"Število Wagnerjevih enot v Ukrajini se bo zmanjšalo, prav tako pa ne bomo mogli opravljati takšnega obsega nalog, kot bi si želeli," je Prigožin dejal na tiskovni konferenci v vojašnici na vzhodu Ukrajine.
"Rekrutiranje ujetnikov v naše vrste se je končalo," je dodal. Skupina plačancev namreč ne bo več novačila zapornikov za vojno v Ukrajini. Do zdaj je v vrstah Wagnerja okoli 40.000 obsojencev iz ruskih zaporov, ki so jih v zameno za sodelovanje pomilostili. Prigožin sicer ni pojasnil, čemu take odločitve, pojavljajo pa se ugibanja, če je ta poteza del naraščajočega nasprotovanja ruskih varnostnih služb proti njemu.
Ko je Prigožin začel v ruskih zaporih novačiti vojake in jim v zameno za šestmesečno služenje ponudil pomilostitev, ruski zakonodajalci niso znali pojasniti, na kakšni pravni podlagi deluje. Po ruski zakonodaji lahko namreč le predsednik pomilosti zapornike. Vendar je konec januarja, potem ko so prvo skupino obsojenih vojakov Wagner poslali nazaj v družbo kot svobodne ljudi, tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov izjavil, da so pomilostitve povsem zakonite.
Mnogi domnevajo, da Kremelj Prigožinu omogoča delovanje, vendar se ne vmešava preveč, da bi zavrnil odgovornost za prevelike izgube ali kakšna ekstremna dejanja. Grešni kozel bi tako postal Wagner, Rusi pa bi imeli čiste roke.
Odnosi med Prigožinom in Kremljem so začeli počasi razpadati, od takrat, ko se je "Putinov kuhar" imenoval za vojaško in politično rešitev konflikta v Ukrajini. Od prodajalca hot dogov na ulici do gostinskega mogotca, ki je lani po letih zanikanja priznal, da je ustanovil zloglasno skupino Wagner, je Prigožin do sedaj igral v vojni vse pomembnejšo vlogo, svoje enote pa je razporedil vzdolž vzhodne Ukrajine, kjer sodelujejo v nekaterih najhujših bitkah.
Prejšnji mesec je Wagner, sestavljen iz zgoraj omenjenih ruskih kaznjencev, zavzel ukrajinsko mesto Soledar. Bili so tudi na čelu večmesečnega boja za zavzetje sosednjega Bahmuta, kjer je potekala bitka, za katero je Prigožin dejal, da "ne poteka tako hitro, kot bi si želeli".
Prigožin ni okleval pri kritiziranju ruskega obrambnega ministrstva in večkrat dejal, da je "strašno slaba vojaška birokracija" kriva, da Wagner ni zavzel Bahmuta že do konca prejšnjega leta. "Druge enote ne izkazujejo ničesar, kar bi morale. Če bi bilo tri do pet skupin, kot je Wagner, bi zdaj že namakali noge v reki Dneper," je izjavil.
Wagner pa ni edina skupina na bojnih linijah, tam se nahaja še zasebna vojska Patriot obrambnega ministra Sergeja Šojguja, pa tudi vojska Redut oligarha Genadija Timčenka, ki je sicer prvotno bila zasnovana za zaščito plinskih polj. Poleg njih pa seveda še čečenska vojska pod voditeljem Ramzanom Kadirovom.
Od začetka vojne je bil Prigožin neštetokrat v sporu z vodstvom vojske, vključno z načelnikom generalštaba Valerijem Gerasimovom in obrambnim ministrom Šojgujem. Ti spori so ga na začetku izstrelili med vodilne provojne ultranacionaliste.
Vendar njegova priljubljenost v Kremlju očitno plahni. Prejšnji mesec je Rusija Gerasimova imenovala za vrhovnega poveljnika vojne v Ukrajini in tako zamenjala Sergeja Surovikina, ki naj bi veljal za Prigožinovega tesnega zaveznika. Več skupin za človekove pravice je poročalo, da je ministrstvo za obrambo pravzaprav prevzelo rekrutiranje zapornikov za rusko vojsko, s tem pa so skupini odvzeli glavni vir sile.
"Prigožinu ne manjka sovražnikov," je dejala Tatjana Stanovaja, vodja podjetja za politično analizo R. Politik. "Njegovi napadi na uradnike, parlamentarne poslance in politične stranke mu niso prinesli naklonjenosti med elito, ki v zadnjem času Prigožinovo samostojnost, ambicioznost in retoriko ocenjuje kot grožnjo državi."
Prigožin je torej nekdo, ki se vse bolj obnaša kot človek, ki ima resen politični vpliv. Včasih ga celo imenujejo za Putinovega naslednika. V enem od svojih zadnjih videoposnetkov je nagovoril ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega iz pilotske kabine lovskega bombnika Su-24 in ga v zameno za ozemlje v Ukrajini izzival na dvoboj v zraku. To je pokazatelj, da se Prigožin ne le šteje za enakopravnega Zelenskemu, ampak tudi ne upošteva diplomatskega protokola v mednarodnih odnosih, v skladu s katerim bi lahko samo drug voditelj države neposredno nagovoril svojega sogovornika.
