Iz pepela in prepirov zrasel razcvet

Ameriška zgodovina je polna velikih dosežkov, ki so vzniknili iz pepela velikih kriz. Državljanska vojna je odpravila suženjstvo in začela dolg in boleč postopek osvobajanja temnopoltih Američanov, sprožila je velike naložbe v železniško omrežje in visoko šolstvo. Druga svetovna vojna je spodbudila nastanek sodobnega srednjega razreda in postavila temelje za stoletje ameriške prevlade. Nov cikel naložb je prinesla tudi hladna vojna, izstrelila je vesoljski program, razvila se je računalniška tehnologija, pospešila je izobraževanje v znanosti. Žalost in jeza po 11. septembru 2001 sta povezali Američane, toda vlada Georgea Busha mlajšega te enotnosti ni usmerila v nov domač zagon, denimo v energetsko neodvisnost od bližnjevzhodne nafte. Čeprav so prav dobički od njene prodaje prek savdskih obvoznic financirali tudi skrajneže, ki so jih napadli. Namesto obsežnih spodbud za uporabo čistejših virov energije so se tisoči milijard dolarjev zlivali v militarizacijo države ter v dve dolgotrajni in dragi vojni, vse skupaj pa naj bi po analizah naprednjaškega Inštituta za politične študije ZDA stalo osupljivih 21.000 milijard dolarjev.

Busheva doktrina širjenja svobode in demokracije se je spektakularno sfižila, Irak je razvalina nekdanje države, v Afganistanu so po dveh desetletjih mednarodne koalicije na oblasti znova talibani. ZDA so v razvpitih jetnišnicah Guantánamo in Abu Ghraib ter v skrivnih oporiščih obveščevalne agencije Cia s "stopnjevanim zasliševanjem" kruto mučile na desetine ljudi in povsem zapravile vsakršno moralno avtoriteto. Po 9/11, kot Američani pravijo napadom 11. septembra, kljub nekaterim iskricam, kot je bila arabska pomlad, ne samo, da nismo bili priča napredku proti bolj svobodnemu svetu, pač pa je ta naredil korak nazaj in postal manj demokratičen. Razraščata se ozkoglednost in usmerjenost vase, vse več je avtoritarnih vzgibov. Tudi ZDA so v slabšem stanju, kot so bile pred dvema desetletjema, tamkajšnja družba je precej bolj nestrpna, globoko razklana in precej manj zaupljiva. A vse ni povsem črno, New York, glavna tarča letalskega terorizma, se je iz temnih dni izvil v nov razcvet najpomembnejšega mesta vsaj na ameriškem kontinentu.

 

Eksplozivna mešanica

Takratni župan Rudy Giuliani je le nekaj ur po padcu dvojčkov svetovnega trgovinskega središča napovedal "ne bomo samo obnovili (mesta), postali bomo še močnejši, kot smo bili," meščani pa so bili še vedno preveč osupli, da bi njegove besede jemali kot kaj več kot spodbudo ob soočenju s tragedijo. Najbolj črnogledi so celo napovedovali, da nihče več ne bo hotel živeti in delati v visokih stolpnicah, ožgana četrt spodnjega Manhattna pa da bo za vedno ostala na pol prazna. Toda Newyorčane odlikuje in oblikuje skoraj neuničljiva žilavost in medtem ko je Giuliani odtaval na poljane vse večjega čudaštva, do skoraj cirkuškega vrhunca v vlogi osebnega odvetnika Donalda Trumpa, je mesto začelo dolgotrajno, naporno, s prepiri tlakovano obnovo, ki še vedno ni končana. Oživitev spodnjega Manhattna je hkrati sprožila premislek o prenovi celotnega arhipelaga petih mestnih okrajev, ki sestavljajo New York.

Hkrati se je v tednih, ko so še vedno gasili in nato čistili gromozanski kup ožganega betona in železja, nemudoma vnel oster boj glede tega, kdo bo pustil večji pečat in ožganino sredi finančnega središča sveta spremenil v nenavadno kombinacijo posvečenega grobišča, spominskega parka in novega poslovnega kompleksa. Večina prvega desetletja je minila v znamenju prepirov na sodišču, v medijih in na za javnost zaprtih sestankih. Sorodniki žrtev so imeli eno vizijo, stanovalci spodnjega Manhattna niso želeli živeti v muzeju in pokopališču hkrati, finančni vlagatelji so hoteli nazaj svoj milijon kvadratnih metov pisarniških prostorov. V takšno eksplozivno mešanico interesov so planili še arhitekti, ki so hlepeli po šest in pol hektarjih praznega prostora. Ne samo zaradi provizij, ki so se obetale, pač pa zaradi možnosti, da svoje ime trajno povežejo z oblikovanjem spomina na še vedno najodmevnejši dogodek 21. stoletja.

 

Prebrisani Silverstein

Takratni guverner zvezne države New York George Pataki, ki je videl priložnost, da si prek obnove vtre pot v Belo hišo, je napovedal velik spomenik, obdan z novimi nebotičniki. In nemudoma je zavrnil zamisli novega župana Michaela Bloomberga, da je boljši odgovor teroristom živahna četrt z novimi stanovanji in šolami. "Zmes denarja, prvovrstnih parcel, brezmejnega žalovanja, umetniške nečimrnosti in sanj o večni zapuščini je točko nič spremenila v ring, kjer je potekal boj za milijarde dolarjev zvezne pomoči, davčne olajšave in zavarovalnine," je Deborah Sontag iz New York Timesa ob peti obletnici opisala newyorško prerivanje. Po besedah profesorica urbane antropologije Elizabeth Greenspan, ki je dogajanje strnila v knjigi Bitka za točko nič (Battle For Ground Zero), je niti v ozadju vlekel predvsem nepremičninski magnat Larry Silverstein, ki je le šest tednov pred 9/11 najel porušena dvojčka. Skupaj s Pristaniško upravo New Yorka in New Jerseyja, lastnico zemljišča, je pripravil mednarodni javni natečaj, na katerem je zmagala ureditev ameriškega arhitekta Daniela Libeskinda z osrednjim, drznim ostroogelnim stolpom, ki se pne simboličnih 1776 čevljev (541 metrov) visoko. Višina v čevljih označuje leto, ko so ZDA razglasile samostojnost, zato se ga je sprva prijelo ime Stolp svobode.

"Čudovit načrt. Uspelo vam je ugoditi vsem," je avtorju čestital Silverstein. In brž dodal "toda brez zamere, rad bi, da posamezne zgradbe zrišejo moji arhitekti". Za zaprtimi vrati so obnovo razkosali na posamezne projekte in jih razdelil drugim izvajalcem. Stolpnico je v roke dobil newyorški biro SOM in njegov glavni arhitekt David Child, od Libeskindovega načrta pa sta ostala praktično samo še višina in zamisel o anteni na vrhu. Arhitekturni kritik New York Timesa Michael Kimmelman je stavbo označil za dolgočasno, "simetrična, kot da gre za napako, zakrnela na vrhu, njeni težki vogali so v nasprotju z brezsnovnostjo". "Ni boljšega simbola tako za ameriško in arhitekturno pomanjkanje vizije in drznosti kot za predrugačenje iz fizične družbe v virtualno, ki živi na Twitterju in kupuje na Amazonu," so bili razočarani tudi v strokovni reviji Architect. Libeskind je sprva grozil s sodiščem, po nekaj letih kujanja pa zakopal bojno sekiro, prezrl predelani stolp in raje govoril o celotni prenovi točke nič. Po besedah Greenspanove tudi zato, ker je ta utrdila njegovo blagovno znamko in prinesla nova naročila. 

 

Vzhajanje proračunov

Leta kasneje so se kritike unesle, Newyorčani pa so z odprtimi rokami sprejeli celotno območje. Osrednji točki sta velika bazena z umetnimi slapovi, ki označujeta mesto nekdanjih dvojčkov. Avtor, izraelsko-ameriški arhitekt Michael Arad, ki je pred tem za mesto New York risal policijske postaje, ju je poimenoval "Odsevanje odsotnosti", že od samega začetka pa sta deležna pohval in občudovanja. Nenehen šum vode, odsev neba in nebotičnikov v gladinah ter vgravirana imena žrtev v temnem kamnu obrobe umirjajo obiskovalce in sprožajo skoraj meditativen občutek. "Imata dostojanstvenost, preprostost in drugačnost, ki je naravnost popolna," jima je laskal sloviti losangeleški arhitekt Thom Mayne. Arad pri uresničevanju svoje vizije menda ni pristajal na nikakršne kompromise, vztrajno je zavračal vse želje in predloge vlagateljev, pri sodelavcih pa bil znan po svoji vihravi jezi, ki jo je pogosto izražal z vpitjem. 

Težavno je bilo tudi rojstvo Oculusa, transportnega središča, ki ga je zasnoval kontroverzni španski arhitekt Santiago Calatrava. Še ena grandiozna zgradba je tako kot Španec sprožala vroče-mrzle odzive. "Kičasti stegozaver," ni bil zadovoljen Kimmelman, "višek arhitekture, ki osuplja," je menila njegova kritiška kolegica iz Wall Street Journala Julie Iovine, "absolutno čudovita," je bila prepričana Karrie Jacobs iz časnika Architect. Bela dvorana, obkrožena s čipko stebrov in streho iz stekla ter belega jekla, je resnično osupljiva zgradba. Toda krila bele golobice, kot ji pravi Calatrava, so namesto predvidenih dveh stala kar štiri milijarde dolarjev. Takšne podvojitve proračunov so sicer zaščitni znak Španca, toda začetnih zneskov se ni držal skoraj nihče. Stolp svobode oziroma uradno 1 World Trade Center je namesto 1,3 milijarde bil kar trikrat dražji, 3,8 milijarde dolarjev. Aradov spomenik naj bi skupaj s podzemnim muzejem izdelali za 340 milijonov dolarjev, a so jih na koncu porabili okoli 700 milijonov. 
 

Reševanje grške cerkve

Nekoliko v ozadju so stolp 4 japonsko-ameriškega arhitekta Fumihika Makija, ta je po besedah Kimmelmana "brezhiben" z odsevnim pročeljem, ki se razblinja v mestno obzorje, pa trojka Britanca Richarda Rogersa, ujeta v korzo jeklenih opornikov. Finančna kriza je povsem ustavila gradnjo dvojke prav tako Britanca Normana Fosterja, po načrtih druge najvišje stolpnice točke nič, segla naj bi 80 nadstropij visoko. Za zdaj je na njenem mestu gradbeni štrcelj, oblečen v z grafiti prekrito pločevino, Silverstein pa pravi, da bodo z gradnjo začeli, ko bodo našli največjega najemnika. 90-letni nepremičninski mogotec zagotavlja, da bo končana še v času njegovega življenja. Zraven nje gradbeni odri in žerjavi označujejo rastoče središče za uprizoritvene umetnosti, bančnik Ronald Perelman pa si je s 75 milijoni dolarjev zagotovil, da se bo imenovalo po njemu. Tudi ta projekt so zaznamovali prepiri okoli proračuna in dizajna, pred šestimi leti pa je novo podobo stekleno-marmornate kocke, vredne pol milijarde dolarjev, izrisal arhitekt Joshua Ramus. Središče naj bi odprli čez dve leti, čez približno pet let naj bi končali tudi stolp številka pet, čeprav se gradnja še niti ni začela. V njem naj bi bilo tudi 1325 stanovanj, od tega četrtina z nižjimi najemninami od tistih na trgu.

Včeraj so v spomin na preminule prvič prižgali luči tudi v grški pravoslavni cerkvi sv. Nikolaja v jugozahodnem kotu območja. Prvotno cerkev, edini sakralni objekt, zrušen v napadu, so uničili kosi dvojčkov, postavitev nove pa so sprva zadrževali spori med pravoslavno nadškofijo in Pristaniško upravo New Yorka in New Jerseyja, kje naj bi stala nova zgradba. Zasnoval jo je Calatrava, ki je navdih za bizantinsko kupolo z marmorno oblogo dobil pri freski Marije z Jezusom v sloviti istanbulski baziliki Hagija Sofija. Po njegovih besedah gre za tretji element točke nič, po vodi Aradovih bazenov in svetlobi Oculusa naj bi s prostorom za prižiganje sveč cerkev predstavljala ogenj. A se je znova kadilo iz ušes vlagateljev, saj je naraščanje stroškov nadškofijo skoraj pognalo v bankrot. Na pomoč so priskočili premožni Američani grškega porekla, ki so pomagali pokriti razliko med sprva načrtovanimi 20 milijoni dolarjev in končno ceno približno 85 milijonov dolarjev. Ko bo cerkev prihodnje leto končana, bo postala nacionalno svetišče, s posebnim prostorom za meditacijo pripadnikov vseh veroizpovedi.

 

Zavora pandemije

Prenova ni zajela samo neposredno prizadetega območja, Bloombergova mestna uprava je prvič po desetletjih pripravila celovito vizijo razvoja mesta in na novo določila namembnost zemljišč za kar 40 odstotkov mesta. Kar bi bilo praktično nemogoče brez občutka povezanosti in solidarnosti po napadu. Začeli so z drzno zamislijo, naj ranjeno mesto gosti olimpijske igre, obsežen projekt naj bi pripomogel k revitalizaciji celotnih četrti. Ko je igre dobil London, so kandidaturo prelili v načrt obnove vseh petih okrajev. Na zahodu Manhattna je zrasel Hudson Yard, namesto olimpijskega stadiona sedaj vozel nebotičnikov s stanovanji, pisarnami in trgovinami. Stranski sad je bilo podaljšanje linije številka sedem in prva nova podzemna postaja po desetletjih. Oživela so tudi nekoč zanemarjena obalna območja Queensa, Brooklyna, Bronxa in Staten Islanda, še posebej po uvedbi novih trajektnih povezav. Leta po 9/11 so bila prežeta z mestnimi ambicijami, kot jih New York ni občutil že dve generaciji.

Razcvetela se ni samo gradnja, država in mesto sta se s podjetniškimi spodbudami skušala izviti iz prevladujočega objema finančne industrije in privabiti druge panoge, denimo tehnološka podjetja. Če je pred 9/11 kar 60 odstotkov vseh zaposlenih na spodnjem Manhattnu delalo v finančnem sektorju, se je ta delež skoraj prepolovil na samo še tretjino. Prav tako se je več kot podvojilo število prebivalcev in število stanovanj. Po začetnih spodbudah z meseci brez najemnin je četrt postala modna. "Včasih je bilo zelo redko, da si videl koga s psom ali otroškim vozičkom," je spremembo za časnik Economist dejal pravnik Robert McKay, ki nekoč delal v četrti. Sedaj je 17 odstotkov prebivalcev otrok, zrasle so nove šole. Prišli so tudi turisti, tako da je nekdanjih šest hotelov eksplodiralo na kar 37. Nekomu iz podeželske države, kjer v prestolnici ne zmorejo prenoviti niti provincionalne železniške in avtobusne postaje, se ob kipenju novih stavb skoraj zvrti v glavi.

Izbruh pandemije je močno pritisnil na zavore zagona. New York je bil lani spomladi središče ameriškega obolevanja za covidom-19, na otok Hart, kjer pokopavajo revne in ljudi brez sorodnikov, pa je trajekt neumorno vozil hladilne tovornjake, polne trupel. Mestni politiki vztrajno ponavljajo "prebili smo se skozi 9/11, prebili se bomo skozi pandemijo." Veliko jabolko ima za sabo tudi trpko izkušnjo sedemdesetih, ko je zaton industrije spodbudil izseljevanje belih Newyorčanov in odhode številnih podjetij. Takrat je mesto zapustilo 1,3 milijona ljudi, počasno okrevanje pa se je vleklo kar četrt stoletja. Zato so še toliko bolj spodbudni podatki zadnjega popisa, po katerem se je število prebivalcev od 2010 do 2020 zvišalo za dobrih 600 tisoč, na 8,8 milijona. Rast je bila hitrejša kot rast na ravni države, kar ni ravno običajno za stara mesta. "Veliko jabolko je vse večje," je bil sredi avgusta zadovoljen tudi sedanji župan Bill de Blasio.