnega dolgočasnega bedaka", njegovo delo pa za "zbirko laži in izmišljenih zgodbic". Pridružili so se mu tudi njegove najbolj zveste oprode, Peter Navarro, predsednikov svetovalec za trgovino in proizvodnjo, je knjigo označil za "maščevalni pornič washingtonskega močvirja", Boltona pa za prodano dušo, ki laže v zameno za kup denarja. Svetovalec za družbene medije Dan Scavino pa je zapisal, da "ni hujšega od zlovoljnega, arogantnega, egoističnega in na sploh bednega vojnega hujskača, ki je bil odpuščen". 

Kar daje zanimivo sliko Trumpove kadrovske politike. Za svojega nekdanjega pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa je dejal, da "ni bil duševno usposobljen za to funkcijo", prejšnjega zunanjega ministra Rexa Tillersona je odpravil z "neumen kot kamen", nekdanji obrambni minister Jim Mattis je "najbolj precenjen general na svetu", nekdanji šef osebja John Kelly pa "ni zmogel svojih nalog". Kar je Ezra Klein iz časnika Vox povzel z besedami, da "po Trumpovih tvitih sodeč, zaposluje bedake in izdajalce ... vražji predvolilni nagovor za desnico".

Hvala in strup dveh Mary

Izbruh okoli Boltonove knjige je slaba novica za Mary Jordan iz Washington Posta, ki jo je spoznalo kar nekaj Slovencev. Pulitzerjeva nagrajenka je nekaj let pridno zbirala ozadja zgodbe o Melanii Trump, vse od dni, ko je bila še Melanija Knavs. Njena knjiga Umetnost njene kupčije (The Art of Her Deal) je narisala podobo prve dame kot sfinge iz Slovenije, skrivnostne ženske, ki skoraj ne govori in nenehno briše svojo zgodovino, za njo ostaja komaj vidna sled. "V treh desetletjih kot poročevalka z vsega sveta sem pisala o ljudeh, ki so neradi privolili v to ali so bili samotarski. To vključuje vodjo mehiškega kartela in japonsko princeso. Toda nič se ne more primerjati s poskusom razumeti Melanio," je zapisala.

Označila jo je vse prej kot krhko, ne list, ki ga je tok potegnil v Belo hišo, ampak Trumpovo svetovalko, ki ga je spodbujala k predsedniški kandidaturi, mu pomagala izbrati Mika Penca za podpredsednika (ker nima dovolj ambicij in ga ne bi ogrožal), prepričala naj bi ga, da je opustil politiko zapiranja otrok na južni meji. Toda hkrati se je pridružila njegovim teorijam zarote, da je bil Barack Obama rojen v Keniji in zato ne bi smel biti predsednik. In tako kot Hillary Clinton pred njo je izpodbijala verodostojnost žensk, ki so njenega soproga obtožile spolnih zlorab. Toda kritik New York Timesa Dwight Garner pravi, da se je Jordanova "pri iskanju plati zgodbe svojega subjekta tako upogibala, da bo morda rabila kiropraktika".

Kot kaže, pa bomo morda kmalu govorili o drugi Mary, Mary Trump. Nečakinja ameriškega predsednika naj bi po napovedih poleti izdala "srhljivo in opolzko" knjigo o slavnem stricu z naslovom Preveč in nikoli dovolj: Kako je moja družina ustvarila najbolj nevarnega človeka na svetu (Too Much and Never Enough: How My Family Created the World’s Most Dangerous Man). Založnik je znova Simon & Schuster, znova so v zraku grožnje s sodišči in prepovedmi, znova predprodaja na Amazonu strmo narašča. Mary Trump naj bi razkrila težavne družinske odnose in početje mladega Donalda, hkrati pa je menda vir, ki je pognal slovito zgodbo New York Timesa o davčnih spletkah družine Trump, s katerimi je Donald dobil vsaj 413 milijonov dolarjev od svojega očeta.