Kapitan Brkuljić prvi prispel na kraj nesreče: 'Slišali smo žensko, ki je stokala od bolečin'

"Prizorišče nesreče je bilo grozno. 1,5 milje južno od Splitskih vrat smo v sredo v temni noči okoli 22.40 na ladji luške kapitanije prižgali žaromete in zagledali tragedijo. Gumenjak je premetavalo po morju, videli smo poškodovane ljudi, vse je bilo krvavo. Slišali smo žensko, ki je stokala od bolečin, težko je dihala, komaj je prišla do sape. V hrvaščini nam je rekla, da je ne smemo premikati, da se je ne smemo dotikati, tožila je, da jo zelo bolijo hrbtenica in pljuča. Ni bila v dobrem stanju. Ostali potniki so bili v popolnem šoku, čakali so, da jim pomagamo, da jih rešimo iz gumenjaka," je za Slobodno Dalmacijo pripovedoval kapitan iz Milne, ki je s kolegom iz luške kapitanije Jurico Markusovićem prvi prispel na prizorišče nesreče, v kateri sta trčila desetmetrski gumenjak in 13-metrski motorni čoln. 

Luške kapitanije opravljajo nadzor plovbe, iščejo in rešujejo ljudi na morju, opravljajo inšpekcijski nadzor plovbe, vodijo ladijske registre, opravljajo kalibracijo čolnov, registrirajo čolne, izdajajo pomorske knjižice ipd. Brkuljić pravi, da je v 30 letih dela na ladji bil priča številnim tragičnim pomorskim nesrečam, toda ni skrival dejstva, da ga je tokratna nesreča kar precej pretresla. 

Vodja luške kapitanije Željko Kuštera je dejal, da je bilo na gumenjaku dolžine 11 metrov, registriranem za prevoz potnikov, 12 potnikov in dva člana posadke, na drugem plovilu – motornem čolnu, torej gliserju, ki je registriran za zasebne potrebe in dolg 13 metrov, pa dve osebi. Hrvaška policija je včeraj sporočila, da je med vsemi potniki bilo 12 tujih državljanov. 

Na klic o nesreči so se takoj odzvali, v 15 minutah so prišli na kraj nesreče in na motornem čolnu zagledali prvi dve osebi, ki sta vpili, da sta v redu, je pripovedoval kapitan. "Napotili sta nas do gumenjaka, kjer pa so bile huje poškodovane osebe. Približno 50 metrov stran smo zagledali gumenjak. Slišal sem, da so nekateri tujci, zato sem jih v angleščini pozval, naj nemudoma povejo, kdo je huje ranjen. Tisti imajo prednost pri reševanju in prevozu v bolnišnico. Na kopnem so bile že pripravljene reševalne enote. Vseh v prvi vožnji nismo mogli prepeljati do reševalcev. Iz gumenjaka smo tako prepeljali sedem oseb, pet tujcev in dva Hrvata." Ostale potnike iz gumenjaka in gliserja pa je rešila policija, ki je prispela pet minut za njimi. 

V teh trenutkih, pravi kapitan Nikola, ki je bil že večkrat nagrajen za uspešne reševalne akcije, morate hitro reagirati. Dejal je, da se v tokratni nesreči ni oziral nase, na kri, ki je bila povsod po njegovi beli majici in kratkih hlačah, medtem ko je reševal poškodovance. Kolikor se v tisti bitki s časom spomni, je večina potnikov bila poškodovana. 

Kapitan navaja, da naj bi bila to prva vožnja ponesrečencev. Pravi, da jih je mnogo razočaranih nad sistemom podeljevanja skiperskih dovoljenj, saj voditelji čolnov po sedmih dneh od začetka tečaja že upravljajo plovila in vozijo potnike. In nimajo izkušenj, dodaja in se sprašuje, ali je bil to morda vzrok tudi v tem primeru. Odgovarja, da je "težko reči, a dejstvo je, da tisti, ki dobi dovoljenje, nima niti prave prakse. Mogoče ima kandidat za skiperja na voljo eno uro za ogled ladje, kaj več pa ne."

Prebivalci Milne svojega kapitana ustavljajo na ulici, ga nagovorijo in mu čestitajo za srčno dejanje. Ponosni in veseli so, da imajo v svojih vrstah takšno osebo. Brkuljić na to odgovarja: "Nisem nobena zvezda. Jaz samo opravljam svoje delo. V 30 letih sem bil priča številnim nesrečam, zelo težkim in lahkim. V vseh situacijah moraš ostati miren. Rešiti moram ljudi, to je moja naloga."