Gorski Karabah: Desetletja trajajoč spor med Armenijo in Azerbajdžanom

Mednarodna skupnost Gorski Karabah na jugu Kavkaza znotraj meja Azerbajdžana, ki meri okoli 3200 kvadratnih kilometrov in v katerem živi približno 120.000 ljudi, skoraj izključno Armencev, priznava kot del Azerbajdžana, čeprav je večji del regije trenutno v rokah samooklicane Republike Gorski Karabah, znane tudi kot Republike Arcah.

Muslimanski Azerbajdžanci in krščanski Armenci se že stoletja borijo za nadzor nad regijo, ki je bila v 19. stoletju del ruskega imperija, leta 1923 pa je postala avtonomna republika znotraj sovjetske socialistične republike Azerbajdžan.

Sprva naj bi Sovjetska zveza Gorski Karabah dodelila Armeniji, da bi si zagotovila njeno podporo sovjetski vladavini, a je odločitev razveljavil tedanji sovjetski komisar za narodnosti Josip Stalin in ozemlje podelil Azerbajdžanu.

1991: prva vojna

Tamkajšnji etnični Armenci so se desetletja pritoževali, da jih Azerbajdžan zatira in omejuje njihovo avtonomijo. V luči tega je avtonomna oblast Gorski Karabah še pred razpadom Sovjetske zveze leta 1988 izvedla referendum, na katerem je prebivalstvo izrazilo željo po priključitvi Armeniji.

Ker so tako oblasti v Bakuju kot v Moskvi to zahtevo zavrnile, se je leta 1991 začela prva vojna med oboroženimi karabaškimi Armenci in azerbajdžanskimi silami. V spopadih so sile Gorskega Karabaha ob podpori Armenije vzpostavile vojaški nadzor nad okoli 20 odstotki Azerbajdžana zunaj Gorskega Karabaha, med drugim tudi nad koridorjem Lačin, ki povezuje eksklavo in Armenijo.

Ob pomoči Rusije sta strani leta 1994 dosegli prekinitev ognja. Spopadi so terjali okoli 30.000 smrtnih žrtev na obeh straneh, približno milijon Azerbajdžancev pa je zbežalo iz Armenije in Gorskega Karabaha, poroča ameriška organizacija Svet za zunanje odnose (CFR).

2020: druga vojna

Po desetletjih občasnih spopadov je Azerbajdžan leta 2020 sprožil obsežno vojaško operacijo, ki je kmalu prerasla v drugo vojno, in hitro prebil armensko obrambo. V 44 dneh je dosegel odmevno zmago in si povrnil sedem okrožij ter približno tretjino samega Gorskega Karabaha.

V spopadih je bilo ubitih približno 3000 azerbajdžanskih in 4000 armenskih vojakov. Vojaški strokovnjaki pa so zmago Azerbajdžana pripisali predvsem uporabi brezpilotnih letalnikov, kupljenih v Turčiji in Izraelu, piše agencija Reuters.

Tudi druga vojna se je končala ob posredovanju Rusije, premirje pa je vključevalo napotitev 1960 ruskih mirovnikov, ki naj bi varovali in zagotavljali varen prehod skozi koridor Lačin. Armenija je sicer večkrat kritizirala delo ruskih mirovnikov, češ da ne ščitijo etničnih Armencev, in pozvala k posredovanju večnacionalnih mirovnih sil.

Blokada koridorja in nov vojaški spopad

Armenija je večkrat obtožila Azerbajdžan, da blokira koridor, ki predstavlja edino povezavo med Armenijo in Gorskim Karabahom, zaradi česar v regiji primanjkuje hrane, zdravil, higienskih izdelkov in goriva. Aprila je Azerbajdžan vzpostavil tudi kontrolno točko na vstopu v koridor, da bi preprečil nezakonit prevoz vojaškega osebja in orožja, ki ga domnevno izvaja Armenija.

Zaradi blokade koridorja je Armenija lani zahtevala pomoč Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), kar se ni zgodilo. Posledično je armenski predsednik vlade Nikol Pašinjan maja zagrozil, da bi država lahko izstopila iz bloka in opozoril, da varnostni sistem v regiji ne deluje.

Humanitarna pomoč je po koridorju znova stekla v ponedeljek, kar je mednarodni skupnosti dalo občutek, da se razmere v regiji umirjajo. Armenija pa je pri tem ostala previdna in v preteklih tednih večkrat opozorila, da Azerbajdžan kopiči svoje sile v bližini Karabaha in se pripravlja na nove spopade.

Njena opozorila so se tudi uresničila, saj je Azerbajdžan danes sprožil vojaško operacijo za zavzetje Karabaha. Spopadi so že terjali smrtne žrtve in zadali nov poraz mednarodni skupnosti, ki si desetletja prizadeva sprti strani približati trajnemu mirovnemu sporazumu.

Vodilno vlogo pri reševanju konflikta v Gorskem Karabahu ima skupina iz Minska pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je bila ustanovljena leta 1994. Po skromnih dosežkih in nekajkratnih poskusih bilateralnega dogovora med predsedniki obeh držav so pogajanja praktično obstala na mrtvi točki.

Delo skupine je obstalo tudi zaradi ruske invazije na Ukrajino, pasivnost mednarodne skupnosti pa je posledično omogočila nov izbruh spopadov v regiji.