Iluzija dveh držav v Palestini

Palestinske oblasti so napovedale, da ne bodo več plačevale desettisoče svojih uradnikov in policistov, ukinile bodo plačila še bolj izmozgani Gazi, nehale bodo sprejemati več sto milijonov dolarjev vredna nakazila Izraela, ki pobira davke v njihovem imenu. Ker bi se tako odrekli polovici svojega proračuna, bi to pomenilo drvenje proti bankrotu ali celo ustaviti dela palestinske vlade. Ta je že prenehala izdajati dovoljenja Palestincem za vstop v Izrael in jih napotila na izraelske vojaške oblati, zaradi česar je na začetku meseca nič hudega sluteč urad vojske v Hebronu zasulo na tisoče ljudi. 

"Nismo nihilisti ali bedaki in nočemo zmede. Smo stvarni. Nočemo, da se stvari razvijejo do točke brez vrnitve. Priključitev naselbin pa je takšna točka v odnosih z Izraelom," je za New York Times pojasnil Husein Al Šeik, eden najtesnejših svetovalcev palestinskega predsednika Mahmuda Abasa, zadolžen za odnose z Izraelom. Po besedah izraelskega mirovnika in publicista Urija Avnerija naj bi palestinski voditelj Jaser Arafat nekoč dejal, da so Palestinci poskusili vse, oborožen boj, diplomacijo in totalno vojno, a je bilo vse neuspešno. Zdaj so izbrali novo strategijo, Izrael opominjajo, kako naporno delo jih čaka, če ga bo nehala opravljati palestinska uprava.

"Ali se odrečejo priključitvi in se bomo vrnili v prejšnje stanje ali pa jo bodo izpeljali in bodo ponovno okupacijska sila na celotnem Zahodnem bregu," je poudaril Al Šeik. Hkrati bo to zavrelo tudi Gazo, kjer vlada gibanje Hamas, saj bo brez denarja palestinskih oblasti načeta zdajšnja že tako krhka stabilnost.

Arhipelag bantustanov

Razmere na Bližnjem vzhodu so tako na poti v čase pred mirovnim sporazumom v Oslu. Ta je postavil temelje zamisli o rešitvi dveh držav, Izraela in samostojne Palestine, toda v Tel Avivu so ob tem ves čas držali figo v žepu. Rešitev je umrla počasne smrti ne tisočih rezov, pač pa sto tisočih priseljencev, ki so zavzemali Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg in praktično onemogočili, da bi lahko Palestinci vzpostavili samostojno državo. Če bi ta nastala, bi bila le oblika prostornega segregacijskega taborišča, potem ko so judovske oblasti pobrale, kar je bilo vrednega. 

Že pred šestimi leti je takratni zunanji minister ZDA John Kerry v kongresu dejal, da je za uvedbo dveh držav časa še leto ali dve, potem pa to ne bo več izvedljiva možnost. V tem času je vlada Netanjahuja še pospešila gradnjo naselij na zasedenih ozemljih, izvolitev Donalda Trumpa pa ji je povsem odvezala roke. Njuna naveza je rešitvi, ki se jo mednarodna diplomacija še vedno oklepa kot pijanec plota, zadala le milostni udarec.

Zvezdnik resničnostne televizije je dejal, da mu je na Bližnjem vzhodu "všeč tista rešitev, ki je všeč obema stranema". Kar je v prevodu pomenilo, kar je všeč skrajno desničarski judovski vladi. V zadnjih treh letih je uresničil njihove najbolj drzne želje – priznanje priključitve sirske Golanske planote, selitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem, zdaj je na vrsti priključitev skoraj tretjine Zahodnega brega. Podlaga za to je mirovni "načrt stoletja", ki ga je ustvaril Trumpov zet Jared Kushner in ki so ga kritiki ob januarski razgrnitvi iz predloga za dogovor preimenovali v pogoje za palestinsko predajo. Po njem bi bila palestinska država arhipelag bantustanov.

 

Palestinci razmišljajo o skupni državi

Uporaba južnoafriškega besednjaka ni naključna, saj je po besedah Johna Dugarda, južnoafriškega profesorja prava in nekaj časa posebnega poročevalca Združenih narodov za zasedena ozemlja v Palestini, "apartheid živ in zdrav ter uspeva v zasedeni Palestini". Celo južnoafriško-izraelski publicist Benjamin Pogrund, ki je lepljenje oznake apartheid na Izrael označeval za nevedno in naivno ali celo cinično manipulacijo, zdaj pravi, da bi priključitev pomenila prehod iz vojaške okupacije v razmere, ko v državi živijo ljudje brez državljanskih pravic. "To je apartheid. Natančno ogledalo, kar je bil aparatheid v Južni Afriki."

Netanjahu rad poudarja, da je Izrael "nacionalna država Judov – in samo Judov". Pri čemer pozablja na dva milijona Arabcev, ki živijo znotraj meja te države. Ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan je dom 13 milijonov ljudi, približno pol je palestinskih Arabcev, pol Judov, oboje nadzira Izrael. Prvi so desetletja sanjali o svoji državi, toda februarja objavljena raziskava kaže, da takšno rešitev podpira manj kot 40 odstotkov Palestincev na Zahodnem bregu. Hkrati je po objavi ameriškega načrta podpora za eno, skupno državo zrasla na 37 odstotkov.

"Palestinci nimajo več orodij, s katerim bi se borili proti Izraelu. Oboroženi odpor nima možnosti za uspeh, ni se mogoče zanesti na podporo arabskih držav," je v časniku Haaretz zapisal izraelsko-arabski novinar Nabil Armali. Zamisel o enakih pravicah za Arabce in Jude v skupni državi se pojavlja že desetletja, v različnih oblikah. Ob priznanju, da je rešitev dveh držav samo še okrasni prt, s katero mednarodna diplomacija prekriva razmere na Bližnjem vzhodu, je tretja možnost namreč le še ohranjanje zdajšnjega stanja.