Če sta druga svetovna vojna in atomska bomba vplivali na nastanek organizacij, kot so Združeni narodi, Svetovna trgovinska organizacija in številne druge, ki so bile mišljene kot orodje za mirno reševanje sporov, se zadnje čase svet sprašuje – so sploh še učinkovite? Digitalizacija je prinesla svetovno hitre povezave, ne samo med državniki, ampak tudi med ljudmi, in je resnično pospešila globalizacijo. Ta pospešek je bil tako izrazit, da pogosto znanstveniki in politiki niso sledili internacionalizaciji problemov in želja.
Če smo pred 50 leti lahko govorili o težavah v državah ali med državami, je možnost globalne nuklearne katastrofe iz slovarja odpravila pojem nevtralnosti držav in nevmešavanja v mednarodne krize. Danes, po pospešenih globalizacijskih tokovih, je to še bolj izrazito, od požarov v Amazoniji, Avstraliji, ki bi bili pred 50 leti mogoče omenjeni proti koncu dnevnih poročil, do lokalnih političnih težav, s katerimi se spopadajo v Indiji, ljudje imajo dostop do hipnih informacij. Pravice žensk, LGBT-populacije, verske svobode, vse te imajo na vpogled kjerkoli po svetu, politiki ne morejo več skrivati in prikrivati svetovnih nazorov.
Samir Saran iz Observer Research Foundationa trdi, da so začele tehnologije, ki poganjajo četrto industrijsko revolucijo, preoblikovati geopolitično pokrajino, in "neizogibno bo izbruhnil nov svetovni red". Toda ugotavlja, da se četrta industrijska revolucija razlikuje od preteklih tehnoloških dob iz štirih ključnih razlogov: digitalne tehnologije so preoblikovale vse vidike človeškega življenja; geopolitike ne oblikujejo več samo države, temveč tudi velike tehnološke platforme, nedržavni akterji in digitalno mobilizirane skupnosti in posamezniki; obseg in hitrost tehnoloških premikov sta brez primere; in zdaj živimo na "platformi planeta", v katerem elementi družbe, kot so identiteta, trgi in politična udeležba, presegajo trde meje.
"Skupaj bodo ti štirje trendi pomagali oblikovati geopolitiko naše dobe, tudi ko se skupnosti in države borijo za pogajanja o novih odnosih znotraj državnih meja med državo, podjetji in državljani," trdi Saran. Zanimivo je napredovanje teh novih odnosov, saj se novi pojavljajo tudi v mednarodnih vodah.
Nekatere spremembe izvirajo iz zelo pozitivnih gibanj: kot recimo z vključevanjem v svetovno gospodarstvo, ki je podvrženo liberalnim institucijam, kot je Svetovna trgovinska organizacija. Vsesplošen razvoj je že več kot milijardo ljudi potegnil iz revščine in ustvaril globalni srednji razred. V istem obdobju so institucije, kot so Združeni narodi, ki jih vodi Zahod, in so zajemale resnično globalno sodelovanje, dosegle trajen napredek pri zmanjševanju razvoja in pojava državljanskih vojn, nalezljivih bolezni in humanitarnih kriz. Toda pri vseh pozitivnih se ni mogoče izogniti resničnosti, da kumulativni učinek sprememb, ki jih spodbudi gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih treh desetletjih, ustvarja resnično nevarnost v mednarodnem okolju, takšno, kot je svet ni videl že od tridesetih let prejšnjega stoletja.
Svet postaja vse bolj multipolaren
Tehnološki napredek in ponovna vzpostavitev ekonomskih odnosov na globalni ravni bosta povzročila, da bo svet začel novo fazo – tisto, v kateri nezahodne sile in nekateri nedržavni akterji dobijo v roke nizkocenovna orodja, da oslabijo ZDA in zahodni svet. Država, ki bo na novo zarisala te črte in prisilila, da se tudi mednarodne organizacije preoblikujejo, je seveda Kitajska. Glede osnovnih zadev, kot so človekove pravice, ekonomsko razmerje v duhu poštenih odnosov in tudi glede spoštovanja mednarodnega prava, so med Kitajsko in zahodnim svetom majhne, a pomembne razlike.
Kitajska pri dominaciji v svojem delu sveta pomembno vpliva na ta razumevanja, saj so glede korupcije v drugih državah "bolj pragmatični", v Avstraliji so že večkrat poskušali vplivati na volitve in volilni izid, komunistična partija ima namreč precej paranoičen pogled na svet. Glavnega konkurenta vidijo v ZDA in posledično tudi v zahodni kulturi, saj je ta skoraj skoraj diametralno nasprotna, zato so že v preteklosti nastajala trenja, ponovni vzpon Rusije pa je te razpoke zgolj poglobil. Kitajska je "zdaj prešla v novo fazo širitve, z globalno mrežo pristanišč, tehnoloških iger in infrastrukturnih sredstev, ki se zdi, da so namenjena izzivanju Zahoda," je povedal predsednik inštituta Brookings in nekdanji ameriški general, John R. Allen.
Napetosti med velesilami bodo najverjetneje najbolj akutne na področjih nadzora, socialne manipulacije in človekovih pravic. Medtem ko tehnologija za množični nadzor postaja vse bolj "pametna" in vse bolj dostopna, se številne države, predvsem avtoritarne, odločajo za sofisticirane vse državne nadzore. Medtem ko je uradno stališče, da bi se nadzorovali kriminal in prekrški, se je recimo na Kitajskem hitro izkazalo, da imajo stvari drugačno zgodbo. Kitajska se že daljše obdobje intenzivno pripravlja na leto 2020, ko ima v načrtu polno uvedbo sistema "družbenega točkovanja državljanov". V okviru sistema bodo tako zbirali goro vseh vrst podatkov, od upoštevanja prometnih pravil do (ne)odplačevanja kreditov ali preglasnega poslušanja glasbe na vlaku. Tisti iz zgornjega dela lestvice bodo nagrajeni, nevredni zaupanja pa kaznovani. Kazen bo lahko izguba pravice do najema posojila ali nakupa letalske vozovnice.
Eden od sistemov, ki so ga že implementirali, je tako imenovani Safe (Smart) City, ki je prisoten v številnih avtoritarnih sistemih po svetu in, pozor, v Srbiji. Med obiskom srbskega predsednika Aleksandra Vučića na Kitajskem je ta potrdil zavezo za boljše sodelovanje med državama, a zgodba tega sodelovanja se je začela že pred leti. Kitajsko podjetje Huawei je namreč v Beogradu začelo pilotni projekt prepoznavanja obrazov in registrskih tablic, prvi tak strateški projekt kitajskega podjetja v Evropi. Srbija tako v Beogradu namešča več kot 1000 kamer, ki bodo avtomatsko nadzorovale promet, prekrške, obraze ljudi in še sumljivo vedenje. Kitajski je tako uspelo v Beogradu odpreti vrata v Evropo, ponuditi poceni sistem in ni spraševala, za kaj se bo uporabljal. S pomočjo ekonomskega korenčka ji je iz Balkana uspelo nase vezati Srbijo, ki je podobno kot Rusija, izbrala pragmatizem in ne pravil delovanja v Evropi in zahodnem svetu in mednarodne institucije, Komisija EU, Parlament so opozarjali brez učinka.
Tekmovanje med državami bo zmanjšalo moč mednarodnega sistema
Kot Allen še pravi, bo zmanjšani vpliv mednarodnih institucij nastal ravno zaradi odziva na zmanjšani vpliv držav in nacionalizma, ki bo to poskušal omejiti. Ponovni vzpon države kot strukturne enote mednarodnega sistema bo pripeljal do tega, da bodo države začele bolj tekmovati med seboj, ekonomske svobode bodo manjše, trgovanje bo oteženo. "Mednarodne inštitucije bodo imele vse manj vpliva in diplomacija se bo začela voditi v dvostranskih odnosih," je dodal Fjodor Lukjanov, predsednik prezidija glede zunanje in obrambne politike Rusije.
Najbolj očiten razpad mednarodnega sistema, ki naj bi temeljil na pravičnih odnosih in mirnem reševanju sporov, je nastal z Georgeem Bushem mlajšim, ki je številne državne enoznačno opredelil kot osi zla, Donald Trump pa je kot zaključek tega 20- letnega obdobja ameriške oblasti, ki je večkrat ignorirala mednarodne institucije, v govoru na 74. zasedanju Generalne skupščine ZN globalizem zavrnil in zatrdil, da prihodnost pripada domoljubom: "Prihodnost pripada suverenim in neodvisnim državam, ki ščitijo svoje državljane, spoštujejo sosede in razlike, zaradi katerih je vsaka država posebna in edinstvena." A že nekaj minut pozneje je napadel Iran in Kitajsko in ju je obtožil delovanja proti pravilom mednarodnega sistema, ki ga je sam zavrnil.
Kitajsko je obtožil kraje intelektualne lastnine in drugih nepoštenih trgovinskih praks. "Časi zlorab so minili. Dolga leta so se te zlorabe prenašale, zanemarjale in celo spodbujale. Svetovni voditelji so zaradi globalizma zanemarjali lastne nacionalne interese," je opozoril Trump in zatrdil, da je, kar zadeva ZDA, zdaj tega konec.
Amerika in Velika Britanija nista edini državi, kjer nostalgija po nacionalni identiteti narašča. V Rusiji in na Madžarskem je grožnja globalne integracije okrepila zgodovinsko zavračanje tujcev in občutek narodnega odrekanja. Njihovi voditelji so osnovo za odpor ponovno odkrili v nacionalni kulturi in identiteti. Kitajska je svoje obdobje zgodovinskega izkoriščanja zahodnih sil skrbno pripravila za krepitev domače podpore za vstop na mesto velesile, čeprav pri tem zmanjša pravice svojih državljanov.
ZDA imajo nov pogled, Kitajska je proti, Rusija išče mesto
Ti geopolitični premiki so ustvarili prostor za novo dobo "tekmovanja velikih sil", ki povečuje tveganje za vojaški spopad, in to celo na svetovnem prizorišču. Za preprečevanje te grožnje Allen poziva k okrepitvi demokratičnih, večstranskih institucij, pa tudi k konstruktivnemu dialogu med ZDA in Kitajsko. "Nobenega dela tega izziva ne bo ublažila ameriška enostranskost in nadvlada, britanski izolacionizem ali kitajski ekspanzionizem – da o ruskem revanšizmu niti ne govorimo," piše Allen.
Fjodor medtem nadaljuje, da se bo razmak od norm in sistemov 20. stoletja nadaljeval. Institucije 20. stoletja, ki jih je mednarodna skupnost poskušala prilagoditi za 21. stoletje, bodo imele še manj moči. Verjetno ne bodo razpadle ali bile ukinjene, vendar bo njihova učinkovitost upadla. Pojavljajo se novi formati delovanja, na primer dogovor OPEC + med Rusijo in Savdsko Arabijo ali tristranski forum Astane glede Sirije (Rusija, Turčija in Iran). V prvem primeru so se funkcije mednarodne institucije spremenile pod vplivom dvostranskih sporazumov med največjimi tržnimi akterji. V zadnjem primeru združevalni dejavnik ni zaupanje držav (ni ga) ali enaki interesi (v veliki meri se razlikujejo), ampak razumevanje, da brez interakcije z drugima dvema partnerjema noben od njih ne bo mogel doseči ničesar zase v Siriji.
Doda še, da na splošno obstaja razlog za pričakovanje, da bo prihajajoče obdobje v marsičem nasprotno tistemu, ki je bilo pred njim – obdobje bipolarne stabilnosti v drugi polovici 20. stoletja in unipolarne prevlade v prvem desetletju 21. stoletja . V mednarodnem sistemu se bo neizogibno pojavilo več elementov anarhije, vendar se ne bomo vrnili k modelom preteklih stoletij zaradi stalne ekonomske soodvisnosti, jedrskega odvračanja in vse hujših globalnih težav, kot so podnebne spremembe. V primeru manj formalnih zunanjih omejitev bodo morali vsaka posamezna država in njeni voditelji nositi veliko večjo odgovornost. Kaj pa bo prinesla prihodnost, ki se spreminja hitrejše, kot se je mednarodnopolitični sistem kadarkoli v preteklosti, pa pravzaprav ne ve nihče, saj bodo ravno dogovori in odnosi med državami tisti, ki ga bodo oblikovali.
A kot smo videli v odnosih Rusija – Turčija, EU – Iran – ZDA, Vietnam – Kitajska in številnih drugih, so že manjše spremembe ali incidenti te odnose obrnili ali skrhali, saj že pri določanju oblike prijateljstva niso predvidevali, da gre lahko nekaj narobe. Mednarodne institucije, ki bi te zadeve lahko uspešno reševale, so obšli in ponovno poskušali reševati odnos na dvostranski ravni. To se je zgodilo najpogosteje na račun tretje države, ki pa ji razen veliko protestiranja ni uspelo storiti veliko, mednarodne institucije pa so postale manj pomembne kot nadzor medijske niti o domačem videnju tega odnosa.
Letošnji forum v Davosu spremljamo s posebno serijo člankov. Preberite še:
'Globalizacija je šla predaleč'
'Preobrazba' kapitalizma: namesto delničarjev v središču skupnost?
Dvoličnost? Kako bo 'generacija enega klika' ohromila in onesnažila mesta.
Ali še lahko verjamemo svojim očem?
Plastični paradoks: brez materiala, ki duši svet, si težko predstavljamo življenje
Boj za okolje med aktivizmom in realnostjo: 'Rudarji, naučite se programirati'
KOMENTARJI (52)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.