'Italijanski prijatelj': Krediti so ga zasvojili, nacionalizem zmedel, mafija ugrabila

"Za Giorgio Meloni Nemčija ni prijateljica, ampak le financer in porok," danes pišejo nemški mediji, ki se sprašujejo, kakšni bodo poslej odnosi med državama. Pa že zdaj niso bili cvetoči, med drugim Italijani Nemcem globoko zamerijo njihov pristop do ekonomske politike, še posebej v času dolžniške krize. "Italijanski prijatelj se je oddaljil od Evrope s kilometrskimi koraki," ocenjuje Focus.de. Italijansko politiko bo namreč vodila zasedba, za katero politične zvezde niso Kohl, Gorbačov in Obama, ampak Le Pen, Orban in Trump, dodajajo. Torej ljudi, ki evropsko idejo vidijo kot sovražnika naroda, priseljevanje kot vojno napoved lastni identiteti, Nemčijo kot velik bankomat, ki prispeva posojilom iz Bruslja, ocenjujejo v Nemčiji.

Izpostavljajo, da je bila Melonijeva nekoč že v vladi – in to pod Silvijem Berlusconijem, da pa je takrat menila, da je tista vlada preveč zmerna. Zato je lastno pot ubrala s svojo stranko Bratje Italije. Njen cilj je preprečiti konec italijanske desnice, želi jo narediti močnejšo kot kdaj koli prej in "Italiji spet dati domoljubno vlado".

Z domoljubjem seveda ni nič narobe, je pravzaprav pomembna vrednota vsakega naroda. Težava je, ko ga zamenja agresivni nacionalizem, ki ne vidi in ne sliši. A tega v Italiji ni težko razpihovati ne v luči zgodovine, ne v luči današnjega časa, saj gre za državo, ki je še vedno ena najbolj obremenjenih z migracijami, hkrati pa tone v lastnih težavah.

Melonijeva je leta 1996, ko je bila stara le 19 let, v intervjuju za francosko televizijsko postajo INA kar naravnost izrazila svojo naklonjenost Hitlerjevemu prijatelju in diktatorju Benitu Mussoliniju: "Mussolini je bil dober politik, namreč vse, kar je storil, je storil za Italijo."

Ne za zgodovinske knjige, ne za večino ljudi, Mussolini ni oseba, ki bi jo najprej povezali s pozitivnimi pridevniki. A Italija se očitno nahaja v zgodovinskem trenutku, ko aplavz žanjejo stavki, kot so: "Za naravno družino, proti lobiju LGBT", "Za kulturo življenja, proti splavu", "Za krščanska načela, ne za islamistično nasilje", "Da za naše sodržavljane, ne za mednarodno finančno elito", "Za svobodo narodov, ne za birokrate v Bruslju". Vse to so namreč stavki, ki jih je bilo mogoče slišati med volilno kampanjo. 

Zakreditirani, skorumpirani: Ko država ne more biti vir blaginje

Pred kratkim je na shodu v Milanu Melonijeva Nemčijo okrivila zaradi neuspeha pogajanj o cenovni kapici za plin, saj da je ta država najbogatejša, zato si lahko privošči višje cene in zavrnitev. Hkrati je bilo slišati napovedi vrnitve države v cono udobja, iz katere je ni mogel spraviti Mario Draghi. Ta kot premier ni uspel, da državo izvije iz krempljev ljubezni do zadolževanja in korupcije. 

"To je torej zdaj naš italijanski prijatelj. Odvisnost od kreditov ga je pogoltnila, nacionalizem ga je politično zmedel, mafija – s Coso Nostro na Siciliji in klanom Ndrangheta v Kalabriji – pa ne neha oblikovati metastaz, ki samo prevzamejo funkcionalnost in dostojanstvo državnega aparata. Takšna država pač ne more služiti državljanom, ki želijo blaginjo," še ocenjujejo pri Focusu. Tukaj bi tudi lahko iskali razlog, zakaj so se italijanski volivci nazadnje zatekli še k Melonijevi. 

Italija je v primerjavi s svojim BDP zadolžena več kot 150-odstotno. V evroobmočju jo s 189-odstotki prekaša le Grčija. Situacija pa se še slabša, evro je namreč v primerjavi z dolarjem vse šibkejši. Prav tako je še naprej vse bolj prazna italijanska državna blagajna, gre pač za državo, kjer je vzporedna ekonomija, ki ne vključuje plačevanja dajatev, izjemno priljubljena. 

Italijanske finance se pri življenju ohranja z dodajanjem kisika, menijo analitiki in v Nemčiji so dan po volitvah vse glasnejši pozivi, da je potrebno italijanske dolgove v luči nove italijanske politike, ponovno prešteti in ovrednotiti. Jens Weidmann, nekoč predsednik nemške zvezne banke, je ob tem slikovito dejal: "Saj tudi svoje kreditne kartice ne posodite kar nekomu, če ne morete nadzorovati njegovih stroškov." Focus v svoji analizi zaključuje, da italijanski volivci včeraj sicer niso izvolili izstopa iz EU, da pa so pritisnili na zavoro nadaljnje evropske integracije države. 

Kdo čestita, kdo kritizira, kaj pravi Bruselj?

Kaj pa odzivi od drugod? Francoska premierka Elisabeth Borne razpleta ni komentirala neposredno, je pa poudarila pomen evropskih vlad, ki spoštujejo demokratične vrednote.

Španski zunanji minister José Manuel Albares iz socialistične stranke je ostrejši, dejal je, da se populizem vedno konča katastrofalno.

Na drugi strani je Melonijevi čestital poljski premier Mateusz Morawiecki, čestitke so prišle z Madžarske, kjer pravijo, da se "v težkih časih potrebuje prijatelje, ki imajo skupno vizijo za pristop k izzivom evropske politike", iz Slovenije je v Italijo šla čestitka prvaka SDS Janeza Janše. 

Francoska skrajno desna politika Eric Zemmour in Marine Le Pen sta medtem pohvalila odločitev italijanskega ljudstva. "Od Švedske do Italije smo v zadnjih tednih doživljali zmago pravic, katerih vezivo je resnično vprašanje identitete," pravi Zemmour. V Španiji je skrajno desna stranka Vox sklenila, da je zmaga Melonijeve "pot nove Evrope svobodnih in suverenih narodov".

Vse skupaj se je sicer zgodilo po tem, ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen prejšnji teden opozorila na potencialni obrat Italije, rekoč, da ima EU orodja, ki jih lahko uporabi, kot v primeru Madžarske in Poljske, če bi stvari šle v napačno smer. S tem je ciljala na sredstva EU, kjer se lahko zaplete ob nespoštovanju vladavine prava. 

'To ni konservativna, ampak skrajna desnica'

Po volitvah so zaskrbljeni tudi Slovenci v Italiji. Italijanska senatorka slovenskega rodu Tatjana Rojc, ki je danes za STA potrdila, da je bila na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Italiji znova izvoljena, ocenjuje, da razplet pomeni korak nazaj za Slovence v Italiji, ki bodo morali biti znova zelo pozorni, da ne bodo žrtve krčenja pravic. 

O slovenskih politikih, ki čestitajo Melonijevi, pravi: "Niso razumeli, kaj pomeni Melonijeva."

"Melonijeva ni konservativna liberalna desnica, je tista skrajna desnica, ki je bila proti vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem in katere predstavniki so že objavljali, da so proti Slovencem ter da se bodo trudili, da bodo najprej krčili vsa finančna sredstva za slovensko manjšino v Italiji in tudi finančna sredstva za italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. To pomeni, da je to absolutno nacionalistična stranka, ki je proti nam in ki Slovenije nikakor ne bo upoštevala. To naj si zapišejo dobro v spominsko knjigo," je dejala Rojčeva za STA.

Nova evropska realnost: Kakšna je?

A Evropa se bo očitno morala v novi situaciji znajti. Za kaj gre, ponazori izjava nekdanjega italijanskega premierja Berlusconija, čigar stranka Forza Italia pripada koaliciji Melonijeve, ki pravi, da je bila Rusija potisnjena v vojno proti Ukrajini. 

Po zmagi švedskih nacionalistov in razpletu v Rimu, je v Bruslju, Parizu in Berlinu zaskrbljenost zaradi populistične fronte, ki bi lahko blokirala odločanje EU, pričakovana. "Prebrala sem, da bo naša zmaga katastrofa, da bo Italija zapustila evro in druge neumnosti. Nič od tega ni res," je sicer še pred volitvami dejala Melonijeva. 

V Bruslju so skeptični, a po drugi strani po poročanju Reutersa italijanski uradniki vlade, ki odhaja, svarijo, da bo morala tudi druga stran pokazati nekaj odprtosti do Melonijeve, saj bo ta, če jo bodo potisnili v kot in bo začutila, da nima izbire, poglobila vezi z Orbanom.

"To, kar so mi rekli Italijani, s katerimi sem govoril v Rimu, je bilo: Ne vrzite je v naročje Madžarske," je za Reuters povedal francoski vladni vir.

V tem trenutku je najbrž najbolj pereče vprašanje – kaj se bo zgodilo na relaciji Rim–Moskva–Bruselj. Vlada, ki jo bo vodila Melonijeva, namreč prinaša tudi potencialne posledice, ko gre za sankcije za Rusijo in oboroževanje Ukrajine. Tako Evropa kot Moskva se sprašujeta, ali bi lahko izid volitev spremenil položaj italijanske vlade in spodkopal združeno evropsko fronto. Melonijeva tega ni jasno napovedala, a partnerja Matteo Salvini in Berlusconi sta tukaj v svojih stališčih radikalnejša. 

Ameriški svet za nacionalno varnost je medtem nedavno razkril dokaze, da Rusija naskrivaj usmerja sredstva veliki mreži (še neimenovanih) strank (vključno z italijanskimi), da bi motila demokratične procese in pridobila podporo Moskvi. To je spodbudilo sume, da gre prav za stranke, ki so zmagale na italijanskih volitvah.

Točka, na kateri smo že bili

Italija sicer ni prvič v takšnem položaju. Pred volitvami leta 2018 so se pojavljali podobni strahovi o tem, kaj se bo zgodilo, če bodo na oblast prišli populisti. Gibanje Pet zvezd je oblikovalo vlado s Salvinijevo Ligo. 

A čeprav so v vlado vstopili z veliko podporo volivcev, se je izkazalo, da so bile v vladi nepremostljive razlike, že leto kasneje se je zrušila. Pet zvezd je danes razmeroma majhna politična sila.

Res je, da bodo tokrat prvič na oblast prišli dediči neofašizma. Vendar je italijanski politični sistem težko monopolizirati in še težje reformirati. Kakšna je dejanska teža Melonijeve, kaj bo (lahko) storila in kako dolgo obstala, je tako težko reči, že zdaj razpok med strankami bodoče koalicije ne manjka, pričakovati pa je tudi bitko egov in tekmovanje v tem, kdo je skrajnejši, zato nekateri Italijani menijo, da tudi ta vlada ne bo obstala prav dolgo. 

A na koncu to morda niti ni najbolj pomembno vprašanje. Vprašanje je, kaj gre narobe, da razmere rodijo politiko in politike, kot so Melonijeva, Salvini in še kdo. Odgovor gre iskati v odsotnosti samorefleksije italijanskega nasprotnega političnega pola, pa tudi v pristopih Bruslja, ki je že dolgo tarča očitkov o nadutosti in samovolji.