Iran in ZDA: Os zla in Veliki satan sta na poti zaostrovanj

Odziv ameriške vlade na torkovo poročilo Agnes Callamard, posebne poročevalke ZN za izvensodne poboje, je bil pričakovan, na zunanjem ministrstvu so ga označili za nepoštenega in "prepustnico terorizmu". Po besedah tiskovne predstavnice State Departmenta Morgan Ortagus je "potrebna posebna intelektualna nepoštenost za objavo poročila, v katerem so ZDA obsojene za svoje delovanje v samoobrambi, razvpita preteklost Solejmanija kot enega najbolj smrtonosnih svetovnih teroristov pa je prikrita". Poročilo bo predstavljeno na današnjem zasedanju Sveta ZN za človekove pravice v Ženevi, a ZDA to ne bo preveč prizadelo, saj so pod vodstvom Donalda Trumpa znova izstopile iz organizacije. "To pristransko in dolgovezno poročilo spodkopava človekove pravice, ko je teroristu pogledalo skozi prste, in je še enkrat več dokazalo, zakaj so ZDA imele prav, ko so zapustile svet," je bila jasna Ortagusova.

Posebna poročevalka ZN meni, da je bil napad 3. januarja, ko so izstrelki ameriškega brezpilotnega letala zadeli vozilo Sulejmanija v bližini letališča v Bagdadu, prvi znani incident, v katerem je neka država napad na predstavnika druge države na ozemlju tretje upravičila kot samoobrambo. Callamardova je zapisala, da ameriška vlada še ni predložila nikakršnega dokaza za trditve, kako je usmrtitev vplivnega poveljnika posebnih enot Al Kuds v iranski revolucionarni gradi preprečila neposredni napad na ZDA. Hkrati je po njenih besedah usmrtitev na ozemlju Iraka kršila njegovo suverenost, še posebej ker je iranski general na obisk prišel s povabilom iraške vlade. Teheran se je takrat odzval z raketiranjem dveh oporišč mednarodnih sil v Iraku, pri čemer je bilo poškodovanih več kot sto ameriških vojakov, mnogi so imeli travmatične poškodbe možganov.

Skrajni pritisk je dal skrajni odpor

Postranska škoda takratnega dogajanja je bilo ukrajinsko potniško letalo na poti iz Teherana v Kijev, saj ga je nekaj minut po vzletu pomotoma sestrelila iranska protizračna obramba, ki je pričakovala ameriške povračilne ukrepe. Umrlo je vseh 176 ljudi na krovu boeinga, oblasti v Teheranu pa so del krivde skušale naprtiti tudi Washingtonu, saj naj bi njihove nevarne igre sokrive za katastrofo. Drvenje v neposredni spopad je pomagala unesti pandemija koronavirusne bolezni, ki je prizadela obe državi in nekoliko preusmerila pozornost. Napetost je celo nekoliko popustila, saj sta vladi izmenjali zapornike, ameriškega mornariškega veterana Michaela Whita za iransko-ameriškega zdravnika Majida Taherija. Donald Trump je izmenjavo pospremil s pozivom Iranu, naj ne čakajo na ameriške predsedniške volitve, da bodo "naredile velik dogovor", saj lahko "še boljšega" naredijo z njim.

Toda Teheran je že imel velik dogovor, pod vodstvom prejšnjega predsednika ZDA Baracka Obamo so z mednarodno skupnostjo dosegli sporazum o zamrznitvi svojega jedrskega programa v zameno za odpravo sankcij. Ameriške volitve so v Belo hišo zavihtele Trumpa, ki je pred dvema letoma prelomil ameriško zavezo sporazumu in namesto tega izbral politiko "skrajnega pritiska". Njegova stava je, da bo zaostrovanje sankcij, predvsem proti izvozu iranske nafte, Teheran prisilile k pogajanjem, v katerih bodo privolili v razgradnjo svojega jedrskega programa in se odpovedali agresivni politiki v regiji. Odgovor je bila politika "skrajnega odpora", s katero so pospešili jedrski progam in močno zmanjšali čas, potreben, da ga preusmerijo v izdelavo orožja.

Nenehno na robu vojne

Bela hiša se je tako ob iranskem vprašanju znašla v mednarodni osami, ob strani ji stoji le Izrael, hkrati je njena politika skoraj povsem izničila možnost diplomatskega dogovora. Iran se je hkrati izkazal za veliko bolj odpornega na sankcije, kot so upali v Washingtonu. Čeprav večina prebivalcev zaradi njih trpi, pa gospodarstvo ni razpadlo, nekateri tamkajšnji ekonomisti kljub črnogledim obetom Mednarodnega denarnega sklada napovedujejo, da bodo letos kljub pandemiji zabeležili rast. Hkrati je ameriški pristop oslabil zmerne sile v iranski politiki in okrepil konservativno strujo, kar je močno otežilo diplomacijo. Če je lani zmerni zunanji minister Džavad Zarif dajal znake, da bi državi morda lahko začeli previden diplomatski ples, je usmrtitev Solejmanija priprla vrata, minister pa je bil v novoizvoljenem iranskem parlamentu, kjer imajo prevlado konservativne sile, deležen medklicev, da je lažnivec.

"Naša strategija proti teroristični Ameriki je dokončanje maščevanja za kri mučenika Solejmanija," je novi vodja parlamenta Mohammad Bagher Ghalibaf poudaril v svojem prvem nagovoru po februarski zmagi konservativnih strank. K tej sta pripomogli izredno nizka udeležba in prehodna čistka, s katero so verski voditelji s kandidatnih list izločili številne reformiste in zmerne politike. Toda to je le pika na i zatona zmernih političnih sil v Iranu, ki se je začel po Trumpovem umiku ZDA iz jedrskega sporazuma. Predsednik Hasan Rohani in minister Zarif sta ves svoj politični kapital stavila na pogajanja za dosego sporazuma iz 2015 in obljubljala olajšanje za gospodarstvi. A sta se močno opekla in ostala brez resnične moči.

Puneet Talwar, diplomat v vladi Obame, trdi, da po 40 letih brez diplomatskih odnosov (med njima po navadi posreduje Švica) državi ne razumeta več druga druge, kar na široko odpira prostor za napačne presoje. Podobno ugotavlja tudi Sina Toossi, raziskovalec v mnenjski organizaciji Nacionalni iransko-ameriški svet v Washingtonu, pri čemer opozarja, da Trumpova politika skrajnega pritiska ne prinaša popuščanja Irana, ampak ZDA ves čas potiska na rob (nove) vojne na Bližnjem vzhodu. Bela hiša je očitno podcenila težavnost oživitve pogajanj po umiku iz jedrskega sporazuma, saj je vtis o predaji ameriškim grožnjam in pritiskom za oblasti slabša izbira kot trpljenje sankcij. Zato Talwar napoveduje, da lahko v prihodnjih mesecih pričakujemo vretje in kipenje napetosti med ZDA in Iranom.